web analytics
16. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

DEKLE, KI JE PADLO Z NEBA – zgodilo se je na današnji dan

Na današnji dan (24. decembra) leta 1971 je v porečju Amazonije strmoglavilo letalo Peruvian Airlines Electra. V nesreči so umrli vsi potniki in člani posadke razen tedaj 17-letne Juliane Margaret Koepcke, ki se je po pravem čudežu pojavila 10 dni po nesreči.

Juliane Diller (rojena 10. oktobra 1954 v Limi kot Juliane Margaret Koepcke) danes poznamo kot nemško-perujsko biologinjo. Rodila se je nemškima izseljencema v Peruju in je edina od 92 potnikov in članov posadke preživela nesrečo leta LANSA 508 nad perujskim deževnim gozdom. Po tistem, ko je letalo na višini 3000 metrov razpadlo, je Julianne strmoglavila trdno pripeta na svoj sedež, zadela krošnje gosto rastočega drevja v amazonskem gozdu, ki so ublažile padec in živa pristala na gozdnih tleh.

V tistem času je bila Juliane Koepcke povsem običajno najstniško dekle, ki je obiskovalo srednjo šolo v perujskem glavnem mestu Lima. Nameravala je postati zoologinja, kakor sta zoologa že bila njena starša.  Z mamo, ornitologinjo Marijo Koepcke, se je odpravila na obisk k očetu, biologu Hansu-Wilhelmu Koepckeju, ki je tedaj delal v mestu Pucallpa, približno 500 km zračne linije vzhodno od Lime. 

V letalo LANSA Lockheed Electra OB-R-941 je na komercialnem poletu med močno nevihto udarila strela. Letalo je razpadlo na višini približno 3200 metrov. 17-letno dekle je padlo na zemljo še vedno trdno pripeto na svoj sedež, padec pa preživelo le z zlomljeno ključnico, rano na desni roki in podplutbo na desnem očesu.

Definitivno sem bila pripeta 

se je kasneje spominjala.

Verjetno je moj sedež padel na krošnje dreves obrnjen tako, da je ublažil padec, sicer ne bi preživela.

Sprva je Juliane skušala najti mamo, ki je v letalu sedela poleg nje, vendar je bilo njeno iskanje neuspešno. Kasneje je ugotovila, da je mati sprva preživela nesrečo, a je zaradi posledic v nesreči pridobljenih poškodb nekaj dni kasneje umrla.

Juliane je v urah po strmoglavljenju našla nekaj sladkarij, ki so ji v prihajajočih dneh pomenile edini vir hrane. Po neuspelem iskanju matere in drugih potnikov z letala je dekle našlo majhen potok. Juliana je zabredla v do kolen visoko vodo in se spomnila preživetvenega nauka, ki ji ga je pred tem mnogokrat povedal oče: če bo sledila toku tekoče vode navzdol, bo prej ali slej prišla do civilizacije. Poleg tega ji je potoček zagotavljal čisto pitno vodo in naravno cesto skozi gosto vegetacijo deževnega gozda.

Juliane z očetom
Vir: KLIK

Med počasnim napredovanjem Juliane ponoči ni mogla spati zaradi pikov žuželk, rane pa so se ji kaj hitro okužile. Po devetih dneh, ko se je popolnoma izčrpana pogosto le prepustila lebdenju v vodnem toku, je v nekem trenutku zagledala čoln, privezan v bližini manjše kolibe. Nikogar ni bilo v bližini. Juliane je odkrila, da je na čolnu motor, v rezervoarju pa zadostna količina goriva. Spet se je spomnila  na enega od očetovih nasvetov; rane si je polila z bencinom, pri čemer  ji je uspelo iz rane na roki odstraniti petintrideset črvov. Sklenila je, da bo počakala na reševalce, saj je sklepala, da čoln pripada prav njim. Kasneje je pripovedovala o svojem početju tistega dne:

Spomnila sem se, kako sem videla očeta, ko je v džungli z bencinom odstranil množico črvov iz rane, ki jo je imel pes. Ko sem našla bencin, sem si ga brez pomislekov polila po ranah. Preštela sem črve, ko so začeli lesti ven – bilo jih je 35. Želela sem si takoj zapustiti tisti kraj, a sem ostala. Nisem hotela ukrasti čolna. S tem bi spravila v težave nekoga drugega.

Nekaj ​​ur kasneje so se pojavili drvarji, ki so v resnici uporabljali tisto kolibo. Za prvo silo so oskrbeli Julianine poškodbe in deloma dezinficirali gnojne rane, polne parazitov. Naslednje jutro so se odpravili na sedem ur trajajočo plovbo s čolnom po reki in nato končno prispeli do drvarske postojanke v okrožju Tournavista. S pomočjo lokalnega pilota so Juliane prepeljali v bolnišnico v Pucallpo, kjer je končno videla spet svojega očeta.

Juliane Margaret Koepcke v bolnici
Vir: KLIK

Kako in zakaj je padec z višine treh kilometrov preživela Juliane Margaret Koepcke, je bilo predmet številnih ugibanj. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila z varnostnim pasom pritrjena na svoj močno oblazinjen sedež, kar jo je pri padcu nekoliko zaščitilo. Pojavile so se teorije, da je zunanji par sedežev – Juliane je sedela na srednjem v vrsti treh medsebojno pritrjenih sedežev – deloval kot padalo in upočasnil njen padec. Med verjetnimi vplivi, ki bi naj tudi lahko zmanjšali silo pri padcu, pa so omenjali tudi nevihto in izredno gosto rastje na mestu padca.

O Julianini izkušnji so poročali po vsem svetu. Njeno zgodbo so kasneje uporabili kot predlogo za celovečerni igrani film, posneli pa so tudi dokumentarec. V prvem primeru je šlo za nizkoproračunski, močno z domišljijo ustvarjalcev “popravljen” film z naslovom I miracoli accadono ancora (1974) italijanskega režiserja Giuseppeja Maria Scoteseja; v angleščini je leta 1975 izšel kot Miracles Still Happen in so ga v posameznih primerih imenovali tudi Zgodba Juliane Koepcke. Petindvajset let pozneje je režiser Werner Herzog zgodbo ponovno obnovil v svojem filmu Wings of Hope (2000). Herzog je bil za snemanje filma močno zainteresiran, saj se je med iskanjem lokacije za svoj tedanji film Aguirre, Wrath of God, le za las izognil letu s ponesrečenim letalom. Rezervacijo za njegov let so praktično zadnji trenutek preklicali zaradi sprememb v načrtu njegovega potovanja.

Leta kasneje se je Juliane vrnila na mesto nesreče
Vir: KLIK

Juliane Margaret Koepcke se je preselila v Nemčijo, kjer si je v celoti opomogla od poškodb. Tako kot njeni starši, je tudi ona študirala biologijo na univerzi v Kielu, kjer je leta 1980 tudi diplomirala. Doktorirala je na Univerzi Ludwig-Maximilian ter se nato vrnila v Peru, kjer je opravljala raziskave na področju mamologije, specializirala pa se je za netopirje. Leta 1987 je objavila diplomsko nalogo z naslovom Ekološka študija kolonije netopirjev v tropskem deževnem gozdu v Peruju. Zdaj znana kot Juliane Diller, je knjižničarka v Bavarski državni zoološki zbirki v Münchnu. Njeno avtobiografijo z naslovom Als ich vom Himmel fiel (Ko sem padla z neba) je 10. marca 2011 izdala založba Piper Verlag, zanjo pa je leta 2011 prejela nagrado za literaturo Corine.

Vir: KLIK

POZOR!!! Do 31. 12. boste z donacijo sodelovali v žrebanju (izvedli ga bomo 1. januarja 2021) za BI MAG magnezijeve kristale za kopel. Izžrebani bodo trije dobitniki. 

Kako lahko pomagate, da bo vaša najpriljubljenejša ljubiteljska spletna stran še naprej lahko ponujala zanimive vsebine 24/7? Preprosto nam donirate za kako kavo. Lahko tudi za kilogram, dva, pet, deset … če je taka vaša volja 😉

Spodaj pod sličico boste našli gumb, na katerem piše DONATE, s KLIK-om nanj pa boste našli opcije, ki ustrezajo vam.

Vir: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
2 min read
3 min read