web analytics
23. julija, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Dan vstaje slovenskega naroda!

Dvaindvajsetega julija smo v nekdanji državi vsako leto praznovali Dan vstaje slovenskega naroda. Današnja ablast, za katero ta isti narod natančno ve, kam taco moli, se seveda na vse načine trudi diskreditirati življenje v bivši državi, pa najsi gre za natolcevanja o pomanjkanju jogurtov ali pa razkrinkavanja zlaganosti tedanjih praznikov, kakor temu skrajna desnica danes pravi.

Pa si poglejmo dva aspekta na dogajanja v tistih dneh. Bolj ali manj uveljavljena zgodovina, ki nam je bila servirana vse povojno obdobje, govori o dogajanjih v letu 1941 takole:

Dan vstaje slovenskega naroda je bil republiški praznik SR Slovenije, ki se je proslavljal 22. julija. Ljudska skupščina LRS je leta 1951 razglasila 22. julij za državni praznik in dela prost dan z obrazložitvijo: „Dvaindvajsetega julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda.“ Na ta dan leta 1941 naj bi Rašiška četa izvedla svojo prvo oboroženo akcijo pri Tacnu, kar je takrat veljalo za “prvi partizanski strel”. 19. julija 1941 so se na Šmarni gori sestali trije člani ilegalne Komunistične partije Jugoslavije: Cvetko Novak, Mirko Knapič in Ludvik Bradeško s poverjenikom KPJ iz Ljubljane Lojzetom Kebetom (kasnejši politkomisar partizanskega štaba za Gorenjsko), ki je prisotnim prenesel ukaz o eksekuciji več »domačih izdajalcev« med drugim Franca Žnidaršiča. Franc Žnidaršič je bil tolmač na orožniški postaji Šmartno pod Šmarno goro (Sv. Martin na Savi). Zjutraj 22. julija 1941 so Žnidaršiča, ki je bil s kolesom na poti v službo iz Šentvida proti Šmartnemu, omenjeni trije (Novak, Knapič in Bradeško) s strelnim orožjem hudo ranili. Bili pa so prepričani, da je mrtev.

Žnidaršič je bil v Kraljevini Jugoslaviji poveljnik žandarmerijske postaje v Šentvidu in je pred drugo svetovno vojno preganjal člane ilegalne KPJ v Tacnu. Po nemški okupaciji pa je opravljal naloge tolmača na orožniški postaji Šmartno pod Šmarno goro. Invaziji oboroženih sil nemškega rajha na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, je 4. julija 1941 sledil poziv CK KPJ k splošnemu odporu, ki mu je v juliju sledil tudi poziv CK KPS. V mesecu juliju je bila opazna tudi povečana dejavnostjo tacenskih komunistov, zato se je nemška policija lotila hišnih preiskav. Komunisti pa so obtoževali Žnidaršiča, da je Nemcem predal podatke o krajevnih pripadnikih KPJ. Franc Žnidaršič je po napadu ozdravel in umrl po vojni. Po kapitulaciji Italije leta 1943 naj bi se celo pridružil partizanom.

V dneh okoli 22. julija 1941 je prišlo tudi do drugih akcij. Gameljska skupina Rašiške čete je 21. julija neuspešno poskušala ubiti Vilija Gattringerja in Nandeta Debeljaka.16. julija 1941 naj bi zaloška partizanska skupina Molniške čete v dolini Besnici, ob cesti Podgrad–Veliko Trebeljevo, ubila nemškega vojaka.

Dejansko se je upor proti okupatorjem začel že dosti prej. Tako je prišlo tudi do spopada 13. maja 1941 na Mali Gori pri Ribnici, ko se je z italijanskimi okupatorji spopadla skupina TIGR.

Opomba: Tekst v navednicah je kopiran z Wikipedije.

Vir: KLIK

Tako nekako je delovala tista stran razdeljenega naroda, ki se je odločila upreti tedaj največji svetovni vojaški sili, pa okupaciji, načrtom za iztrebljanje in zasužnjevanje ter eliminacijo slovenskega naroda. V veliki svetovni moriji pa so na smrt obsojenemu narodu hrbet obrnili domači Judeži Iškarijoti. Njihove napačne odločitve, kalkuliranja in zavestno sodelovanje z  morilci slovenskega naroda, še danes njih (in njihove potomce ter idejne naslednike) tako zelo teži, da bi svoje zavržno ravnanje radi na vse načine opravičili. Eden od skrajno desničarskih in revanšističnih portalov, ki mu zares ne želimo delati reklame, tako o tistih časih in dogajanjih pravi takole:

Današnji dan je bil nekdaj republiški praznik Dan vstaje naroda Slovenije. A bil je le bajka oblasti, ki se je igrala s prazniki, zgodovino in ljudmi, ki so se tega dne začeli pobijati med seboj.

Partijske oblasti so ta dan simbolno zbrale kot v posmeh ljudstvu, v katerem so tedaj že načrtovale prevzem oblasti. 

Povojna komunistična razlaga zgodovine je učila, da je na današnji dan leta 1941 v Tacnu pod Šmarno goro “počila prva partizanska puška proti okupatorju”, češ, da so se takrat začele »prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda,« enako še danes uči marsikateri učbenik in tudi Wikipedija. A realnost je bila drugačna.

Kot vemo danes, so ljudje “vstali” proti okupatorju že mnogo prej, 22. julij 1941 pa ostaja dan, ko so s praznikom obeležili začetek bratomorne vojne med Slovenci in komunistične revolucije pod vodstvom Sovjetske zveze, ki je prinesla množično streljanje talcev in znašanje okupatorja nad civilnim prebivalstvom, v njej pa so v nenavadnih okoliščinah umrli tudi mnogi nasprotniki okupatorja, ki niso podpirali revolucije.

22. junija 1941 so komunistični aktivisti iz Rašiške čete, ustanovljene le tri dni prej, načrtovali napade na tri Slovence, “izdajalce”, ki jih je bilo po njihovem mnenju potrebno odstraniti. Delno uspešen je bil le napad na orožnika Franca Žnidaršiča, Slovenca v službi ohranjanja reda in miru. V tem poskusu umora ob vznožju Šmarne gore hudo ranjen Žnidaršič je bil pred vojno poveljnik orožniške postaje v Šentvidu, po okupaciji pa je delal kot tolmač na orožniški postaji v Šmartnem.

Zgodovinar Jože Dežman pa je v pogovoru za revijo Mladina 26. marca 2005 med drugim dejal, da »Žnidaršič in še dva Slovenca, ki so ju skušali umoriti ta dan, prav gotovo niso bili fašistični okupatorji, saj sta bila na primer Žnidaršičeva sinova kasneje partizana in tudi njemu partizani niso več očitali izdaje in fašizacije.«

Kot piše upokojeni generalmajor Marijan F. Kranjc, je bil 22. julij kot dan vstaje v Sloveniji na hitro izbran 1951 po sugestiji Edvarda Kardelja, ki ni hotel, da se Slovenci bahajo z 27. aprilom kot 2 dnevom OF in upora, saj so Srbi kot dan vstaje proglasili šele 4. julij 1941.

Pred tem datumom so Slovenci izvedli že več oboroženih akcij proti dejanskemu okupatorju. Proti nemškemu okupatorju so se 29. aprila 1941 prvi uprli SKOJ-evci (člani zveze komunistične mladine Jugoslavije). Še istega dne so nacisti zaprli 11 Mariborčanov, kasneje pa še 60.

Proti italijanskemu okupatorju so se člani TIGRa upirali že vse od ustanovitve septembra leta 1927. Kot prva žrtev tega boja pa je 13. maja 1941, torej dobra dva meseca pred zapovedanim Dnevom vstaje, na Mali gori pri Ribnici na Dolenjskem umrl vodja vojaškega dela organizacije Danilo Zelen. Ne prvi, ne drugi datum pa patiji nista bila po volji, zato je kot nato še mnogokrat, spremenila zgodovino in jo popačeno s propagando vcepila ljudem.

Komunistična partija, do tedaj le maloštevilna manjpina v upor proti okupatorju ni šla v začetku aprila, ko je Slovenijo razkosal okupator, temveč šele, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. S tem je Edvard Kardelj le izpolnil, kar je napovedal oktobra 1940, ko je dejal, “da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo” (Razdvojeni narod, dr. Tamara Griesser – Pečar).

Kasneje so to tudi storili. Ker resničen namen komunističnega vodstva ni bila nacionalna osvoboditev, so se boja proti okupatorju lotili tako, da je to ustrezalo njihovim ciljem: izzivati okupatorja k zločinskim represijam zoper slovensko prebivalstvo. Sami so se pred okupatorjem umikali v varne gozdove, svojo morilsko moč pa znašali nad svojimi idejnimi in političnimi nasprotniki,” je leta 1998 ob Dnevu boja proti okupatorju dejal tedanji generalni državni tožilec dr. Anton Drobnič.

Opomba: Tekst v navednicah je kopiran s portala: KLIK 

Vir: KLIK

Zlahka se bo razmišljujočemu bralcu postavila primerjava med tedanjimi in sedanjimi časi. V marsikaterem pogledu je tudi danes narod izpostavljen načrtom za discipliniranje, podrejenost in ubogljivost … če že ne največjim in najbolj agresivnim vojaškim silam svojega časa (kakor v letih 1941-45), pa prav gotovo največjim in najbolj agresivnim klepto-krimi-oligarh-korporativnim silam, ki s pomočjo kombinacije najbolj žleht (bodimo realni: takoj jih prepoznamo) in najbolj upogljivih sodobnih Judežev želijo ponižati in zasužnjiti narod. 

Njih propaganda kombinirana z grožnjami je v zadnjem letu in pol prešla vse meje zdravega razuma, zakonitosti in minimalnih standardov človečnosti. Kar se tiče nas, je zadeva jasna:

Čestitamo vsem svobodomiselnim tudi v letu 2021. Vztrajajte, nekoč bo minil tudi sodobni koronafašizem, krivci pa bodo kaznovani.

Gorenjska Online lahko podprete z gesto dobre volje. Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.

Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements