web analytics
28 septembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Čefurka s Karibov

Pišem: Marko LUKAN

Kako hitro čas leti! Pravkar sem ob začetku pripravljanja novega intervjuja ugotovil, da je od zadnjega objavljenega minilo že več, kot sedem mesecev. Saj veste, stran Gorenjska Online je v tem času sicer ponudila na stotine drugih in drugačnih novic, vmes so bili božično – novoletni prazniki, zgodil se je covidiotizem in prav gotovo še marsikaj, kar je pozornost usmerilo drugam. Sam pa svojih intervjujev ne maram delati po kakem messengerju, skypu in podobnih tehničnih pogruntavščinah. Pa ne, ker bi jih ne obvladal, ampak … ker se mi bolj pomemben zdi človeški stik z intervjuvancem. Le tako dobim občutek, ali ga/jo čutim in če je temu tako, lahko naredim dober intervju. Sicer pa – si morda kdo predstavlja, da bi intervju s Svetlano Makarovič, ali pa denimo Lawyerjem naredil preko Skypa? Človek je pač družabno bitje …

Oba pravkar omenjena predstavljata izrazito različna pola ljudi, ki jih rad intervjuvam – Svetlana Makarovič je izjemna umetnica ter izrazito prepoznaven obraz v celotni državi (pa tudi širše), medtem ko je gospod Dolinšek bolj domač prebivalcem kraja med Mežaklo in Karavankami. Povedal bi rad, da neka imaginarna prepoznavnost (slava) v ničemer ni kriterij za to, ali bi jaz nekoga rad intevjuval, ali pa me pač ne zanima. Bolj me zanima človekova duša in njegova zgodba. In eno tako sem – verjamem, da – našel tudi tokrat. Ime ji je 

prihaja iz Dominikanske republike, že kar nekaj let pa živi … točno, uganili ste – na Gorenjskem. Morda bi čisto za začetek, še preden se posvetimo pogovoru z zgovorno intervjuvanko, nanizali še nekaj neposrednih dejstev:

  • Dominikanska republika – v nasprotju s prepričanjem marsikaterega prebivalca Slovenije – ni otok; država zaseda le vzhodni del ozemlja na otoku, ki se sicer imenuje Hispaniola, na zahodnem delu otoka je država z imenom Haiti
  • površina Dominikanske republike je približno dva in polkrat večja od Slovenije, v državi pa živi cca 9,3 milijona ljudi
  • Dominikanska republika je samostojna država od leta 1865
  • v glavnem mestu Santo Domingo je po zadnjem štetju leta 2010 živelo preko 3.700.000 prebivalcev
  • država največji del svojih prihodkov akumulira s turizmom, saj je njena lega ena najbolj zaželenih destinacij v Karibih

Zdaj pa se le posvetimo naši intervjuvanki.

Pozdravljena Maria! Saj veste, kaj vas bom vprašal na začetku; si prav predstavljam, da vas je v Slovenijo zanesla ljubezen? 

Prav si predstavljate, seveda. Haha! Kaj pa naj bi bilo drugega? Doma v Dominikanski republiki sem spoznala Slovenca, se vanj zaljubila in z njim poročila. Pri nas je skušal odpreti neko podjetje, a je na koncu obupal in padla je odločitev, da se preselimo v Slovenijo.

Zakaj je obupal?

Pa … stvari v Dominikanski republiki niso tako dobro urejene, kot je to v navadi v Sloveniji. Preveč je nesmiselne birokracije, korupcije ipd. Preprosto bi potreboval preveč denarja, pa tudi časa, preden bi izpeljal ves postopek. 

Torej je padla odločitev za selitev v Slovenijo. Ste vedeli, kam se podajate? Je bila odločitev lahka? Koliko ste bili takrat pravzaprav stari? 

Hja, stara sem bila osemindvajset let. Nisem natančno vedela kam odhajam, ampak … saj veste – ljubezen, haha. Poznala sem Jugoslavijo, še danes zanjo ve večina mojih sonarodnjakov. Za Slovenijo pač ne, tam je ne poznamo. Poznamo tudi predsednika Tita, o tem smo se učili v šoli. Odločitev seveda ni bila lahka, tudi sorodniki so mi odsvetovali selitev. Štiri mesece je trajalo, da je moj mož uredil v Sloveniji vse potrebno. Najprej sem prišla jaz, potem sem šla čez čas še po hči.

Maria Alexandra Carrasco Perez v rojstni Dominikanski republiki

Aha, imata hči …

Ne, ne, hči sem imela že od prej z nekim domačinom. Če ne zamerite, ne bi preveč govorila o tem.

Prav. Kako ste torej spoznali sedanjega moža?

Hm, tudi to vprašanje ni pravo, haha. Ni več moj mož.

Čakajte, čakajte … z možem ste prišli v Slovenijo, ampak … zdaj niste več poročeni?

Tako je. Pojdiva po vrsti. V Santo Domingu sem delala v banki. Sem sicer diplomirani informatik, zadolžena sem bila za vodenje projektov. Nekega dne je v banko prišel moj bodoči mož iz Slovenije. Govoril je špansko in se zanimal za neke stvari v zvezi z odprtjem podjetja. Tako sva vzpostavila prvi kontakt. Če zgodbo skrajšam – kasneje je to pripeljalo do poroke in selitve v Slovenijo. Sicer pa si nikoli ne bi predstavljala, da bom poročena z nekom, ki ni Dominikanec. Preprosto nisem razmišljala tako.

Koliko časa pa ste zdaj že pri nas?

Od leta 2013. Najprej smo živeli v Kamniku, potem na Jesenicah.

Preden nadaljujeva vašo slovensko zgodbo, bi vas povprašal še po vašem dvojnem imenu in dvojnem priimku. Nasploh se zdi, da je v latinskem svetu več imen in priimkov preprosto – pravilo. Kako je s tem?

Hja, to je pa tako – pri nas ti eno ime da mati in eno oče. Enako velja za priimek – imaš ga od obeh. Meni je pač mama dala ime Maria, oče pa Alexandra. Po očetu se pišem Carrasco, po mami pa Perez. Carrasco je zelo pogost španski priimek. No … Perez se pa menda sploh piše pol ljudi v Dominikanski republiki, haha …

S sestro, mamo (v rumeni majici), hčerko, bratom ter njegovo partnerko in malim nečakom

Zanimivo, potemtakem bi se jaz imenoval Marko Esad Lukan Klemenc. Povejte mi, Maria … ste že kdaj imeli kak intervju? 

Oja, že. Ko sem pred leti opravljala svojo prvo “službo” v Sloveniji – kot prostovoljka na Ljudski univerzi na Jesenicah sem izpeljala nekaj tečajev španskega jezika – so me intervjuvali z … ne morem se spomniti. Tisti časopis, ki pride vsake toliko časa …

Jeseniške novice?

Morda, ne vem. Najbrž, ja.

Gorenjsko Online pa poznate?

Ja, jo kar berem …

Vrniva se k vašemu prihodu v Slovenijo. Kako je bilo?

Nisem poznala nikogar in nisem govorila jezika. V Kamniku sem bila sploh precej izgubljena, saj še v trgovino nisem mogla sama. Povsod je moral biti z menoj mož. Tudi ljudje tam so se mi zdeli mnogo bolj zaprti od teh na Jesenicah. Na Jesenicah sem praktično za sosedo dobila eno Kolumbijko, z njo sva takoj navezali stike, pa sva potem lahko čoftali po špansko. Sicer pa se mi je ena od osnovnih nalog tukaj zdela – učenje jezika. Kako naj živim tu, če pa si ne znam kupiti ničesar, če si ne znam urediti ničesar?

Kakšen pa se vam zdi naš jezik? Zdi se, da ga kar dobro govorite …

Oh, dobro ga najbrž ne bom govorila nikoli. Zelo je zahteven. Sklanjatev verjetno nikoli ne bom ponotranjila, pa ženskih in moških oblik besed ter izgovorjav. Dvojina … hm, dvojino počasi kar dojemam, haha. Zelo težko pa mi gre uporaba sičnikov in šumnikov v isti besedi – slovenščina recimo … je res težka beseda, haha … Tudi sicer č, ž, š … jih kar menjam, begajo me.

Prvi sneg v življenju; Ljubljana

Katere so sicer po vašem mnenju najbolj očitne razlike med vašo staro in vašo novo domovino? 

No, jasno … jezik. Pa narava – narava je tukaj zelo drugačna, kakor v Dominikanski republiki. Prvič v življenju sem pri vas doživela tudi sneg in zimo, čeprav mi pripovedujejo, da pravih zim praktično ni več. Sneg se mi je zdel čuden, nisem vedela, da je tako krhek. Mislila sem, da je to bolj tako … led. Zime se sicer še nisem navadila; ne vem, če se ji kdaj sploh bom. Prehladno je! Marsikdo me vpraša, kaj mi je šinilo v glavo, da sem s prelepih plaž v domovini prišla med te hribe; kaj pa vem – zdi se mi, da se meni, kot osebi s Karibov, tu v Sloveniji zdi podobno čarobno, kot nekemu Slovencu v Dominikanski republiki. Tam pač ni narave v taki obliki; jaz sem nad Slovenijo preprosto fascinirana, zelo je lepo! Poleg tega pa je vse na dosegu roke – španciraš nekaj minut, pa si že v naravi. Santo Domingo je milijonsko mesto, vse naokrog je beton. Kar se tiče plaž … že res, da so lepe in tudi sama jih obožujem, ampak … nimaš jih pa povsod na dosegu roke. Pa tudi varno ni na njih …

Kakšna pa je kaj temperatura tam v Dominikanski republiki? Kako se menja po letnih časih? 

Kakih izrazitih letnih časov niti ni. Večinoma je zelo vroče, okrog 40 °C. Nekoliko skozi leto seveda niha, ampak v glavnem je ves čas vroče. Je pa to suha vročina, se da zdržati. Med novembrom in januarjem se včasih pojavijo orkani, tudi kak tornado obišče otok … 

Maria med narcisami v novi domovini

Je v Dominikanski republiki dosti kriminala?

Ogromno ga je! V letoviških resortih je sicer poskrbljeno za te reči, zunaj … v navadnem svetu … pa je nevarno. Ljudje nimajo ničesar, turiste vidijo kot rešitev svojih težav. Pri nas tudi otroci ne hodijo sami v šolo; pred nekaj leti je bil v državi val kriminala, v katerem so ugrabljali otroke in naprej na črnem svetovnem trgu preprodajali njihove organe … če starši seveda niso imeli denarja za odkupnino. In revni ga nimajo! Tega v Sloveniji ni, zelo je mirno in varno! V Sloveniji gre otrok lahko ven, na igrišče; tega v Dominikanski republiki ni. Otroci se igrajo po trgovskih centrih.

Kaj bi še povedali o Dominikanski republiki za tiste bralce, ki o njej ne vedo kaj dosti?

Vse je v znamenju dejavnosti, povezanih s turizmom. Imamo sicer tudi nekaj industrije, predvsem take, povezane s farmacijo. Pa cigare, seveda. Naše cigare so znane po vsem svetu. Tam delajo vse mogoče po željah. Lahko zvijejo tako z vašim imenom, če želite. Vse seveda ročno, na licu mesta. Ostalega je manj. Dominirajo Američani, celoten ustroj družbe je kreiran njim po volji. Šolstva na način, kot je v veljavi v Sloveniji – v Dominikanski republiki ne poznamo. Tudi javnega zdravstva ne, vse je plačljivo. Vse je podrejeno denarju in zaslužkom. Šolstvo tudi ni obvezno za nikogar, privoščijo si ga lahko le tisti, ki imajo denar. Je pa tako: tam plačaš prav vsako stvar: malico, šolske uniforme, pa mesečni prispevek, da otroci sploh lahko hodijo v šolo … Kaj naj rečem – sistem je popolnoma amerikaniziran: če imaš denar, imaš lahko vse. Če ga nimaš, nimaš ničesar. V povprečju ljudje menda zaslužijo več, kakor v Sloveniji, vendar so tudi stroški neprimerljivi; cene v trgovinah v Dominikanski republiki so neprimerno višje, dražja je elektrika, dražji bencin …

Veliko je v Dominikanski republiki tudi Venezuelcev, ki so tja pribežali pred ekonomsko bedo, ki jo je njihovi domovini s sankcijami naprtila ameriška vlada. Ti živijo v obupnih razmerah in delajo za grozno majhen denar, vendar je še vedno večji, kot bi ga zaslužili doma …

Z leve: obe sestri, brat, oče, Maria in njena hči

Pa politika? Cerkev? 

Politika je močno skorumpirana. Vedno je poskrbljeno za to, da je na oblasti Američanom prijazna oblast. Cerkev pa … cerkev je močno vpeta v družbo. Tudi v politiko. Saj ne bi rekla, da so te stvari ravno uzakonjene, ampak … v družbi je vse tako, kakor pridiga katoliška cerkev.

Ste vi verni? 

Da.

Hodite pri nas v cerkev?

Občasno. Bi pa povedala tole: v Dominikanski republiki je katoliška cerkev praktično edina dovoljena. Dobro, morda ni formalno edina dovoljena, je pa edina sprejeta. Ne znam si namreč predstavljati, da bi bila v Dominikanski republiki mošeja. V Sloveniji je. V Dominikanski republiki ženske ne bi smele hoditi zakrite. Tule pri vas sem to prvič videla in ko sem povedala svojim tam čez lužo, so me v paniki svarili … taka je pač ameriška propaganda. Muslimani so trenutno prikazani kot absolutno zlo. 

Zanimivo! Ni vse torej samo med in mleko na rajskih plažah. Povejte mi, morda veste, kaj pomeni besedica čefur?

Seveda vem, haha. Tako se v Sloveniji imenujejo priseljenci iz drugih držav nekdanje Jugoslavije ter njihovi potomci. Tudi sama se počutim čefurko, haha, saj sem priseljena in govorim neko svojo slovenščino. Meni se to ne zdi kaka žaljivka; omenjeni se tudi sami imenujejo tako.

Z ekipo, ki jo je vodila v banki v Santo Domingu

Ste imeli v teh letih v Sloveniji kako slabo izkušnjo zaradi svoje temne polti? 

Ne, ne bi rekla. Imela sem sicer nekaj neprijetnih, a … taki smo pač ljudje. Lani sem bila recimo na dominikanski ambasadi v Milanu. Ko sem se vrnila, sem v Novi Gorici sedla na vlak. Pred menoj je sedel starejši gospod, ki je naredil vik in krik v zvezi z mojo pojavo. Prepričan je bil, da sem begunka, migrantka, ali kaj … začel je mahati z nekim sprejem in komaj ga je … kako se reče tistemu, ki pregleda kartice … ja, sprevodnik … no, komaj ga je sprevodnik pomiril. Bi me kar posprejal. Zelo nerodno mi je bilo, nisem bila preprišena, kaj bo storil. Pa tudi ves vagon je zijal vame. Prišli so policisti in ko so videli, da imam dokumente ter govorim slovensko, se je vse uredilo. Gospodinja, oprostite, so mi rekli, vse je v redu.

Grozno! Še kaj?

Saj pravim, v resnici ne. Zdaj recimo, ko je ta situacija s koronavirusom, opazim, da me ljudje od daleč opazujejo v  trgovini in podobne reči. V Novem mestu sem pred časom obiskala prijateljico, pa me je – čakajočo na avtobusni postaji – nekdo prijavil. Ampak sem se nekako privadila, tem rečem ne posvečam pretirane pozornosti. Tega ne morem spremeniti.

Veste kaj me še zanima? Skoraj vsa Srednja in Južna Amerika govori špansko – znate vi po govoru razlikovati od kod je kdo? 

Seveda. Vsi sicer govorimo in pišemo popolnoma isti jezik, ne gre za različice jezika. Je pa naglas drugačen. Takoj bom po govoru prepoznala nekoga, ki je recimo s Kube, ali pa Venezuele, tudi s sosednjega Haitija. Pa tudi videti so ljudje drugače,  saj veste, kako je to. Na Haitiju je ogromno črncev, potomcev sužnjev. Drugačne obraze imajo, bolj afriške. Jaz sem sicer mulatka, moja mama je bela.

V Vintgarju

Pa bi po govoru in videzu znala ločiti Slovenca od ne-Slovenca? 

To je pa za zdaj pretežko zame. Zdi se mi sicer, da ste Slovenci bolj zaprti od pripadnikov južnejših narodov. Take so moje izkušnje. Kar pa se jezika tiče – še v Sloveniji je toliko različnih narečij, da se komaj znajdem. Praktično vsakih nekaj kilometrov slišiš druge besede. Enkrat sva bila z možem v Brdih, pa domačinov nisem razumela popolnoma nič. Sem vprašala, če so Nizozemci, hahaha …

Hahaha, odlično! Narečne besede vam torej delajo težave?

No, v španščini so nogavice pač nogavice. Ko sem slišala besedo štumf, nisem imela pojma, kaj to pomeni. Pa ejga, haha, ena taka univerzalna beseda je. Bajta, župa, južna, šiht, kup teh besed je, ki se razlikujejo od slovenskih. Potem ti pa še kaka sodelavka pribije, da je dewawa … hahaha … saj veste, o čem govorim? 

Najbrž. Ste poskušali brati kak naš članek v gorenjskem narečju?

Sem, ampak prav dosti nisem razumela, haha.

Okej, pustiva to. Kako je sprejela selitev v Slovenijo vaša hči? Koliko je bila ob prihodu sem stara?

Oh, hči je tu navdušena. Ko sva prišli, je bila stara šest let. Perfektno govori slovensko. Imeli sva srečo, da sva naleteli na učitelje, ki so bili izredno pripravljeni pomagati. Posebej bi izpostavila Diano Novak, vendar ni edina. Diana je zelo pomagala. Zaradi nje moja hči na Slovenijo gleda v lepi luči. Tudi na šolo, slovensko kulturo itd …

S hčerko na blejskem gradu po prihodu v Slovenijo

Pa španščina? Ji gre še? Ima še prijateljice iz Dominikanske republike?

No, pa saj … med seboj seveda govoriva špansko. Je pa res, da z leti nekoliko peša znanje. Prijateljice ima še, z današnjo tehnologijo to ni težko. Sliši se z njimi, se pogovarja …

Tudi njej delajo težave narečne besede? 

Kje pa, ona je prava Gorenjka, haha …

Je imela morda ona zaradi svoje polti kdaj kake težave?

Ohh, bolj tiste otroške. Mislila sem, da bo prvi dan iz šole prišla vsa žalostna, pa je bila ravno nasprotno vsa navdušena. Ničesar ni razumela, ampak rekla je, da se je s sošolci prav lepo igrala. Kasneje nekoč jo je nekdo ozmerjal z nigerco in jo poslal nazaj v Nigerijo. Ko je ugotovila, da mu je ime Haris, je tudi ona njega poslala nazaj v Bosno, pa sta si bila bot, haha …

Ampak … povejte, kako da ste po ločitvi, ko vas na Slovenijo ni vezalo več prav nič, vseeno ostali pri nas? Povedali ste mi, da bivši mož zdaj živi v Londonu in z njim nimate stikov.

Kako to mislite – nič me ni vezalo? Ko je šel moj zakon po zlu, sem se pogovorila s hčerko. Ona je pretehtala. Nisem želela misliti le nase. Kot otrok je morala zapustiti vse, kar je do tedaj poznala in se preseliti v tuje okolje. Tukaj v Sloveniji se počuti dobro in res ji ne bi še enkrat trgala korenin.

Pa vi, se nameravate kdaj vrniti v Dominikansko republiko?

Ne, ne verjamem. Tu v Sloveniji je zdaj moj dom. Hči bo odrasla, najbrž bo zaljubljena, imela bo svojo družino, menda otroke. Ne bom je kar zapustila. Dominikanci smo zelo navezani na svoje družine, pomenijo nam vse. 

Maria (v črnih hlačah) in njena hči na Zelencih pred dnevi

Kaj pa hrana, kako ste se privadili na slovensko hrano? Vam česa manjka, kaj pogrešate? Je kaj takega, česar ne marate?

Odkar sem tu, sem se zredila za 20 kg, haha … Je treba, da rečem še kaj več? Moji na oni strani luže so čisto zgroženi. Tule sem naletela na množico stvari, ki jih v Dominikanski republiki praktično več ne poznamo. Govorim o kopici domačih izdelkov, ki jih v Sloveniji lahko kupiš praktično vsepovsod; siri, domači jogurti, salame, take reči … Tam je vse samo še industrijsko. Salame tu pri vas so noro dobre. Pa klobase, raznorazne, tega tam nimamo. Imamo hrenovke, ampak … saj veste, kakšne. Ne jem pa recimo krvavic, niso mi všeč.

Pa vam je všeč prav kaka značilno slovenska jed?

Ja, tisto rjavo … tako, iz moke najbrž … kako se reče? Zraven sem dobila neko klobaso … Pa potica – obožujem potico! Ne uspe mi je pa spackati, haha. Pa kruh – kruh naravnost obožujem! Toliko vrst ga imate, v tako domiselnih kombinacijah, da se mi še sanjalo ni, da obstajajo. Kruh z oreščki, s česnom, z olivami, paradižnikom, kruh s tem in onim … preprosto se ga ne morem najesti. Na ajdov kruh z orehi sem čisto nora, česa takega doma v Dominikani nikoli nisem jedla. Policam s kruhom se več ne upam niti približati, saj vsakič, ko vidim v trgovini kakega novega, tega preprosto moram poskusiti, haha. Sem bila tudi v Parizu in še kje, pa nikjer nisem videla toliko sort kruha. V Dominikanski republiki poznamo samo bagete iz pšenične moke, pa včasih, kadar je res sezona – koruznega. Ampak resno … kako se reče tisti jedi …

Mislite morda na žgance?

Ja, to! A so rjavi?

No, žgancev je več vrst. Ajdovi žganci recimo bi lahko bili rjavi. Ste zraven dobili zelje, repo? 

Ja, pa neko klobaso. Noro dobro se mi je zdelo. Potem pa so mi povedali, da jih lahko jem še s kislim mlekom, jogurtom … Pa veste kaj mi je še všeč? Ko naredim palačinke, jih narežem in dam v juho. V župo, haha. Da o sladicah ne govorim – noro dobre imate! Kremšnito sem prvič jedla v Sloveniji. In prekmurska gibanica … noro dobro! Sicer pa je v Karibih čisto prevroče za take kremne sladice, pri nas bolj bazirajo na sadju.

S sestrama in bratom v otroških letih (Maria drži brata)

Kako pa je s tem sadjem? Tudi v Sloveniji se menda dobi nekaj tropskega sadja …

Oh, banane in ananasi v Sloveniji niso enaki. Vse to prihaja iz nekih hladilnic, v Dominikanski republiki pa je sveže. Tam je ogromno različnih vrst banan. Ananas je svež, tukaj praktično sploh ni do konca zrel. Podobno velja tudi za avokado in mango … Da se jih kupiti, a niso enaki. To zelo pogrešam. Pa kokos!

Pa meso, ga uporabljate dosti, ali vaša prehrana v Dominikanski republiki bazira na ribah? 

Sploh ne. Ribe so bolj kot … nedeljsko kosilo. Jemo izredno veliko mesa; piščanca, svinjine … Je pa res, da piščanca pri nas ne cvremo, ga samo pečemo.

Čevapčiči, pleskavice, ražnjiči?

S tem se se spoznala tukaj. Ves čas bi jih jedla, haha …

Poznate marmelado?

Ja, seveda.

Jo v Dominikanski republiki delate iz tropskega sadja?

Nekaj že. Jedla sem odlično kokosovo marmelado. Pa tako iz mešanice kokosa in limete in še kakšno. Vendar so tudi slovenske dobre. 

Pa pijača? Se tam čez pije rum?

No, nekaj že. Iz sladkornega trsa proizvajamo beli in temni ruman, ampak … v glavnem ne, haha, od kod vam to? Večinoma pijemo pivo, ker je tako vroče. Imamo nekaj svojih dobrih pivovarn. V Sloveniji pa pijem tudi vino. Všeč mi je muškat.

Imate v Sloveniji kak hobi?

Pravzaprav ne. Edino redim se, haha. Tam čez, v Dominikanski republiki, sem se precej ukvarjala s športom. Plavala sem, igrala odbojko, veliko sem plesala. Dominikanci obožujemo salso, sambo, merengue, bachato …

Pa slovenska glasba, kakšna se vam zdi?

Po pravici povedano, se mi zdi dolgočasna. Nima pravega ritma. Kako že vi rečete – narodna zabavna? No, dominikanska glasba je hitra, polna ritma. Je tudi glasna. Z njeno pomočjo se po delovnem tednu sprostiš. Ves teden garaš, v petek in soboto zvečer pa greš ven in plešeš do onemoglosti, da gre vsa napetost iz tebe. Nedelja je dan za počitek. To pogrešam.

V Sloveniji tega ni. Vi se sproščate drugače. Greste v kak hrib in ste nasploh zelo športno orientirani. Vedno ste pripravljeni tekmovati. Tudi v službi, kjer delam, to opažam. Slovenci se vedno trudite, da bi bilo delo opravljeno kar najbolje, da bi bile norme izpolnjene, da bi bilo preseženo to in izboljšano ono. Česarkoli se lotite, mora biti perfektno. Pri nas tega ni toliko. Saj je samo služba, za božjo voljo. Tudi pri čefurjih ne opazim take zagnanosti, haha.

Na delovnem mestu v Sloveniji

Hahaha. Zanimiva opažanja. Kaj še opažate v zvezi s Slovenci? 

Zelo dobro se prilagajate. Niste rasistični, vedno ste pripravljeni na pomoč. Če k vam pride kak tujec, se na vsak način potrudite, da vas bo razumel. Na vztrajate strogo v svojem jeziku, ampak govorite angleško, nemško, italijansko, špansko, francosko, pa balkanske jezike … Tujcem pri vas se ni težko vklopiti v družbo. V Italiji, Španiji, Dominikanski republiki – tega ni. Težko bi tudi rekla, da mi v Sloveniji kaj ni všeč. Morda kako zadevo pogrešam, ker sem je vajena iz domovine, ampak zaradi tega ne morem reči, da mi v Sloveniji ni všeč. Lahko pa dolgo naštevam, kaj mi je. Mnogo tega sem sicer že povedala.

Ste že imeli priložnost biti na slovenski obali?

Ja. Mene ni preveč všeč. Tudi hrvaška ne, sploh ne Istra. Vse je kamnito. Bila sem tudi na Pagu, ampak … vseeno je pri nas drugače. Zaradi koral je naša obala iz finega belega peska, mivke. Obala na Jadranu je drugačna. Pa voda je hladnejša. Kar se morja tiče, zelo pogrešam dominikansko plažo, palme, kokos …

Veste kaj se mi je še zdelo zanimivo na Hrvaškem? Nikomur se nikamor ne mudi. Ko sem šla zjutraj na sprehod, so domačini sedeli pred hišo. Ko sem šla popoldan, so bili še vedno tam. A ničesar ne delajo? Kar se tega tiče, imamo Dominikanci bolj slovenski karakter, kakor hrvaški. Treba je preživeti, treba je delati. Čeprav, kakor sem povedala prej, sproščeni smo pa bolj. Slovenci se nasploh čisto preveč sekirate. Hrvati recimo … briga njih, haha …

Ste slovenskim moškim zanimivi? Kakšni se zdijo vam?

Oh, seveda sem jim zanimiva, ker se jim zdim drugačna, eksotična. Ampak bom spet rekla tako – sami Slovenci mi redko pristopajo. Pravzaprav nikoli. Bosanci pač, haha. Kako sva že rekla – čefurji? Bolj sproščeni so. Ne vem zakaj ste Slovenci tako zaprti. Saj vidim, da me gledate, pa da se pogovarjate, ampak … do mene ne upa pa nihče.

V stilu starega hita – Caribbean Queen

Haha. Okej, Maria … veliko sva povedala. Povejte mi še – greste vsako leto domov v Dominikansko republiko?

Ne, žal ne. Kaj takega stane čisto preveč. Domov grem na dve do tri leta. Pa tudi – ko že enkrat grem, ne morem iti ravno za en teden, ali pa deset dni, saj veste. Do Dominikanske republike me loči dobrih 8ooo kilometrov. K sreči imajo tudi v moji službi posluh za te reči. Imam razumevajočo majstrco … kako se reče pravilno? … in zelo sem hvaležna, da lahko delam med takimi ljudmi. 

Bi tik pred koncem še sami kaj dodali? 

Oh, vse bistveno sem že povedala. Morda ne najdem pravih besed, s katerimi bi lahko dovolj izrazila svojo hvaležnost, da ste naju s hčerko Slovenci – kot popolni tujki – tako dobro sprejeli medse. Veliko bolj ste pripravljeni na pomoč, kot bi si lahko predstavljala pred prihodom. Resnično – hvala …

Zanimivo. Maria … kaj, ko bi mi povsem za konec povedala le še katera slovenska beseda se vam zdi najlepša?

Kaj pa vem. Nisem pričakovala takega vprašanja. Nikoli me nihče še ni vprašal česa podobnega. Recimo … jutranji pozdrav mi je zelo pri srcu – ko nekomu zaželim dobro jutro, se mi to zdi zelo prisrčno.

Sem presenečen. Pa španska? Katera beseda je najlepša?

Amor.

Niste me presenetili. Maria, hvala za čas, ki ste ga namenili bralcem Gorenjske Online.

Ni problema, hvala vam. Upam, da sem povedala kaj zanimivega in nisem blebetala preveč …

Kaj povedati ob koncu? Po pravici povedano, sem tudi v slovenskem jeziku pričakoval besedo ljubezen. In še bolj po pravici povedano – sanjalo se mi ni, ali bo moja sogovornica zanimiva, bo imela kaj povedati, se bo odprla ipd … Ampak, kakor ste lahko prebrali: je bila, je, se je …

Človek takole pomisli na to, kako čudoviti ljudje vse se znajdejo med nami po čudnih igrah življenjskih usod. In Mariina je še ena najbolj prijetnih, če se tako izrazimo. Gospa, ki se je v nekaj letih povsem spodobno naučila njej popolnoma tujega jezika, pa čeprav v govoru meša sklone, moške in ženske končnice, včasih uporabi kako podobno besedo namesto prave (npr. gospodinja namesto gospodične ipd …), pa kako besedo, ki je bolj približek (preprišena, kartice …), se ne pritožuje prav nad ničemer. Kot študirana oseba danes dela v preprosti proizvodnji, živi 8000 km od svojih rojstnih krajev, se ubada z mnogoterimi težavami, a …

Pravi, da je pri nas srečna.

Mi pa vam ob koncu podarjamo le še eno od pesmi njej zelo ljubega dominikanskega zvezdnika Juana Luisa Guerre:

Similar Posts:

Advertisements

Morda ste zgrešili

1 min read
4 min read