Categories
Intervjuji

Sončece zahaja in vas tiho spi …

Pišem: Marko LUKAN

Saj veste, dragi bralci, kako rad rečem na začetku tovrstnih člankov – dolgo, res dolgo … čisto predolgo že nisem skupaj sklamfal kakega. Govorim o intervjuju, seveda. Zadnji tak v seriji je bil objavljen letos junija z Rož’co iz Radovljice (KLIK), še predtem pa tisti tako odmevni s Čefurko s Karibov … potem pa je spisek letošnjih intervjujev žal že pri koncu. Ko pa smo že ravno pri čefurkah … mesto, v katerem živim in delam, je že vse moje življenje pravi mali Babilon. Že v jugoslovanskih časih je bilo mestece, stisnjeno med Mežaklo in Karavanke, znano po svoji izraziti multikulturnosti. Nekateri so temu takrat rekli – po švedih, kasneje pa se je prijelo poimenovanje čefurji, čeprav je bilo skozi leta podobnih izrazov seveda še precej. Podobno, kakor na oni strani luže, kjer je bila beseda nigger stoletja dolgo psovka in poniževalnica, dandanes pa jo temnopolti v definiranju neke svoje identitete uporabljajo sami, je tudi beseda čefur sprva veljala kot zaničevalen izraz, danes pa jo mnogi – in to, kakor smo spoznali pri priseljenki s Karibov, ne le ljudje iz južnih republik bivše skupne države – zase uporabljajo kar sami. Dejstva, da gredo priseljenci marsikomu v nos, nobeno naše pisanje in predstavljanje ne bo spremenilo. Če je človek ozkogleden, takih reči verjetno niti ne bere. Kar pa se tiče mene, je prav ta raznolikost prebivalcev malega mesteca njegova izrazita prednost … kakor tudi rad pogosto zapišem. Zdaj pa je po zajetnem uvodu skrajni čas, da se lotimo naše današnje …

Zaljubil sem se v svojo zobozdravnico,
kako naj zdaj to ji povem.
Vedno si izmišljam nove bolečine,
le da vidim jo, da k njej spet grem.

A ona ne razume velike ljubezni
in vrta po zobeh sem ter tja.
Ko najbolj boli, stisnem pesti
in pogledam nebeške oči.

A vem, da nima smisla, a tu ne morem nič,
ljubezen, to je stvar srca.
Sanjam jo v nočeh in slišim njen zdrav smeh,
ko meni vrta po zobeh.

Au, au, kako naj zdaj to ji povem?
Au, au, kako naj zdaj to ji povem?

Po petih letih velike ljubezni
prignal sem celo stvar na rob.
Ne bom je več videval, ker prejšnjo soboto
izrula mi je zadnji zob.

Hja, kdo je ne pozna, te pesmi Andreja Šifrerja iz daljnega leta 1976, ki se je v kolektivni spomin Gorenjcev zapisala kot ena najbolj zimzelenih uspešnic? Taki zapisi seveda ne priplavajo po župi, ob tem pa mislim na oboje – tako Šifrerjevega, kakor tega, ki ga boste prebrali v nadaljevanju. V megli počasi pešajočega spomina je tudi neka davna Andrejeva razlaga o tem, kako je Zoboblues nastal. Dokaj jasen zapis v zmešnjavi mojih siceršnjih početij pa ima moja današnja gostja, ki se odziva na ime

Ana je, kakor vam je doslej menda že kapnilo, zobozdravnica. Pravzaprav to ni edino, s čimer lahko povežemo njo in kakega od zgornjih stavkov. Je pa prav, če še enkrat povem, da je zgoraj zapisane verze enkrat v pradavnini prejšnjega stoletja zapisal Andrej Šifrer …

Navihanemu dekletcu se prav gotovo ni sanjalo, da bo kdaj zobozdravnica v Babilonu med Mežaklo in Karavankami
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Pozdravljeni, gospa doktor … doktorka … zobozdravnica … Hm, kako naj vas naslavljam?

Dober dan. Kar Ana mi recite, če se že ravno greva tole …

Prav. Zaupajva bralcem, kako je prišlo do tega, da danes sediva tukaj.

Ja, kako … vaši zobje so prišli na servis, z njimi ste prav preplašeno prišli vi, jaz pa sem mojstrica v servisni službi, haha … Potem pa ste bili očitno toliko zadovoljni z opravljenim, da bi me radi zreklamirali, čeprav reklame prav res ne potrebujem. Kako že slikovito rečete Gorenjci? Rad’ bi mi u r’t zlezl, haha …

Haha, odličen odgovor. Nisem pričakoval takega. Nisem pa vas povabil k pogovoru, ker bi vam rad kam zlezel, pa tudi ne zaradi reklame, pač pa, ker bi rad predstavil bralcem vas in vašo zgodbo. Od kod ste se torej pojavili v Sloveniji?

V Slovenijo sem prišla iz Beograda leta 2007. Že od nekdaj sem vedela, da ne bom živela v Srbiji. Saj jo imam rada, jasno, ampak … tam dol pri nas je praktično vedno pestro, vedno smo v neki krizi, v napol vojnem stanju … no, pogosto pa tudi v vojnem, kot veste. Vroče krvi smo. Ampak take razmere vseeno niso ravno nekaj, o čemer bi mlad človek sanjal. Pa oblast .. praktično vedno se upiramo oblasti. 

Pa ste si zaželeli Slovenije? Se vam zdi, da so tukaj razmere umirjene?

Nikoli nisem resno razmišljala o Sloveniji. Pravzaprav smo štirje prijatelji v tretjem letniku faksa resno snovali nadaljnji študij na Dunaju, eden od njih je kasneje tudi zares odšel tja. O razmerah v Sloveniji vseeno ne morem soditi dobro, ne ubdam se kaj dosti s slovensko politiko. Se mi pa zdi, da se stanje v zadnjih letih poslabšuje. Ampak tako pa vseeno ni, kakor v Srbiji. Spomnim se, da sem že kot gimnazijka leta 1996 sodelovala na demonstracijah proti Miloševiću. Pa potem spet leta 1999, ko je bilo bombardiranje. Takrat je bilo sploh hudo. Ni bilo hrane, ni bilo goriva … kdo normalen bi si želel živeti v takih razmerah?

Od tistih časov se spomnim prizora, na katerem so kamere ujele mlade ljudi, ki so nase pritrjevali natisnjene tarče in z njimi postopali po mestu. Od kod ta znameniti inat pri ljudeh dol na Balkanu?

Ne bi znala na splošno odgovoriti na to vprašanje. Morda je še najbližja resnici ugotovitev, da je v preprostih ljudeh močno prisoten čut za pravičnost, a se vsakič znova pustij(m)o prevarati nekim politikantom. S politiki v Srbiji res ni sreče, praktično ves čas je tam taka ali drugačna kriza …

Ana v študentskih časih, ko je bila še hostesa v Beogradu
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Povejte še kaj o vaših gimnazijsko-študentskih časih. 

Kaj pa naj povem? Morda bi vam orisala, kako je bilo videti življenje za nas … Ko si recimo želel opraviti izpit za avto, te je to stalo 300 tedanjih nemških mark, plus petdeset litrov nafte. Ljudje so se skušali znajti kakor so vedeli in znali. Spomnim se, da je imel nekdo v skupnih prostorih spodaj v bloku več, kakor tisoč litrov nafte. Če bi prišlo do kakega vžiga ali eksplozije … raje ne pomislim. Ampak, saj pravim … nekako smo vajeni vseh teh kriz, revščine. Spomnim se, da smo se kljub vsemu mladi znali zabavati. Starejši pa tudi vedno nekako odkrijejo načine, da preživijo svoje družine.

Kako recimo?

Pa … vedno se pojavijo kake opcije, kake priložnosti in ljudje jih pograbijo. Leta ’91 sta moja starša recimo trikrat potovala v Peking. Založila sta se z robo, ki jo je bilo pri nas moč dobro prodati, tam pa je bila strašno poceni. Kaj pa vem, igračke recimo, svila in podobno … Spomnim se, da je bil izkupiček po teh treh potovanjih tak, da smo si kupili Lado Samaro. Potem pa je bila tu še tista strašanska hiper-inflacija … zjutraj si za svoj denar menda še lahko kaj kupil, če je že bilo na voljo. Zvečer nisi dobil ničesar več, saj je imel isti izdelek že nekaj ničel več.

Kako pa je bilo leta ’99, ko je Srbijo bombardirala zveza NATO?

Pa … alarmi so se oglašali večkrat dnevno. Tisti sireni smo rekli “šizela”, haha. Šizela je tulila non stop. Sprva se seveda sprašuješ, kaj in kako bo. Bo Beograd razrušen, tako kot je bil leta 1941? Bo mnogo žrtev? Hitro smo se naučili, da napadalci večinoma zadenejo tisto, kar želijo zadeti. Vojašnice, pomembni infrastrukturni objekti ipd … Zdelo se nam je, da je za navadne ljudi relativno varno. Naša družina niti ni hodila v zaklonišče, oče je po prvih preplahih rekel, da ni potrebe. Malo smo se inatili, haha. Doma smo bili na Košutnjaku. Gre za izrazito blokovsko naselje, zgrajeno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Je pa tudi dosti zelenja, parkov. Še ulice se imenujejo recimo po kostanjih, brezah, jesenih, lipah …

Povedali ste, da ste sodelovali na demonstracijah proti Miloševiću …

Ja, še kot dijakinja. Tudi v narodno skupščino sem prišla, če se spomnite tistih prizorov. 

…hotel sem vprašati, kako vidite trenutne petkove kolesarske proteste v Ljubljani in kako jih primerjate recimo s tedanjo vstajo naroda v Srbiji?

Dobro, to je nemogoče primerjati. Ko v Srbiji ljudem zavre … Mislim, da se oblast v Sloveniji na kolesarjenje požvižga. V Srbiji je bilo dolgo recimo navada ob pol osmih, ko so bila na vrsti režimska poročila, stopiti na balkon, vzeti pokrovke, lonce in kuhalnice ter razbijati čim glasneje. Potem pa tudi tisti zaslepljenci, ki so želeli poslušati režimsko propagando, le-te niso slišali zaradi hrupa. V Sloveniji ljudje kar sedijo in goltajo vse, kar se jim servira.

Hm, dober pogled na zadeve. Takole nekako se mi zdi, da gledate na stvari včasih “od zunaj”, pa imate pogled drugačen od nas samih …

Zakaj pa bi bilo to slabo? Veste kje vidim podobnost? Tudi v Srbiji so se pojavljali t.i. kontra-mitingi. Oblast je z avtobusi v večja mesta navozila manj izobražene ljudi z ruralnih območij, take, ki jih je bilo lažje našuntati, poskrbela za malice in dnevnice, pa je pogosto prihajalo tudi do konfliktov.

Uh, ja … vzorec je dobro viden.

Če umetno podpihujete take konflikte, bo prej ali slej prišlo do neželenih ekscesov. Petnajst let sem bila stara, ko sem z razdalje desetih metrov videla, ko je nekdo v nekem takem sporu potegnil pištolo in …

Pustiva to. Prej ste rekli, da ste se mladi vseeno znali zabavati tudi v vojnih razmerah, med bombardiranjem. Mi lahko opišete kak primer?

Lahko. Omenjala sem vam recimo zaklonišča. V njih smo prirejali zabave. Ljudje so postavljali light showe, si naročali dee-jaye, pa pogostitve, ozvočenja … Saj ni šlo ravno za pravilo, ni se to dogajalo ves čas in povsod, ampak … mlad človek pač vedno najde pot, da se zabava.

Kako pa so ljudje gledali na Američane?

Pa … po eni strani so rušili osovraženega tirana, po drugi pa tudi našo državo. Oče je imel na Savi neko kolibo, mi smo ji rekli vikend. Ko je po bombardiranju padel most v Obrenovcu, sva šla z očetom s čolnom gledati ruševine. Pol Beograda je bilo tam. Prihajalo pa je sicer tudi do sovraštva proti narodom, ki so v NATO paktu.

Tudi do Slovencev? Takrat so NATO-vi bombniki iz Aviana leteli čez Slovenijo.

Ne, niti ne. Slovenci imate v Beogradu velik ugled. 

Vi tedaj seveda še niste razmišljali o Sloveniji …

Jasno, da ne. V srednji šoli sem razmišljala o menjavi študentov. Jaz bi šla kar v Ameriko. Ampak potem se je zasukalo tako, da iz Srbije nisi mogel prav nikamor … razen v Črno goro, haha. Pa še za tiste naše dopuste se je hitro prijel naziv “paradajz turizem”.

Paradajz turizem? Haha, prvič slišim, ampak si lahko predstavljam, kaj naj bi to pomenilo.

Pač, menda veste, kako je to; od doma greš s polnim avtom vsega, kar boš potreboval na dopustu, vključno s paradižnikom. Dobro, to mogoče ravno ne, tega si vseeno kupiš ob morju, haha. Pa ne, ker Črnogorcem sicer ne bi privoščil zaslužka, ampak … ker pač nimaš praktično nobenega denarja.

Starinski zobozdravniški kovček z opremo, ki ga je Ana dobila v dar, ko je postala stomatologinja
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Kako pa ste potem vseeno končali v Sloveniji? Morava vas nekako umestiti sem.

Po letu 2000, po padcu Miloševićevega režima, ste se po desetih letih v Beogradu spet množičneje pojavili Slovenci. Treba je bilo popraviti in obnoviti marsikaj, Slovenci pa ste v Srbiji že od nekdaj na dobrem glasu. V eni izmed firm, ki je delovala v Beogradu, je delal tudi moj sedanji mož …

Aha, ljubezen, jasno …

Na eni od zabav sem v eni družbi tudi prvič opazila mojega Marka. Spoznala sem ga pa sicer kasneje. Praktično je bil to moj prvi pravi stik s kom iz Slovenije. 

Se v šoli v tistih časih niste več učili o Sloveniji in Slovencih?

Smo, seveda smo. Ampak, saj veste – gre za bolj splošne stvari. Vedela sem za Bled, Bohinj, Triglav … vedela sem, da je narodna noša precej drugačna od naše in take stvari.  Pa “Sončece zahaja” smo se učili …

Kaj je to?

Hahaha, to je pesmica. Sončece zahaja in vas tiho spi, lunica prihaja in ptiček žvrgoli … 

Hahaha, odlično. Zdaj moram pa priznati, da je jaz ne poznam. Morda pa sem le pozabil nanjo, ampak zdi se mi, da jo slišim prvič.

Jaz jo znam tudi še po tridesetih letih.

Odlično! Kako je šlo potem? Hitro v Slovenijo?

Ne, nikakor. Marko je v Beogradu takrat živel in delal že štiri leta. Midva sva potrebovala še nadaljnji dve leti, da sva se odločila … saj si lahko predstavljate, da se človek ne odloči zlahka zapustiti svoje domovine, pa naj bo kakršnakoli že. Ampak potem se je možu ponudila neka priložnost za drugo službo v Sloveniji. Razmišljala sva, kaj nama je storiti. Poročila sva se leta 2007. Starša sta na splavu priredila svatbo za 120 najožjih prijateljev in znancev. Slovencev – razen mojega Marka – ni bilo. Po tistem sva pa res prišla v Slovenijo.

Ste pri nas hitro našli službo? Ste imeli že pred selitvijo morda zagotovljeno?

Kje pa, nobene službe nisem imela. Tako ali tako sem se morala še vrniti v Srbijo, da sem naredila zadnja dva izpita. Pa tudi … če sem želela v Sloveniji opravljati svoj poklic zobozdravnice, me je čakala še dolga pot nostrifikacije. V tistih letih državi teh zadev nikakor nista imeli dobro urejenih. Eden od pogojev je bil – visok nivo znanja slovenskega jezika. Zato sem morala na filozofski fakulteti v Ljubljani vsako dopoldne sedeti in se učiti jezika v t.i. “skupini za slovenski jezik”. Tisto je bila Jugoslavija v malem, če se nekoliko pošalim. Saj so bili tudi ljudje od drugod, ampak največ nas je bilo “Jugosov”.

Sestra Marta, dr. Anđelković Žmuc in priložnostni pacient po presaditvi las na napačno stran glave
Foto: ML

Potem ste se pa Jesenicam hitro privadili? Že desetletja veljajo za Jugoslavijo v malem …

Bom povedala po pravici; upam, da ne bom razumljena narobe. Povratki iz Ljubljane na Jesenice so bili vsakič znova depresivni. Ne želim biti žaljiva, ali pa zveneti zaničevalno, le svoje občutke bi rada opisala. Prihajam iz mesta, v katerem živi dva milijona ljudi. V njem vse vrvi od življenja. Tudi sicer je to metropola v tistem delu Balkana. Vanj se stekajo ljudje z vseh vetrov; polno je Črnogorcev, Makedoncev, tudi Grkov in Albancev z juga. Pa Bolgarov, Romunov in drugih z vzhoda, če Rusov ne omenjam. Pa Madžarov s severa. In Slovencev seveda, dosti jih je v Beogradu. Precej je tudi Hrvatov in Albancev, čeprav bi morda kdo mislil, da jih ni. Pa Afričanov, Kitajcev, ljudi iz BiH … V Beogradu se šolajo, delajo, se zaljubijo, si ustvarijo družine, živijo … Mene je pač pot peljala v nasprotni smeri, ven iz Beograda. Nič ni narobe s tem. Ampak ko enkrat iz takega mesta prideš v Ljubljano, je vse bolj … mikro. Ko pa se potem pripelješ na Jesenice …

Jugoslavija v malem ne pomaga prav dosti?

No, Ljubljana je vsaj malo podobna mestu. Na Jesenicah pa … jaz pravzaprav nisem vedela ne o Sloveniji, ne o Slovencih praktično ničesar. Jezika nisem poznala, okolja ne in ne ljudi. Mislila sem, da tod pač živijo samo Slovenci. Mislila sem, da bom imela nek poseben status, ker prihajam iz velikega mesta, pa sem se hitro naučila, da sem samo navadna “čefurka”. Sprva praktično iz hiše niti nosu nisem pomolila, če malce pretiravam. Potem pa sem se naveličala čepeti noter, če me razumete. Moža sem spraševala, kam lahko grem na Jesenicah, kje je center in podobno. Sprva me je trapasto gledal, potem pa me je pač poslal v središče mesta.

In? Ste ugotovili, da ni ničesar?

Narobe sem ga razumela. Midva živia v neposredni bližini hokejske dvorane, Podmežaklo. Jaz sem se pa napotila raziskovat “center” po Prešernovi ulici in nato naprej proti Kurilniški. Nikjer ni bilo ničesar, le železnica in neke stavbe. Srečala sem starejšega gospoda. Jezika nisem znala, pa sem ga nagovorila vljudno in v angleščini. I’m looking for a downtown, sem rekla. Izvini ćero, je rekel, ali ja te ništa ne razumem. O super, sem si mislila, poglej … še nekdo govori moj jezik. Potem mi je pa razložil, da grem v napačni smeri, da se v bistvu na nek način bližam Avstriji. In ko sem končno le skozi podhod pod železnicami prišla na drugo stran, v mesto, v center … je bila tam železniška postaja. Grozen občutek za nekoga iz Beograda. Veste, dol na Balkanu ima praktično vsako manjše mestece nek center, nek korzo, kot mu rečejo, kjer se dogaja praktično vse, kar v tistem mestecu karkoli pomeni. Tam so lokali, prireditveni prostori, ljudje se vsakodnevno zbirajo … Kaj naj delam pa na jeseniški železniški postaji?

Se vam Stara Sava ne zdi v redu? Očitno ste doma samo streljaj stran …

Pravijo mi, da nikdar ni zaživela. Tudi sicer ne opazim, da bi se ljudje na dnevni bazi tam kaj dosti zbirali.

Se lahko za trenutek vrneva še na vaše učenje slovenskega jezika? Kako je bil videti tisti študij? Je šlo le za sedenje in učenje besed, slovničnih pravil, oblikovanja stavkov ipd?

Oh, ne, ne. Smo se tudi sicer kar dobro poučili o Sloveniji, slovenskih običajih, šli na kak izlet, martinovanje ipd. Tisti program je dober. Pa tudi nekaj prijateljev sem si ustvarila v tistem času.

V elementu: Ana med opravljanjem svojega dela
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Koliko izpitov pa ste morali v Sloveniji opraviti na novo?

Najprej sem pol leta vsakodnevno obiskovala tečaj slovenskega jezika in nato opravila izpit, potem pa se je študij praktično začel znova. Tedanji minister je določil enajst predmetov, ki jih v Sloveniji niso priznavali. Morala sem jih opraviti  s testom, ustno in praktično. Dodatno zmedo je povzročilo dejstvo, da sem se učila iz knjig, ki so bile v angleškem jeziku. Saj ga govorim in razumem, pa vseeno. Ne vem, kako je danes, ampak takrat knjig o stomatologiji v slovenščini preprosto ni bilo. Kakega od izpitov sem opravila takoj, včasih pa me je kdo tudi pošteno namučil … Dve leti je trajalo vse skupaj, nato pa sem seveda morala opraviti še pripravništvo. Od leta 2010 sem zaposlena.

Prej ste omenili, da ste se hitro zavedeli, da ste čefurka, kot ste se izrazili. Vam damo Slovenci občutek drugorazrednosti?

Oh, kaj pa vem. Veste, neumno se mi zdi, ko včasih kak pacient ob vstopu v ordinacijo vpraša, če je moj priimek s trdim č-jem in me prav pomenljivo gleda. Še nisem slišala, da bi se kdo pisal Anđelkovič. Ampak s takimi neumnostmi se ne ubadam kaj dosti. Vem, da svoje delo opravljam po najboljših močeh. Zdi se mi pa tudi, da so moji pacienti zadovoljni, da me imajo radi. To mi zadošča. Naglasa se pa najbrž nikoli ne bom znebila.

Ste službo dobili takoj na Jesenicah?

Ne, ne. najprej so me zaposlili v Ljubljani, na Metelkovi. Potem sem krožila nekaj časa po drugih stomatoloških ordinacijah po Ljubljani. Delala sem pa tudi v Tržiču. Po enem letu pripravništva me je čakal nato še izpit, tam nekje leta 2011 pa sem praktično lahko izbirala, kje bi delala; spomnim se, da so mi delovno mesto ponujali v Izoli, Kopru, Mariboru …

Hja, verjetno stomatologi zlahka dobite službe. Ljudje so škrbasti …

Dandanes pravzaprav ne. Država praktično več ne razpisuje delovnih mest. Lahko nadomeščaš recimo porodniško, rednih zaposlitev pa ni. Tudi nostrifikacije so se zelo zaostrile, močno so se podražili izpiti.

Kako pa ste potem vseeno prišli v mesto med Mežaklo in Karavanke?

Dve leti sem delala v Ljubljani. Potem pa me je vodja jeseniških zobnih ambulant Maja Jan Čufer povabila v svojo ekipo. Menda je takrat doživela tudi nekaj nasprotovanj, ampak je vztrajala. Zelo sem ji hvaležna.

Kakšnih nasprotovanj?

Pa, saj si lahko predstavljate. “A bomo kar eno od dol jemal’ “, pa “Sej ‘ma službo u Lublan” in podobno. Brezveze. Vedno in v vsakem okolju so ljudje, ki godrnjajo in taki, ki so super. Jaz sem srečna tukaj. Na Jesenicah so me ljudje dobro sprejeli. Pa tudi “ornk” … a tako rečete? … založili s pacienti. Dva tisoč jih hodi k meni.

Ste si stkali tudi kaka prijateljstva?

Seveda, jasno. No, večinoma sicer bolj znanstva. Pa še to ne med pacienti. Veste, če s človekom vzpostaviš preveč prijateljski odnos, hitro dobi občutek, da ima VIP status. Pa ga nima, ne more ga imeti. Potem so pa zamere. Se pa dogajajo hecne situacije. Kraj je majhen, čenč je polno. Srečujem recimo paciente v trgovini; vajeni so me videti z masko in včasih kdo v prvem trenutku ne ve točno, kam bi me dal. Misli, da smo skupaj žurirali, ali pa kaj podobnega, haha. No saj zdaj imamo pa itak vsi te maske.

Potem pa tudi vi točno ne veste, kam bi koga vtaknili?

Haha, ja, verjetno. Ampak res, dogajajo se vse sorte komične situacije. Nemalokrat se je že zgodilo, da me je človek prepoznal, potem pa je sredi trgovine rekel kaj v stilu: “Ja, saj se moram oglasiti pri vas za tisto …“, ali pa mi pred trgovino odpirajo usta … jaz pa pojma nimam kdo je in o čem govori. Pri taki količini pacientov si žal res ne morem zapomniti vseh, sploh pa ne stanja v njihovih ustih. 

Haha, zabavno. Menite, da se tudi ginekologu dogajajo podobne zadeve?

Hahaha, najbrž ne v trgovini …

Pacienti ji hvaležno podarijo tudi kako rožico
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Imate sicer ustrezno podporo v zdravstvenem sistemu? Kako je s tem v teh časih?

Ne vem, na kaj ciljate, ampak rada bi omenila mojo drago Marto, medicinsko sestro. Pred njo sem imela sestro Dajano in tudi z njo sva se zelo lepo razumeli. Potem pa je morala v letu 2012 na daljšo bolniško odsotnost. Marta se je ravno takrat po nekajletni odsotnosti vračala v zdravstvo; pokazala se je potreba pri meni in takoj sva se ujeli. Vodji sem kaj hitro rekla, da druge nočem. Moja sestra Marta je pripravljena pomagati, veliko se uči in je zelo zaščitniška, haha. Ampak res, zelo ji zaupam. Kaj bi jaz brez nje?!

Tudi sam sem imel opravka z njo, še preden sem prišel do vas. 

Marta organizira vse. Ureja urnike in naroča paciente ter prestreza klice. Tudi sicer se včasih ob kakem pacientu sporazumevava samo z očmi. Je prava oseba za taka dela. Jaz pa obratno. Enkrat je ena ženska prišla “skozi”, pa me je dobila na telefon. “Joj,” je rekla, “pomagajte, z mojim možem je res hudo.” Gledala sem v računalnik, nobene slike nisem imela. “Nekaj bo potrebno storiti,” je vztrajala ženska. Pa kaj mu je? Ga boli glava, ga bolijo zobje, sem vrtala vanjo. Razmišljala sem, če sem morda v zadnjih dneh njenemu možu delala kaj posebnega v ustih in še vedno nisem našla nobenega podatka. “Ne, kolk ga strašansko boli,” je rekla. Debelo sem gledala v telefon in vprašala gospo, če se zaveda, da je poklicala zobozdravnico. “Seveda se zavedam,” je rekla, “ampak dajte no, pokličite v psihiatrično bolnico in jim naročite, da možu ne dajejo več tistih tablet. Čisto je zmešan.” Še bolj debelo sem gledala. Ampak – kaj pa naj bi storila? Verjetno je bila gospa res obupana in je klicala vsakogar, ki ima kakršnokoli zvezo z zdravstvom … No in take reči tudi prestreza moja Marta. 

Hahaha, zabavna zgodbica. Mimogrede, vam še kdaj kdo reče zoboklavka? Včasih smo otroci tako imenovali zobozdravnike …

Ne, tega mi pa res še nihče ni rekel.

Poslušajte Ana … pravite, da smo vas lepo sprejeli, vzeli medse. Kako pa sicer po toliko letih vidite Slovenijo in Slovence?

Saj pravim, mene ste lepo sprejeli. Ampak … če sem čisto iskrena … in upam, da mi moje neposrednosti ne bo kdo zameril … je življenje za nekoga, ki pride iz dinamičnega življenja na Balkanu, v Sloveniji zares drugačno. Pa še eno reč sem počasi začela opažati – zlagano prijaznost. Gre mimo tebe in te vpraša, kako otroci in mož, potem pa izveš za zahrbtne govorice, ki jih širi. Dol na Balkanu so ljudje vajeni povedati stvari v obraz, tudi koga kam poslati … Ampak, ne bi pa posploševala. Ostajam pri tem, da sem tukaj dobro sprejeta.

Kako pa je s tistim mi, vi, ti …? Vem, da je na Balkanu v mnogo primerih tikanje samoumevno, četudi te človek ne pozna. Mala, donesi još kilu vina … ipd … Se vam zdi, da je pri nas drugače?

Pa … vsako kulturno okolje ima seveda neke posebnosti. Morda je v Sloveniji nekoliko manj domačnosti v tem oziru, ampak … tudi meni se v ambulanti zgodi, da me ljudje tikajo. O tem nikoli nisem razmišljala kaj dosti.

Prav. Vrniva se še malce k poklicu, ki ga opravljate. Ste si že od malih nog želeli postati zobozdravnica?

Kot otrok sem se zobozdravnikov bala. Najbrž se jih/nas večina otrok. Ampak … če pomislim za nazaj … kot otroka so me nekoč peljali k nekemu zasebnemu zobozdravniku. Javno zobozdravstvo v Srbiji praktično ne deluje. Meni je bila všeč tista starinska ordinacija. Čista je bila, dezinficirana, ampak … zelo starinska. Sicer pa sta si starša želela, da bi se posvetila farmaciji. 

Ste ju razočarali?

Kaj pa vem. Morda v začetku, ampak … upam, da ne. V redu sem doštudirala, si našla zaposlitev … Sem pa ob študiju stomatologije opravila še študij homeopatije. V teh kotičkih Evrope ljudje ob omembi homeopatije še vedno vprašujoče dvigujejo obrvi, oblast pa zadevo večinoma ignorira. Povsod po Evropi imajo sicer na univerzah oddelke za homeopatijo, ponekod pa obstajajo celo fakultete. Pri nas pa … Poslušajte, ste vedeli, da se angleška kraljica zdravi izključno s pomočjo homeopatije? 

Ne, tega pa res nisem vedel. Zanimivo! Povejte mi, ko sva ravno omenjala starša – imate oba še živa?

Ne, oče je žal že umrl. Zelo sem ga imela rada. Mama je pa v teh dneh ravno na obisku pri meni. Imam pa tudi še brata. Lepo se razumeva, čeprav je … jarac … kako se reče? … in zna včasih res biti naporen, haha.

Pravkar na obisku: Anina zlata mama
Foto: zasebni arhiv AAŽ

Kozorog; taki pač smo. Tudi jaz sem kozel. Povejte mi Ana, v katerem jeziku razmišljate?

V slovenščini, srbščini, angleščini …

V katerem jeziku pa sanjate?

Odvisno od tega, o kom sanjam. Če sanjam o očetu, mami, bratu … je seveda v srbščini …

Mar ni tako, da sanje ne vsebujejo jezika, pač pa le podobe?

Hm dobro vprašanje. O tem pa res še nikoli nisem razmišljala. Morda imate pa prav.

Ničesar še nisva v resnici povedala o vaši družini. Jo bova omenila?

Lahko, seveda. Z Markom sva se najprej razveselila rojstva sina Adama, sledil mu je še Sebastjan.

Prav nič srbsko nista slišati ti imeni. Ne bi mogel vsaj eden od njiju biti …

Kaj, Milovan, Slobodan, Svetozar, Srboljub? Hahaha! Veste, V Sloveniji živimo. Sicer pa je Adam tudi zelo staro srbsko ime, redko ime. Ni prav dosti v uporabi, ampak Srbi smo ga imeli že pred stoletji. Ampak resno – meni se Adam in Sebastjan zdita zelo lepi imeni, obožujem ju! Marko … on je pa sploh posrbljeni Goren’c hahahaha …

Haha, posrbljeni Goren’c? Zakaj tako pravite?

Pa … prvič je ime Marko v Srbiji zelo pogosto, drugič pa … ko sem ga spoznala, je bil prav stereotipen Slovenec, kar preveč zadržan in zaprt. Če v mešanico dodava še Jesenice, ki imajo tudi neko posebno težko karmo in na Jesenicah še Podmežaklo, kamor še sonce nerado pokuka … si lahko predstavljate, koliko dela sem imela, da sem ga malo razrahljala, sprostila. Zdaj mu gre že kar dobro …

Kaj bo pa rekel, ko bo prebral tole?

Upam, da ne bo jezen, haha. Ampak … ne bo problema. Dobro me pozna. Sicer bi se pa še enkrat dotaknila imen otrok. Saj nisem pozabila na svoje poreklo. Menim, da sva z možem našla dober kompromis. On prihaja iz precej verne družine. Saj ne prakticira teh reči, ampak … človeku od malih nog marsikaj ostane. In kako to spravim v smisel z otrokoma? Torej, Adama in Sebastjana je krstil duhovnik iz Vojvodine, katolik. V Sloveniji je študiral in tudi dela, je pa Srb. Tako da … vsakega po malem.

Pacientom, ki se ne znajo obnašati, dr. Anđelković Žmuceva hitro pokaže, kdo je šef v ordinaciji; sestra Marta se v ozadju pretvarja, da ni videla in slišala ničesar
Foto: ML

Zdaj imam za vas pa le še tri vprašanja. Se vam zdi, da ste prišli na boljše, ko ste se preselili v Slovenijo?

Veste, odgovor ne more biti enoznačen. Ampak v principu lahko potrdim. Zlahka sem se privadila večji čistoči, boljši infrastrukturi in še nekaterim drugim stvarem. Priznam pa, da sem v začetku dostikrat jokala. Potem pa pridejo otrok, družina, skrbi, spoznaš take in drugačne ljudi … Povem po pravici – pogrešam vrvež velikega mesta. Sem si ga pa  – kot prava Gorenjka – nadomestila s pohodi v hribe. Zelo rada hodim v hribe in začenjam razumeti vas Slovence, kaj vam hoja v hrib lahko da; človek se lahko poglobi vase, uživa v neokrnjeni naravi in za nekaj uric stopi nazaj v prvinski stik z naravo. Pa še čudovite gore imate na Gorenjskem!

Dober odgovor. Rad bi se dotaknil še nošenja mask. Vi jo že zaradi svojega poklica nosite ves čas. Kako gledate na to, da jo morajo v zadnjem času do trenutka sedanja na vaš stol v ordinaciji – nositi tudi vaši pacienti?

Po pravici povedano – ne vidim smisla v tem, vsaj tako ne, kot je izpadlo zdaj. Jaz jo že nosim in po opravljenem delu pri pacientu zamenjam. To pač sodi k mojemu delu. Ampak po drugi strani pa – pacienti pridejo z zamazanimi maskami, pa s scefranimi in sploh vsakršnimi … v tem res ne vidim smisla. Kar pa se tiče mene – v zadnjih mesecih imam tudi vizir, ne le masko. Smatram, da me to ščiti, saj iz ust pacientov prileti marsikaj – od sline, do krvi in gnojnih izcedkov … a tako pač je. V tem pogledu sem sedaj celo bolje zaščitena, kot sem bila pred obdobjem covida.

Zdaj mi pa odgovorite še na zadnji sklop – se po vseh teh letih še počutite, kot čefurka? Pa še to … kdo velja za čefurja v Srbiji? Slovenci smo recimo čisto navadni jugosi in čefurji takoj tamle za hribom …

Sama se po eni strani vedno manjkrat počutim kot čefurka. Po drugi pa sem pač iz Srbije, zakaj bi svoje poreklo želela prikriti? Ko pa me že sprašujete o Srbiji … boste verjeli, da pri nas tujci večinoma niso zaničevani, ampak so pogosto na visokih položajih tako v gospodarstvu, kot tudi v politiki. Govorim za prišleke iz drugih republik nekdanje skupne države. Ne vem, če v moji domovini kdo velja za čefurja. Te besede itak ne poznamo, kake druge podobne, ki bi pomenila enako, se pa tudi ne spomnim.

Ana, hvala. Tudi jaz vas zdaj malce lažje štejem za svojo … če že drugega ne, pa vsaj – zobozdravnico. Hvala za pogovor!

Hvala tudi vam.

Bom kar po pravici povedal: najbrž si še nikoli nisem dal opravka s pripravo kakega intervjuja toliko časa, kot prav s pričujočim. Dr. Ana Anđelković – Žmuc je ženska posebne sorte; strokovna v svojem početju in ravno dovolj drugačna, da najbrž marsikomu siceršnji strah pred obiskom pri zobozdravniku lahko spremeni v; “pa kaj, to ni nič posebnega“. Razgovor s prijetno sogovornico odkrije marsikatero zabavno prigodo zoboklavskega vsakdana; ordinacijo obiščejo ne preveč k higieni nagnjeni pacienti, pa recimo HIV-pozitivni, komu se zgodi, da na stolu zaspi, tudi z osvajanjem so že poskušali (zanimivo: pacienti obeh spolov), kaka situacija z erekcijo pri pacientu se menda pripeti, če očitno drogiranih obiskovalcev sploh ne omenjamo; Ana pravi, da toliko se je pa o teh stvareh že učila, da jih zna prepoznati … In kdo ve, čemu vse sta še priči dr. Anđelković Žmuceva in njena sestra Marta, ki jo Ana tako pogosto omenja. 

[paypal_donation_button]

Ko človek takole razmišlja o prišlekih tipa naše današnje intervjuvanke, ki izrazito pomaga dvigovati kvaliteto bivanja v mestecu med dvema hriboma ter propagando/strašenjem skrajne desnice, ki v priseljencih vidi nevarnost, izkoriščanje slovenske države in nepripravljenost za prilagajanje tukajšnjim zakonom ter običajem, si menda lahko le zaželi, da bi kdaj kdo od njih (torej: skrajnih desničarjev) postal Anin pacient … stomatologinji bi med posegom tu in tam zdrsnilo, sestra Marta pa seveda ne bi videla (in slišala) prav ničesar.

Bzz, bzzzz … Bzzzzzzzzz!

Advertisements
Categories
Intervjuji

Tisto, kar je dobro za v telo, je dobro tudi za na telo

Pišem: Marko LUKAN

Oni dan sem sedel in tipkal. Hm … ne le dan, tudi dobršen del noči … v tistem času, ko večini Gorenjcev še ne uspe pošlatat dneva. Saj veste, kdaj se dan šlata? Sedel sem in tipkal in tipkal in sedel … v želji svojim bralcem ponuditi kar največ zanimivih vsebin. Ti članki resda ugledajo luč dneva na spletnih socialnih omrežjih tekom dneva, ampak nastajajo pa zelo pogosto, če ne celo večinoma – ponoči.

Ta podatek sicer ni bistven za naš današnji intervju. Kar pa je bistveno, pa je dejstvo, da človeka ob vsakodnevnem tipkanju po 12-14-16 in občasno več ur … po določenem času boli vse: od hrbtenice, do las na glavi, tatujev, pa vse do še nerojenih otrok. Tako je tudi z mano. In ko se bolečine enkrat začnejo, se ne da misliti več na prav nič drugega, kakor na le-te. Pravijo pa, da vesolje deluje tako, kakor mu s svojimi vibracijami naročiš sam. Veste kaj? To drži.

Ves zakrčen, zategnjen, puklast in zgrbljen sem se onega dne znašel v Radovljici, kjer se v pomladnih mesecih pogosto silim pri izpeljavi nekega projekta, pri katerem sodeluje praktično vsak, ki v slovenskem hokeju kaj pomeni. Kar na lepem, od vibracij vesolja poslana, pa se ob meni znajde svetlolaska in mi začne s čebljanjem o nekih terapijah, reklamah, masažah … Zatopljen v svoje delo in begajoč po megli bolečin, sprva sploh nisem dojel, kdo me ogovarja in kaj hoče …

Skrajšajmo zgodbo. Nekaj dni kasneje sem se znašel na mizi, slabo uro kasneje pa dol z nje (z mize, da ne bo nesporazumov) in z odličnim počutjem. Še nekaj dni kasneje sem se znašel v idiličnem okolju leškega letališča in nastal je intervju z gospo, ki sliši na ime:

Pozdravljeni, gospa Šlegel. Kako to, da sva za klepet izbrala prav letališče v Lescah?

Oh, kar Simona mi recite. Kar se pa letališča tiče – to je eno tako moje mini pribežališče, priljubljen prostor. Pa lep razgled je od tu. Že od malih nog zahajam sem, praktično je to moj drugi dom, če se malce pošalim. Od nekdaj sem si želela biti padalka. Pri trinajstih sem se prvič imela priložnost peljati z motornim zmajem in vse od takrat sem bila rada v zraku. Sicer se ne morem pohvaliti s kakim posebnim dosežkom, ampak pet skokov v tandemu s padalom imam pa le za seboj.

Od malega ste tu, zbrali pa ste pet skokov v tandemu? Kaj pa ste potem počeli vsa ta leta?

Na letališču se da početi marsikaj. Meni je bilo pač všeč potikati se tod naokrog, spoznavati vse te ljudi. Zelo dobro sem se namreč razumela z Viktorjem Bečanom – Somom. On je bil taglavn tule, če se tako izrazim; bil je mehanik, popravljal je letala. Bil je učitelj letenja, učil je tudi pokojnega novinarja Marjana Jermana. Pred leti sem bila vodja trgovine z avtodeli v Žalcu. S Somom sva imela dogovorjen tajni znak – če je nad Žalcem z letalom naredil dva kroga, sva se dobila na kavi v Levcu, haha.

Ampak nisva pa danes tukaj zaradi vaših zračnih podvigov, kajne. Zaradi česa v resnici sva?

Menim, da zaradi hobija, ki sem ga pred desetimi leti spremenila v svoj poklic. Takrat sem imela ekskluzivno agencijo za zavarovanje Generali v Lescah. Če prav vem, sem bila s tem prva na Gorenjskem, orala sem ledino. Tedanja svetovna gospodarska kriza je prekinila moje velikopotezne načrte, pa sem začela razmišljati, da bo potrebno zaslužiti kako drugače. Takrat se je pojavila ideja, da bi s svojim hobijem – masažo – lahko zaslužila tudi za življenje. Zato sem odprla masažni salon Rož’ca. Hm, naj se popravim: najbolj pomembno je, da lahko pomagam ljudem. Ostalo pride.

Zgodba o uspehu torej?

Daleč od tega. Tako preprosto to ne gre. V Radovljici sem si uredila mali salon kar v nekdanji klubski sobi AMD-ja. Očistila sem tisti prostor in ga pripravila, čeprav marsikdo ni verjel, da se bo to dalo. Potem sem tam ostala tri leta. V začetku nisem imela strank, tako da sem bila prisiljena početi še kaj drugega. In sem. V Globokem sem delala v strežbi v gostilni Globočnik. Pa v Drnči v hotelu Lamberg kot zunanja pomoč in še kaj …

Res? Niste vihali nosu in se jezili na ves svet, ker niste imeli dovolj strank v masažnem salonu?

Od malih nog sem bila vajena skrbeti zase in za druge. Mami mi je umrla, ko sem bila stara štiri leta, tu pa sta bila še mlajša brat in sestra … Z jezo in slabo voljo ter obtoževanjem ne prideš nikamor. Se je treba kar pobrigati zase, saj je v življenju redko komu postlano le z rožicami.

Okej. Ampak povejva zdaj kaj več o tej vaši aktualni dejavnosti …

Deset let se že ukvarjam z masažami. Pa saj ne gre le za samo dejavnost. Gre za celoten sklop. Veliko znanj sem prinesla že iz zavarovalništva, kjer sem se mnogo naučila na Generali poslovni akademiji. Tudi pri masažnem poslu mi tista znanja zelo prav pridejo.

O kakšnih znanjih je govora?

No … jaz se rada za vsako stranko izredno potrudim. Treba je imeti izdelan nastop. Marsikaj sem se naučila tudi o oglaševanju in podobno. Sem bila kar iznajdljiva, veste. Vizitke in letake sem včasih “pozabila” na pošti, pa v kaki trgovini in po lokalih. Klicala sem ljudi, pošiljala ponudbe podjetjem ipd …

Kako pa ste gledali na konkurenco? Ste skušali stranke privabljati recimo z nizkimi cenami? 

Seveda. Najbrž vsi to počnemo. Ampak z nizkimi cenami se s konkurenco ne boriš na ustrezen način. Le sebe in svoje delo razvrednotiš. Ceno si moraš postaviti sam, vsaka je prava. Veste, če je cena nekega izdelka ali pa storitve prenizka, se ljudje začnejo spraševati, kaj je narobe.

S tem se pa lahko strinjam. Kaj je torej odločilo, da ste obstali, da so stranke začele prihajati?

Oh … več dejavnikov. Zdajle mi je na pamet padlo recimo, da so me leta 2012 povabili na čebelarski festival medu v Lescah. Masirala sem z medom …

Z medom? Mar ni človek po čem takem popolnoma lepljiv in sladek? Mar ni potem kakor hodeče povabilo za čebele?

Haha, seveda ne. Saj ne masiram samo z medom. Gre za mešanico medu in masažnega olja. Sicer pa po taki masaži vsakogar očistimo z brisačo namočeno v toplo vodo. Še nihče ni šel lepljiv od mene!

Pa v čem je catch masiranja z medom?

Koža se po taki masaži nahrani. Postane mehkejša. Tudi recimo kake brazgotine ne šponajo več …

Šponajo? Kaj hočete reči?

Če bi imeli kako brazgotino, bi vedeli. Brazgotine lahko zelo boleče napenjajo kožo. Že po prvem tretmanu z medom se človek počuti bolje, večkratna masaža pa tovrstno zategnjenost zares močno zmanjša. O vsem tem in še marsičem drugem me je mnogo naučil mentor Dušan Kopušar iz Kamne Gorice. Veliko sem od njega izvedela o klasični, limfni, športni masaži … Seveda pa sem se – in se še – tudi sama veliko izobraževala.

Pa ste vi kdaj koga izobraževali?

Tudi, seveda. Ko me ravno sprašujete, na Ljudski univerzi v Radovljici sem predavala o masažah z medom, čokolado …

S čokolado? Mmm … 

Hahaha, s čokolado, seveda. Veste, doma sem delala poskuse in vabila prijatelje ter znance, da so bili poskusni zajčki. Treba je namreč najti pravo mešanico za masažo. Pri masaži z medom recimo uporabljam mešanico meda in mandljevega olja. Med mora biti primerno topel, zato mu pred masažo pripravim kopel, kakor temu rečem. Potem pa je odvisno od medu, tudi vsak med ni enak. Zato mešanica vsebuje različna razmerja medu in olja. Pa tudi kože mojih strank so zelo različne.

Torej nimate ene formule, po kateri bi pripravili te zadeve?

Saj pravim, svojim strankam se rada posvetim individualno. Vam povem dva primera: moj prvi poskusni zajček je imel tako zelo suho kožo, da po masaži sploh ni potreboval brisanja, čiščenja. Moja kolegica pa prav obratno, kar teklo je z nje, nič kaj dosti se ni vpilo v kožo. Kako boš takima človekoma pripravil enako zmes za masiranje?

Veste kaj, Simona … takole vprašanje ste gotovo pričakovali od mene; se kdaj pri kom, ki se pride masirat, pojavijo tudi kake “sumljive” želje, če se tako izrazim?

Oh, s tem se najbrž srečamo vsi maserji. Ko sem masirala na festivalu čokolade v Radovljici, sem imela tudi vizitko s podobnim sloganom – pristna in sladka masaža. Takoj so se pojavili dvomljivi klici, tako da sem jih hitro vzela iz obtoka, haha. Sicer je pa tako – moški bolj vnaprej preverjate po telefonu. Ste bolj previdni in hitro lahko rešimo zadeve. Ženske pa ideje dobivajo med masažo samo.

Res?

O ja, res. Ženske znajo biti tudi zelo vztrajne pri svojem dvorjenju. Vsaj dveh bi se spomnila, ki sta se menda celo zaljubili vame. Sem se ju morala iznebiti na kar najbolj kulturen način. Ampak veste kaj, o tem nima smisla preveč razglabljati. To je pač en od vidikov mojega poklica, v vsakem poklicu je kaj takega. Vseeno pa lahko in moram reči, da so moje stranke zelo v redu. Nekateri k meni hodijo že od samega začetka, deset let …

Koliko pa v resnici začutite svoje stranke? Imate v sebi to sposobnost? Kaj se zgodi, če vam je kdo, ki pride v salon preprosto zoprn?

Stranke kar dobro zaznavam, bi rekla. Nekajkrat se je sicer že zgodilo to, kar omenjate. Ampak moje delo je, da človeka zmasiram in na to sem osredotočena. Če ga ne začutim dobro, če se najini energiji ne ujameta, se prav tako potrudim. Zmasiram ga, a … rekla bi, da po taki masaži predvsem nisem zadovoljna jaz. No, pa seveda tudi stranka gotovo ne, vsaj v sebi, čeprav … telo ima pa zmasirano. Take stranke potem običajno ni več, veste. Ampak takih izkušenj pravzaprav nimam kaj dosti.

Prejle ste na kratko omenili tudi masiranje s čokolado. Kako je videti to? Zdajle pa meni na pamet hodijo raznorazne ideje …

Haha. Oh, saj ni nič drugače, kot s kakim drugim oljem. Prvič sem masirala s čokolado na radovljiškem festivalu čokolade. Sem to že povedala? Ne vem točno, kakšne ideje vam rojijo po glavi, lahko pa si jih predstavljam. Povem pa takoj, da tisto, s čimer jaz masiram, ni prav sladko. Gre za mešanico naravnega kakavovega masla, kakava in kokosovega olja. Še enkrat – ni sladko. Za kožo je pa odlično! Rekla bi, da je tisto, kar je dobro za v telo, dobro tudi za na telo …

Res? Potem bi bili pa dobri tudi čevapčiči! Bi lahko masirala z maso za čevapčiče?

Hahaha, vi pa imate ideje … Res ne vem, kako bi to … človek bi bil ves masten. Sicer pa priznam – sem že masirala s čisto navadnim jedilnim oljem. Najbrž je bilo sončnično, ne spomnim se več dobro. Ampak ob tisti priložnosti pač ni bilo drugega na voljo. V kulturnem domu sem po namiznem tenisu reševala situacijo …

Prav dišala pa potem ni tista oseba.

Važno je bilo, da drsi ter da sem lahko odpravila bolečine. Dišava menda tistikrat ni bila najpomembnejša.

Imate za masiranje kako posebno znamko olj? Kako gre to v tej industriji?

Bom povedala po pravici. V salonu že od samega začetka uporabljam olja enega od slovenskih proizvajalcev kozmetike. Saj sem testirala tudi tuja, pa nisem bila zadovoljna. Ni vse, kar je tuje in ima zveneče ime – suho zlato. Jaz pri sosedi – lahko naredim nekaj reklame zanjo? – v zdravju prijazni Trgovinici Suzana kupim kakavovo maslo, kakav in kokosovo olje. Tam so naprodaj sami naravni izdelki.

Dobro, pretiravajva nikar, haha. Gospa Suzana naj se reklamira kar sama. Povejte mi, Simona … koliko časa traja ena taka masaža pri vas?

To je odvisno od časa in zahtev, ni enoznačnega odgovora. S stranko se pogovorim o željah in potrebah in če je treba tudi svetujem. Večinoma pa masaže trajajo med pol ure ter uro in pol.

Bova bralcem zaupala, kakšne masaže vse lahko dobijo v vašem salonu?

Lahko. Pri meni dobijo

  • klasično masažo
  • športno masažo
  • limfno drenažo
  • antistresno masažo glave
  • oblikovanje telesa s krio lipolizo ter
  • krio savno.

Povejva o vsaki izmed teh nekaj na kratko, če se strinjate. Meni recimo se niti sanja ne, kaj ti izrazi pomenijo.

Prav. Pri klasični masaži gre za tehnike za sproščanje telesa. Primerna je za vse, ki so v stresu, pa za tiste, ki veliko sedijo in opravljajo ponavljajoče se gibe.

Pri športni masaži gre za fizično močnejše prijeme. Na nek način bolj boli, saj bolj stisnem, bolj pritiskam, ampak zelo pomaga. Se pa prilagajam različnim vrstam športov. Niso pri vseh športih obremenjene iste mišice.

Pri limfni drenaži gre za nežno masažo. Limfo potiskam do bezgavk, da sprostim oteklino. Primerna je recimo po operaciji odstranitve dojk, po raku maternice in podobno …

Oprostite Simona, ker sem tako neveden, ampak … kaj pa je sploh to – limfa?

Bom povedala nekoliko poenostavljeno. Limfa je v bistvu odvečna tekočina v telesu, ki se ne izloča pravilno. Zastane recimo tudi po udarcih, ko se pojavijo otekline. To je brezbarvna tekočina, ki jo imamo povsod po telesu. Če zaostaja, so težave. Pojavi se pogosto tudi zaradi venskega popuščanja …

Na, zdaj vas bom moral vprašati pa tudi, kaj je to …

Oh, ni problema. Veliko strank o teh rečeh ne ve nič. Saj ni s tem nič narobe. Jaz pa o njihovih poklicih vem samo kake obrise. Na tem področju je nasploh potrebnega zelo veliko znanja. Ampak ni treba, da greva v podrobnosti. O limfni drenaži bi povedala le še to, da pri njej izgubim ogromno energije, čeprav gre v bistvu za zelo fizično nežno masažo.

Se zgodi, da takole maserka med masažo izve marsikaj iz človekovega življenja? Se vam kdaj zdi, da ste … kakor bi bili v spovednici?

Seveda. Človek se sprosti in pove marsikaj. Pa tudi zame, kot maserko, je pametno, če o človeku kaj vem. Lažje najdem težave v njegovem telesu.

Zanimivo. Kje sva ostala, sva povedala že o vseh masažah?

Ne. O antistresni masaži glave povem, da gre v bistvu za dobrodošlo prvo pomoč vsem, ki se znajdejo v hudem stresu. Sicer pa na dolgi rok priporočam masažo celotnega telesa.

Dalje, kar se tiče oblikovanja telesa s krio lipolizo … gre za masažo z aparatom, v katerem je na -10 stopinj Celzija ohlajen tekoči dušik. Uporabljam jo v primerih, ko recimo z običajno telovadbo ne moremo odpraviti maščobnih blazinic. S pomočjo aparata se le-te razpočijo in izločijo iz telesa. Krio lipoliza je primerna za ljudi, ki se odločijo, da bodo nekaj storili zase. Namesto obkladkov je primerna tudi po športnih poškodbah. Je pa tako, veste – jaz sem lahko samo v pomoč. Človek mora vedno večino dela opraviti sam. Če sprostim limfe, lahko nekdo izgubi tudi 1-2 kg, ampak … če je predebel in se premalo giblje, mu to ne bo dosti pomagalo.

Aja, pa še to bi obvezno povedala – z aparatom, nastavljenim na minus dve stopinji Celzija lahko tudi gladim gubice in zmanjšam podočnjake. 

Ste torej konkurenca vedno popularnejšemu botoxu?

Oh ne, temu pa prav gotovo nisem konkurenca. Moja metoda je naravna in nima stranskih učinkov. Nič od tega ne velja za botox. Komur bolj ustreza botox … no, vsak ima seveda pravico samostojne izbire. Vabim pa, da se vsak sam prepriča o razlikah.

Zdaj pa povejva kaj o krio savni. Menda ste zelo ponosni nanjo.

No … ponosna … seveda sem ponosna. Kolikor vem, jo imam na Gorenjskem edina. Gre za dve do tri minute trajajočo izpostavljenost uplinjenemu in na minus 150 stopinj ohlajenemu dušiku. Primerna je za regeneracijo po športnih aktivnostih, pri čemer ni ravno nujno, da jo opravimo neposredno po sami aktivnosti. Je pa seveda dobro. V redu pa je tudi še naslednji dan, recimo. Primerna je tudi za sprostitev stresa in izgorelosti, kar je danes eden od najpogostejših problemov. Če pa še povem, da zaradi sprostitve blokad v telesu pomaga tudi pri odpravljanju luskavice in blage depresije, boste pa že rekli, da nakladam, haha. Ampak je res … Krio savna sicer ni primerna za vsakogar, nekateri pač ne prenašajo mraza najbolje. 

Veste, o čem razmišljam? Če drži, da ohlajena koža razbija te limfe po telesu in poganja organe, ki so se pod vplivom mraza pač v samo-ohranitvenem nagonu prisiljeni zagnati … je potem kaka smiselna povezava med tem in splošnim prepričanjem, da so južni narodi bolj leni, severni pa bolj zagnani?

Hm. Dobro vprašanje. Nisem še razmišljala o tem. Ampak najbrž bo kaj na tem. Toplo, vroče okolje, človeka upočasni. Tako se brani pred vročino, na nek način hibernira. Hladno, morda celo ekstremno mrzlo okolje, pa ga požene “na obrate”, če tako rečem. 

Rusi? Finci? Sneg? Savnanje?

Hja, šokiranje telesa pri Rusih je zelo zanimivo. Kakor jaz gledam na to, oni z izmeničnim ohlajevanjem in ogrevanjem telesa naredijo zanj marsikaj dobrega. Bi rekla, da tako izkušnjo priporočam. Sama pa je še nimam, haha.

Pa kak liter vodke čez?

Ne, to pa ne, haha. Morda šilce, da bolj požene kri po žilah. Veste, o krio savnanju bi povedala še tole – zelo primreno je za nekoga, ki ima krčne žile, ali pa kake druge probleme z ožiljem. Tak človek v klasično savno ne sme, saj je zanj nevarna. Lahko pa pride v krio savno.

Prej ste rekli, da je krio savna dobra za regeneracijo po športnih aktivnostih. Pa tudi, da s tistim vašim aparatom lahko “razbijete” potpludbe in podobno … Bi bila lahko koristna po hokejskem pretepu?

Po hokejskem pretepu bi bilo najbolj koristno udeležence politi z vedrom mrzle vode, haha.

Hahaha! Resno vas sprašujem.

Pa saj resno odgovarjam. Hlad človeka resetira. Pretepači pa potrebujejo reset in novo osredotočanje na igro, da jim čez nekaj trenutkov ponovno ne zavre kri. Sicer pa, če se vrnem k krio savnanju – pri tem postopku se ohladi le koža, ki v notranjost pošlje impulz, naj se žile skrčijo in poženejo kri ter limfo po telesu. Pri tem se prekrvavijo vsi notranji organi, sproži se adrenalin, človeka preplavijo hormoni sreče …

No, no, no … zdajle sva pa slišati kot reklama na komercialni radijski postaji .. Kako mi lahko te reči dokažete?

Pa … poglejte mene, kaj naj rečem, haha. Jaz krio savnanje uporabljam dvakrat tedensko sama in me je ena sama sreča.

Je dvakrat tedensko optimalna doza za telo?

Ne. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi si krio savnanje človek privoščil vsak dan. Po drugi strani pa menim, da tega pač ne potrebuje. Morda večkratni tedenski tretma prav pride le v obdobju intenzivnih treningov.

Prav. Povedali ste, za koga vse je krio savna primerna. Za koga pa ni?

Saj sem že omenjala. V krio savno ne smejo tisti, ki imajo težave s srcem ter povišan krvni tlak, pa taki, ki imajo težave z ledvicami in tisti, ki so alergični na mraz. Krio savna tudi ni primerna za nosečnice ter otroke mlajše od desetih let.

V bistvu pod vplivom mraza možgani dajo impulz, da je nekaj narobe, poženejo organe in sprostijo zastarane blokade, če prav razumem. Bi bila krio savna primerna pri prebavnih težavah?

Bi.

Kako se vas je pa dotaknila vsa tale norija v zvezi s koronavirusom? Bi lahko pomagali pri težavah povezanih s tem?

No, ko je bilo vse zaprto, če se tako izrazim, tudi sama nisem imela nobene stranke. Prav nobene. Trije meseci so bili zares hudi, povem po pravici. Kar se pa tiče drugega vprašanja, pa pravim le to: vsaka masaža je koristna za izboljšanje imunosti organizma. Po masaži – ali celo večkratnih masažah – je telo preprosto bolj pripravljeno na spopad s težavami. Ljudje bi morali veliko bolj skrbeti za izboljšanje imunskega sistema.

Kako pa gledate na to, da smo bili nekaj časa praktično zaprti v svoja stanovanja, ker se je razširila panika?

Panika pri vseh novicah, ki smo jih bili deležni, je do neke mere razumljiva.  Z zaprtostjo in samo-osamitvijo pa človek v resnici dela škodo samemu sebi. Slabi si namreč imunski sistem. Človek za normalno funkcioniranje potrebuje gibanje, svež zrak, sonce, pa seveda čim bolj zdravo prehrano in veliko vode. Masaža in krio savna pa lahko samo še dodatno pomagata.

Vas je krio savna veliko stala? No, če ni skrivnost …

Vse skupaj, ne le postrojenje za savno, ampak vse s preureditvijo prostora, opremo itd … me je stalo okrog 25,000 EUR. Samo postrojenje pa je proizvod, narejen v Sloveniji. Gre za komoro, ki deluje na tekoči dušik, ki ga uplini na minus 150 stopinj, kot sem že povedala. Ko zlezete v prostor namenjen savnanju, ste noter le v spodnjem perilu. Glava in dlani vam gledajo ven, noge pa imate v volnenih copatih.

Na koliko časa pa je potrebno polniti komoro?

Ne gre za čas. Gre za število uporab. V trenutnem tempu jo polnim enkrat tedensko.

Veste kaj, Simona … pravite, da masirate že deset let. Imate morda kako znano referenco, koga, ki bi ga tule omenili, da se malo pohvalite?

Ohh … ne vem, če lahko te ljudi imenujem. Ne vem, koliko bo prav njim. Lahko pa povem, da sem imela tu pri sebi že hokejiste, košarkaše, kolesarje, pa plavalce in atlete. Bilo je tudi nekaj zelo izpostavljenih javnih oseb, a o njihovih imenih res ne bi rada govorila. K meni hodijo podjetniki, zdravniki, kirurgi … No, zdajle mi je padlo na pamet: najbolj razštelane, če se tako izrazim, so običajno medicinske sestre, trgovke, delavke v vrtcih … Če pa že vztrajate – menda lahko omenim Darka Đurića, našega izjemnega plavalca. Kljub invalidnosti večkrat pride in uporabi krio savno. Lahko se pa pohvalim, da sem ga pred tistim prvenstvom, na katerem je osvojil dve medalji, kar dobro dala skozi roke, haha. Pa Vito Lukan, plezalko … sta kaj v sorodu?

Ne da bi jaz vedel. Poslušajte, se vam bo zdelo neumno, če rečem, da imam zaradi stalnega sedenja in tipkanja v zadnjem času težave s teniškim komolcem? Vsa roka me je začela boleti zaradi količine tipkanja …

Nič se mi ne bo zdelo neumno. Vaš hrbet sem že začutila in … saj sem vam povedala. Zelo ste zategnjeni, zakrčeni. Sem morala biti zelo pazljiva. Pogledala bova tudi, kaj se da storiti z vašo roko. To je kar običajna težava dandanes. Pojavlja se pri ljudeh, ki imajo telo pogosto v enakem položaju ure in ure, ali pa opravljajo enake in ponavljajoče gibe.

Simona, ogromno sva povedala o vaši dejavnosti. Skoraj nič pa o vas osebno. To pa ni ravno značilnost mojih intervjujev, veliko raje se osredotočam na človeka. Kaj mi lahko zaupate?

Oh, ne vem, če je moje zasebno življenje ravno zanimivo za bralce. Je tako, kakršna življenja pač so: polno vzponov in padcev. Kako stvar je menda tudi bolje, če zadržim zase. Lahko pa povem, da sem mati treh čudovitih otrok. Starejši sin (24) in hči (21) že pomagata v salonu, oba sta izučena maserja. Mlajša hči (10 let) pa pravi, da bo veterinarka, pa tudi maserka, haha. Ona mi sploh dela najboljšo reklamo, sošolci kar tekmujejo, kdo bo večkrat prišel v krio savno.

Lepo. Je morda kaka zadeva, s katero bi se tik pred koncem radi sami pohvalili?

Ne maram se hvaliti. Sem pa zelo ponosna na svojo družino. Zelo smo povezani. Ponosna sem tudi, da sem iz male najemniške sobice, v kateri so bili nekoč žuri, če tako rečem, prišla do lastnega salona. Bi si kar upala reči, da sem prepoznavna po celi Gorenjski, menda pa tudi širše. Imam kar precej turistov, ki obiskujejo moj salon, nekateri tudi že več let. Dobro, videli bomo, kako bo s tem letos. Elektronske pošte  s prošnjami za termin pa dejansko dobivam s celega sveta: iz Amerike, Francije, Anglije …

Evo, malce sva se pa le pohvalila. Bi še sami radi dodali kaj, o čemer vas nisem povprašal?

Mogoče pa res. Rada bi se tudi s pomočjo tega intervjuja obrnila na podjetja, pa na morebitne sponzorje gorenjskih športnikov, da bi vzpostavili sodelovanje z menoj. Športnikom lahko učinkovito pomagamo do hitre in polne regeneracije po treningih in tekmah. O marsikakšnem sodelovanju se lahko dogovorimo.

Jim bova ponudila kak kontakt?

Strankam in drugim, zainteresiranim za kakršnokoli sodelovanje lahko dava vse možne kontakte, haha:

  • najdejo me v športnem parku v Radovljici, Ulica Staneta Žagarja 2b
  • lahko me pokličejo na (+386) 40 578 274
  • lahko mi pošljejo elektronsko pošto na slegel.simona@gmail.com 
  • lahko pa – konec koncev – obiščejo tudi mojo spletno stran www.masaza-rozca.si

Za vsako stranko posebej se bom zelo potrudila.

Veste, česa vas še nisem vprašal? Lahko stranke kar vkorakajo v vaš salon in bodo dobile masažo? Se je ptrebno pred obiskom dogovoriti?

Dobro, da ste vprašali. Obvezen je dogovor. Saj sem prilagodljiva, ampak … če nekdo pride v salon, jaz pa imam stranko, pa čez nekaj časa nov dogovorjen termin in tako naprej … potem obiskovalec pač ne bo prišel na vrsto. Ne maram pa, da ljudje odhajajo iz mojega salona nezadovoljni. Torej – obvezno naj ljudje pred obiskom pokličejo, ali pošljejo elektronsko pošto, pa se bomo dogovorili za termin.

Gospa Simona – preden se vam zahvalim za intervju, mi je na pamet padla ena ideja. Ste morda pripravljeni bralcem portala Gorenjska Online ponuditi kako simbolično nagrado? Imate kako idejo, kako bi jih lahko nagradila?

Ja, seveda, lahko. Dobra ideja! Veste kaj, jaz ponudim dvema bralcema brezplačni obisk krio savne. Vi pa si izmislite, kako bodo bralci prišli do teh nagrad.

Velja. Simona, hvala za pogovor. 

Danes (petek, 26. junij) mineva ravno en teden od mojega pogovora z gospo Šlegel. Toliko časa je namreč trajalo, da sem sprocesiral zapiske s kratkega klepeta z zanimivo maserko. Poleg tega pa sem v vmesnem obdobju v roki – teniški komolec, sem temu rekel, pa bi moral najti kak drug izraz – dobil take bolečine, da sem se v masažni salon Rož’ca moral preriniti nekako mimo vrste. Pa ni bilo v resnici mimo vrste, veste. Le na praznični dan, v deževnem vremenu, ko sicer ni bilo strank v salonu. Simona si je vzela čas, si dala opravka z mojo roko in … danes me še vedno boli. Včasih pride do take reakcije, pravi Simona. Ampak roko bova zrihtala! Morali pa se boste začeti več gibati, mi ob koncu zažuga.

Zato grem zdajle na en sprehod. Desno roko takle junak absolutno potrebuje, pa ne le za tipkanje in miškanje … 😉 Vam, dragi bralci, pa sem dolžan še pojasniti, kako pridete do možnosti za brezplačni obisk Simonine krio savne. Torej … potrebno se bo potruditi, a vam naloga vseeno ne bo vzela več, kakor nekaj sekund časa.

Kaj morate storiti?

  • všečkati morate našo originalno objavo na Facebooku
  • prav tam, torej pod našo originalno objavo, morate oddati komentar o tem, kaj si mislite o dejavnosti naše intervjuvanke
  • članek morate deliti na vašem Facebook zidu

Torej, da bo jasno: storiti morate vse troje! Možnost sodelovanja imate ves teden, torej – do petka, 3. julija do osme ure zjutraj. Istega dne zvečer bosta izžrebana in objavljena dobitnika. Žreb bo izveden s pomočjo spl. strani randomresult

Prislužite si spodnji darilni bon. Pa srečno!

Categories
Intervjuji

Čefurka s Karibov

Pišem: Marko LUKAN

Kako hitro čas leti! Pravkar sem ob začetku pripravljanja novega intervjuja ugotovil, da je od zadnjega objavljenega minilo že več, kot sedem mesecev. Saj veste, stran Gorenjska Online je v tem času sicer ponudila na stotine drugih in drugačnih novic, vmes so bili božično – novoletni prazniki, zgodil se je covidiotizem in prav gotovo še marsikaj, kar je pozornost usmerilo drugam. Sam pa svojih intervjujev ne maram delati po kakem messengerju, skypu in podobnih tehničnih pogruntavščinah. Pa ne, ker bi jih ne obvladal, ampak … ker se mi bolj pomemben zdi človeški stik z intervjuvancem. Le tako dobim občutek, ali ga/jo čutim in če je temu tako, lahko naredim dober intervju. Sicer pa – si morda kdo predstavlja, da bi intervju s Svetlano Makarovič, ali pa denimo Lawyerjem naredil preko Skypa? Človek je pač družabno bitje …

Oba pravkar omenjena predstavljata izrazito različna pola ljudi, ki jih rad intervjuvam – Svetlana Makarovič je izjemna umetnica ter izrazito prepoznaven obraz v celotni državi (pa tudi širše), medtem ko je gospod Dolinšek bolj domač prebivalcem kraja med Mežaklo in Karavankami. Povedal bi rad, da neka imaginarna prepoznavnost (slava) v ničemer ni kriterij za to, ali bi jaz nekoga rad intevjuval, ali pa me pač ne zanima. Bolj me zanima človekova duša in njegova zgodba. In eno tako sem – verjamem, da – našel tudi tokrat. Ime ji je 

prihaja iz Dominikanske republike, že kar nekaj let pa živi … točno, uganili ste – na Gorenjskem. Morda bi čisto za začetek, še preden se posvetimo pogovoru z zgovorno intervjuvanko, nanizali še nekaj neposrednih dejstev:

  • Dominikanska republika – v nasprotju s prepričanjem marsikaterega prebivalca Slovenije – ni otok; država zaseda le vzhodni del ozemlja na otoku, ki se sicer imenuje Hispaniola, na zahodnem delu otoka je država z imenom Haiti
  • površina Dominikanske republike je približno dva in polkrat večja od Slovenije, v državi pa živi cca 9,3 milijona ljudi
  • Dominikanska republika je samostojna država od leta 1865
  • v glavnem mestu Santo Domingo je po zadnjem štetju leta 2010 živelo preko 3.700.000 prebivalcev
  • država največji del svojih prihodkov akumulira s turizmom, saj je njena lega ena najbolj zaželenih destinacij v Karibih

Zdaj pa se le posvetimo naši intervjuvanki.

Pozdravljena Maria! Saj veste, kaj vas bom vprašal na začetku; si prav predstavljam, da vas je v Slovenijo zanesla ljubezen? 

Prav si predstavljate, seveda. Haha! Kaj pa naj bi bilo drugega? Doma v Dominikanski republiki sem spoznala Slovenca, se vanj zaljubila in z njim poročila. Pri nas je skušal odpreti neko podjetje, a je na koncu obupal in padla je odločitev, da se preselimo v Slovenijo.

Zakaj je obupal?

Pa … stvari v Dominikanski republiki niso tako dobro urejene, kot je to v navadi v Sloveniji. Preveč je nesmiselne birokracije, korupcije ipd. Preprosto bi potreboval preveč denarja, pa tudi časa, preden bi izpeljal ves postopek. 

Torej je padla odločitev za selitev v Slovenijo. Ste vedeli, kam se podajate? Je bila odločitev lahka? Koliko ste bili takrat pravzaprav stari? 

Hja, stara sem bila osemindvajset let. Nisem natančno vedela kam odhajam, ampak … saj veste – ljubezen, haha. Poznala sem Jugoslavijo, še danes zanjo ve večina mojih sonarodnjakov. Za Slovenijo pač ne, tam je ne poznamo. Poznamo tudi predsednika Tita, o tem smo se učili v šoli. Odločitev seveda ni bila lahka, tudi sorodniki so mi odsvetovali selitev. Štiri mesece je trajalo, da je moj mož uredil v Sloveniji vse potrebno. Najprej sem prišla jaz, potem sem šla čez čas še po hči.

Maria Alexandra Carrasco Perez v rojstni Dominikanski republiki

Aha, imata hči …

Ne, ne, hči sem imela že od prej z nekim domačinom. Če ne zamerite, ne bi preveč govorila o tem.

Prav. Kako ste torej spoznali sedanjega moža?

Hm, tudi to vprašanje ni pravo, haha. Ni več moj mož.

Čakajte, čakajte … z možem ste prišli v Slovenijo, ampak … zdaj niste več poročeni?

Tako je. Pojdiva po vrsti. V Santo Domingu sem delala v banki. Sem sicer diplomirani informatik, zadolžena sem bila za vodenje projektov. Nekega dne je v banko prišel moj bodoči mož iz Slovenije. Govoril je špansko in se zanimal za neke stvari v zvezi z odprtjem podjetja. Tako sva vzpostavila prvi kontakt. Če zgodbo skrajšam – kasneje je to pripeljalo do poroke in selitve v Slovenijo. Sicer pa si nikoli ne bi predstavljala, da bom poročena z nekom, ki ni Dominikanec. Preprosto nisem razmišljala tako.

Koliko časa pa ste zdaj že pri nas?

Od leta 2013. Najprej smo živeli v Kamniku, potem na Jesenicah.

Preden nadaljujeva vašo slovensko zgodbo, bi vas povprašal še po vašem dvojnem imenu in dvojnem priimku. Nasploh se zdi, da je v latinskem svetu več imen in priimkov preprosto – pravilo. Kako je s tem?

Hja, to je pa tako – pri nas ti eno ime da mati in eno oče. Enako velja za priimek – imaš ga od obeh. Meni je pač mama dala ime Maria, oče pa Alexandra. Po očetu se pišem Carrasco, po mami pa Perez. Carrasco je zelo pogost španski priimek. No … Perez se pa menda sploh piše pol ljudi v Dominikanski republiki, haha …

S sestro, mamo (v rumeni majici), hčerko, bratom ter njegovo partnerko in malim nečakom

Zanimivo, potemtakem bi se jaz imenoval Marko Esad Lukan Klemenc. Povejte mi, Maria … ste že kdaj imeli kak intervju? 

Oja, že. Ko sem pred leti opravljala svojo prvo “službo” v Sloveniji – kot prostovoljka na Ljudski univerzi na Jesenicah sem izpeljala nekaj tečajev španskega jezika – so me intervjuvali z … ne morem se spomniti. Tisti časopis, ki pride vsake toliko časa …

Jeseniške novice?

Morda, ne vem. Najbrž, ja.

Gorenjsko Online pa poznate?

Ja, jo kar berem …

Vrniva se k vašemu prihodu v Slovenijo. Kako je bilo?

Nisem poznala nikogar in nisem govorila jezika. V Kamniku sem bila sploh precej izgubljena, saj še v trgovino nisem mogla sama. Povsod je moral biti z menoj mož. Tudi ljudje tam so se mi zdeli mnogo bolj zaprti od teh na Jesenicah. Na Jesenicah sem praktično za sosedo dobila eno Kolumbijko, z njo sva takoj navezali stike, pa sva potem lahko čoftali po špansko. Sicer pa se mi je ena od osnovnih nalog tukaj zdela – učenje jezika. Kako naj živim tu, če pa si ne znam kupiti ničesar, če si ne znam urediti ničesar?

Kakšen pa se vam zdi naš jezik? Zdi se, da ga kar dobro govorite …

Oh, dobro ga najbrž ne bom govorila nikoli. Zelo je zahteven. Sklanjatev verjetno nikoli ne bom ponotranjila, pa ženskih in moških oblik besed ter izgovorjav. Dvojina … hm, dvojino počasi kar dojemam, haha. Zelo težko pa mi gre uporaba sičnikov in šumnikov v isti besedi – slovenščina recimo … je res težka beseda, haha … Tudi sicer č, ž, š … jih kar menjam, begajo me.

Prvi sneg v življenju; Ljubljana

Katere so sicer po vašem mnenju najbolj očitne razlike med vašo staro in vašo novo domovino? 

No, jasno … jezik. Pa narava – narava je tukaj zelo drugačna, kakor v Dominikanski republiki. Prvič v življenju sem pri vas doživela tudi sneg in zimo, čeprav mi pripovedujejo, da pravih zim praktično ni več. Sneg se mi je zdel čuden, nisem vedela, da je tako krhek. Mislila sem, da je to bolj tako … led. Zime se sicer še nisem navadila; ne vem, če se ji kdaj sploh bom. Prehladno je! Marsikdo me vpraša, kaj mi je šinilo v glavo, da sem s prelepih plaž v domovini prišla med te hribe; kaj pa vem – zdi se mi, da se meni, kot osebi s Karibov, tu v Sloveniji zdi podobno čarobno, kot nekemu Slovencu v Dominikanski republiki. Tam pač ni narave v taki obliki; jaz sem nad Slovenijo preprosto fascinirana, zelo je lepo! Poleg tega pa je vse na dosegu roke – španciraš nekaj minut, pa si že v naravi. Santo Domingo je milijonsko mesto, vse naokrog je beton. Kar se tiče plaž … že res, da so lepe in tudi sama jih obožujem, ampak … nimaš jih pa povsod na dosegu roke. Pa tudi varno ni na njih …

Kakšna pa je kaj temperatura tam v Dominikanski republiki? Kako se menja po letnih časih? 

Kakih izrazitih letnih časov niti ni. Večinoma je zelo vroče, okrog 40 °C. Nekoliko skozi leto seveda niha, ampak v glavnem je ves čas vroče. Je pa to suha vročina, se da zdržati. Med novembrom in januarjem se včasih pojavijo orkani, tudi kak tornado obišče otok … 

Maria med narcisami v novi domovini

Je v Dominikanski republiki dosti kriminala?

Ogromno ga je! V letoviških resortih je sicer poskrbljeno za te reči, zunaj … v navadnem svetu … pa je nevarno. Ljudje nimajo ničesar, turiste vidijo kot rešitev svojih težav. Pri nas tudi otroci ne hodijo sami v šolo; pred nekaj leti je bil v državi val kriminala, v katerem so ugrabljali otroke in naprej na črnem svetovnem trgu preprodajali njihove organe … če starši seveda niso imeli denarja za odkupnino. In revni ga nimajo! Tega v Sloveniji ni, zelo je mirno in varno! V Sloveniji gre otrok lahko ven, na igrišče; tega v Dominikanski republiki ni. Otroci se igrajo po trgovskih centrih.

Kaj bi še povedali o Dominikanski republiki za tiste bralce, ki o njej ne vedo kaj dosti?

Vse je v znamenju dejavnosti, povezanih s turizmom. Imamo sicer tudi nekaj industrije, predvsem take, povezane s farmacijo. Pa cigare, seveda. Naše cigare so znane po vsem svetu. Tam delajo vse mogoče po željah. Lahko zvijejo tako z vašim imenom, če želite. Vse seveda ročno, na licu mesta. Ostalega je manj. Dominirajo Američani, celoten ustroj družbe je kreiran njim po volji. Šolstva na način, kot je v veljavi v Sloveniji – v Dominikanski republiki ne poznamo. Tudi javnega zdravstva ne, vse je plačljivo. Vse je podrejeno denarju in zaslužkom. Šolstvo tudi ni obvezno za nikogar, privoščijo si ga lahko le tisti, ki imajo denar. Je pa tako: tam plačaš prav vsako stvar: malico, šolske uniforme, pa mesečni prispevek, da otroci sploh lahko hodijo v šolo … Kaj naj rečem – sistem je popolnoma amerikaniziran: če imaš denar, imaš lahko vse. Če ga nimaš, nimaš ničesar. V povprečju ljudje menda zaslužijo več, kakor v Sloveniji, vendar so tudi stroški neprimerljivi; cene v trgovinah v Dominikanski republiki so neprimerno višje, dražja je elektrika, dražji bencin …

Veliko je v Dominikanski republiki tudi Venezuelcev, ki so tja pribežali pred ekonomsko bedo, ki jo je njihovi domovini s sankcijami naprtila ameriška vlada. Ti živijo v obupnih razmerah in delajo za grozno majhen denar, vendar je še vedno večji, kot bi ga zaslužili doma …

Z leve: obe sestri, brat, oče, Maria in njena hči

Pa politika? Cerkev? 

Politika je močno skorumpirana. Vedno je poskrbljeno za to, da je na oblasti Američanom prijazna oblast. Cerkev pa … cerkev je močno vpeta v družbo. Tudi v politiko. Saj ne bi rekla, da so te stvari ravno uzakonjene, ampak … v družbi je vse tako, kakor pridiga katoliška cerkev.

Ste vi verni? 

Da.

Hodite pri nas v cerkev?

Občasno. Bi pa povedala tole: v Dominikanski republiki je katoliška cerkev praktično edina dovoljena. Dobro, morda ni formalno edina dovoljena, je pa edina sprejeta. Ne znam si namreč predstavljati, da bi bila v Dominikanski republiki mošeja. V Sloveniji je. V Dominikanski republiki ženske ne bi smele hoditi zakrite. Tule pri vas sem to prvič videla in ko sem povedala svojim tam čez lužo, so me v paniki svarili … taka je pač ameriška propaganda. Muslimani so trenutno prikazani kot absolutno zlo. 

Zanimivo! Ni vse torej samo med in mleko na rajskih plažah. Povejte mi, morda veste, kaj pomeni besedica čefur?

Seveda vem, haha. Tako se v Sloveniji imenujejo priseljenci iz drugih držav nekdanje Jugoslavije ter njihovi potomci. Tudi sama se počutim čefurko, haha, saj sem priseljena in govorim neko svojo slovenščino. Meni se to ne zdi kaka žaljivka; omenjeni se tudi sami imenujejo tako.

Z ekipo, ki jo je vodila v banki v Santo Domingu

Ste imeli v teh letih v Sloveniji kako slabo izkušnjo zaradi svoje temne polti? 

Ne, ne bi rekla. Imela sem sicer nekaj neprijetnih, a … taki smo pač ljudje. Lani sem bila recimo na dominikanski ambasadi v Milanu. Ko sem se vrnila, sem v Novi Gorici sedla na vlak. Pred menoj je sedel starejši gospod, ki je naredil vik in krik v zvezi z mojo pojavo. Prepričan je bil, da sem begunka, migrantka, ali kaj … začel je mahati z nekim sprejem in komaj ga je … kako se reče tistemu, ki pregleda kartice … ja, sprevodnik … no, komaj ga je sprevodnik pomiril. Bi me kar posprejal. Zelo nerodno mi je bilo, nisem bila preprišena, kaj bo storil. Pa tudi ves vagon je zijal vame. Prišli so policisti in ko so videli, da imam dokumente ter govorim slovensko, se je vse uredilo. Gospodinja, oprostite, so mi rekli, vse je v redu.

Grozno! Še kaj?

Saj pravim, v resnici ne. Zdaj recimo, ko je ta situacija s koronavirusom, opazim, da me ljudje od daleč opazujejo v  trgovini in podobne reči. V Novem mestu sem pred časom obiskala prijateljico, pa me je – čakajočo na avtobusni postaji – nekdo prijavil. Ampak sem se nekako privadila, tem rečem ne posvečam pretirane pozornosti. Tega ne morem spremeniti.

Veste kaj me še zanima? Skoraj vsa Srednja in Južna Amerika govori špansko – znate vi po govoru razlikovati od kod je kdo? 

Seveda. Vsi sicer govorimo in pišemo popolnoma isti jezik, ne gre za različice jezika. Je pa naglas drugačen. Takoj bom po govoru prepoznala nekoga, ki je recimo s Kube, ali pa Venezuele, tudi s sosednjega Haitija. Pa tudi videti so ljudje drugače,  saj veste, kako je to. Na Haitiju je ogromno črncev, potomcev sužnjev. Drugačne obraze imajo, bolj afriške. Jaz sem sicer mulatka, moja mama je bela.

V Vintgarju

Pa bi po govoru in videzu znala ločiti Slovenca od ne-Slovenca? 

To je pa za zdaj pretežko zame. Zdi se mi sicer, da ste Slovenci bolj zaprti od pripadnikov južnejših narodov. Take so moje izkušnje. Kar pa se jezika tiče – še v Sloveniji je toliko različnih narečij, da se komaj znajdem. Praktično vsakih nekaj kilometrov slišiš druge besede. Enkrat sva bila z možem v Brdih, pa domačinov nisem razumela popolnoma nič. Sem vprašala, če so Nizozemci, hahaha …

Hahaha, odlično! Narečne besede vam torej delajo težave?

No, v španščini so nogavice pač nogavice. Ko sem slišala besedo štumf, nisem imela pojma, kaj to pomeni. Pa ejga, haha, ena taka univerzalna beseda je. Bajta, župa, južna, šiht, kup teh besed je, ki se razlikujejo od slovenskih. Potem ti pa še kaka sodelavka pribije, da je dewawa … hahaha … saj veste, o čem govorim? 

Najbrž. Ste poskušali brati kak naš članek v gorenjskem narečju?

Sem, ampak prav dosti nisem razumela, haha.

Okej, pustiva to. Kako je sprejela selitev v Slovenijo vaša hči? Koliko je bila ob prihodu sem stara?

Oh, hči je tu navdušena. Ko sva prišli, je bila stara šest let. Perfektno govori slovensko. Imeli sva srečo, da sva naleteli na učitelje, ki so bili izredno pripravljeni pomagati. Posebej bi izpostavila Diano Novak, vendar ni edina. Diana je zelo pomagala. Zaradi nje moja hči na Slovenijo gleda v lepi luči. Tudi na šolo, slovensko kulturo itd …

S hčerko na blejskem gradu po prihodu v Slovenijo

Pa španščina? Ji gre še? Ima še prijateljice iz Dominikanske republike?

No, pa saj … med seboj seveda govoriva špansko. Je pa res, da z leti nekoliko peša znanje. Prijateljice ima še, z današnjo tehnologijo to ni težko. Sliši se z njimi, se pogovarja …

Tudi njej delajo težave narečne besede? 

Kje pa, ona je prava Gorenjka, haha …

Je imela morda ona zaradi svoje polti kdaj kake težave?

Ohh, bolj tiste otroške. Mislila sem, da bo prvi dan iz šole prišla vsa žalostna, pa je bila ravno nasprotno vsa navdušena. Ničesar ni razumela, ampak rekla je, da se je s sošolci prav lepo igrala. Kasneje nekoč jo je nekdo ozmerjal z nigerco in jo poslal nazaj v Nigerijo. Ko je ugotovila, da mu je ime Haris, je tudi ona njega poslala nazaj v Bosno, pa sta si bila bot, haha …

Ampak … povejte, kako da ste po ločitvi, ko vas na Slovenijo ni vezalo več prav nič, vseeno ostali pri nas? Povedali ste mi, da bivši mož zdaj živi v Londonu in z njim nimate stikov.

Kako to mislite – nič me ni vezalo? Ko je šel moj zakon po zlu, sem se pogovorila s hčerko. Ona je pretehtala. Nisem želela misliti le nase. Kot otrok je morala zapustiti vse, kar je do tedaj poznala in se preseliti v tuje okolje. Tukaj v Sloveniji se počuti dobro in res ji ne bi še enkrat trgala korenin.

Pa vi, se nameravate kdaj vrniti v Dominikansko republiko?

Ne, ne verjamem. Tu v Sloveniji je zdaj moj dom. Hči bo odrasla, najbrž bo zaljubljena, imela bo svojo družino, menda otroke. Ne bom je kar zapustila. Dominikanci smo zelo navezani na svoje družine, pomenijo nam vse. 

Maria (v črnih hlačah) in njena hči na Zelencih pred dnevi

Kaj pa hrana, kako ste se privadili na slovensko hrano? Vam česa manjka, kaj pogrešate? Je kaj takega, česar ne marate?

Odkar sem tu, sem se zredila za 20 kg, haha … Je treba, da rečem še kaj več? Moji na oni strani luže so čisto zgroženi. Tule sem naletela na množico stvari, ki jih v Dominikanski republiki praktično več ne poznamo. Govorim o kopici domačih izdelkov, ki jih v Sloveniji lahko kupiš praktično vsepovsod; siri, domači jogurti, salame, take reči … Tam je vse samo še industrijsko. Salame tu pri vas so noro dobre. Pa klobase, raznorazne, tega tam nimamo. Imamo hrenovke, ampak … saj veste, kakšne. Ne jem pa recimo krvavic, niso mi všeč.

Pa vam je všeč prav kaka značilno slovenska jed?

Ja, tisto rjavo … tako, iz moke najbrž … kako se reče? Zraven sem dobila neko klobaso … Pa potica – obožujem potico! Ne uspe mi je pa spackati, haha. Pa kruh – kruh naravnost obožujem! Toliko vrst ga imate, v tako domiselnih kombinacijah, da se mi še sanjalo ni, da obstajajo. Kruh z oreščki, s česnom, z olivami, paradižnikom, kruh s tem in onim … preprosto se ga ne morem najesti. Na ajdov kruh z orehi sem čisto nora, česa takega doma v Dominikani nikoli nisem jedla. Policam s kruhom se več ne upam niti približati, saj vsakič, ko vidim v trgovini kakega novega, tega preprosto moram poskusiti, haha. Sem bila tudi v Parizu in še kje, pa nikjer nisem videla toliko sort kruha. V Dominikanski republiki poznamo samo bagete iz pšenične moke, pa včasih, kadar je res sezona – koruznega. Ampak resno … kako se reče tisti jedi …

Mislite morda na žgance?

Ja, to! A so rjavi?

No, žgancev je več vrst. Ajdovi žganci recimo bi lahko bili rjavi. Ste zraven dobili zelje, repo? 

Ja, pa neko klobaso. Noro dobro se mi je zdelo. Potem pa so mi povedali, da jih lahko jem še s kislim mlekom, jogurtom … Pa veste kaj mi je še všeč? Ko naredim palačinke, jih narežem in dam v juho. V župo, haha. Da o sladicah ne govorim – noro dobre imate! Kremšnito sem prvič jedla v Sloveniji. In prekmurska gibanica … noro dobro! Sicer pa je v Karibih čisto prevroče za take kremne sladice, pri nas bolj bazirajo na sadju.

S sestrama in bratom v otroških letih (Maria drži brata)

Kako pa je s tem sadjem? Tudi v Sloveniji se menda dobi nekaj tropskega sadja …

Oh, banane in ananasi v Sloveniji niso enaki. Vse to prihaja iz nekih hladilnic, v Dominikanski republiki pa je sveže. Tam je ogromno različnih vrst banan. Ananas je svež, tukaj praktično sploh ni do konca zrel. Podobno velja tudi za avokado in mango … Da se jih kupiti, a niso enaki. To zelo pogrešam. Pa kokos!

Pa meso, ga uporabljate dosti, ali vaša prehrana v Dominikanski republiki bazira na ribah? 

Sploh ne. Ribe so bolj kot … nedeljsko kosilo. Jemo izredno veliko mesa; piščanca, svinjine … Je pa res, da piščanca pri nas ne cvremo, ga samo pečemo.

Čevapčiči, pleskavice, ražnjiči?

S tem se se spoznala tukaj. Ves čas bi jih jedla, haha …

Poznate marmelado?

Ja, seveda.

Jo v Dominikanski republiki delate iz tropskega sadja?

Nekaj že. Jedla sem odlično kokosovo marmelado. Pa tako iz mešanice kokosa in limete in še kakšno. Vendar so tudi slovenske dobre. 

Pa pijača? Se tam čez pije rum?

No, nekaj že. Iz sladkornega trsa proizvajamo beli in temni ruman, ampak … v glavnem ne, haha, od kod vam to? Večinoma pijemo pivo, ker je tako vroče. Imamo nekaj svojih dobrih pivovarn. V Sloveniji pa pijem tudi vino. Všeč mi je muškat.

Imate v Sloveniji kak hobi?

Pravzaprav ne. Edino redim se, haha. Tam čez, v Dominikanski republiki, sem se precej ukvarjala s športom. Plavala sem, igrala odbojko, veliko sem plesala. Dominikanci obožujemo salso, sambo, merengue, bachato …

Pa slovenska glasba, kakšna se vam zdi?

Po pravici povedano, se mi zdi dolgočasna. Nima pravega ritma. Kako že vi rečete – narodna zabavna? No, dominikanska glasba je hitra, polna ritma. Je tudi glasna. Z njeno pomočjo se po delovnem tednu sprostiš. Ves teden garaš, v petek in soboto zvečer pa greš ven in plešeš do onemoglosti, da gre vsa napetost iz tebe. Nedelja je dan za počitek. To pogrešam.

V Sloveniji tega ni. Vi se sproščate drugače. Greste v kak hrib in ste nasploh zelo športno orientirani. Vedno ste pripravljeni tekmovati. Tudi v službi, kjer delam, to opažam. Slovenci se vedno trudite, da bi bilo delo opravljeno kar najbolje, da bi bile norme izpolnjene, da bi bilo preseženo to in izboljšano ono. Česarkoli se lotite, mora biti perfektno. Pri nas tega ni toliko. Saj je samo služba, za božjo voljo. Tudi pri čefurjih ne opazim take zagnanosti, haha.

Na delovnem mestu v Sloveniji

Hahaha. Zanimiva opažanja. Kaj še opažate v zvezi s Slovenci? 

Zelo dobro se prilagajate. Niste rasistični, vedno ste pripravljeni na pomoč. Če k vam pride kak tujec, se na vsak način potrudite, da vas bo razumel. Na vztrajate strogo v svojem jeziku, ampak govorite angleško, nemško, italijansko, špansko, francosko, pa balkanske jezike … Tujcem pri vas se ni težko vklopiti v družbo. V Italiji, Španiji, Dominikanski republiki – tega ni. Težko bi tudi rekla, da mi v Sloveniji kaj ni všeč. Morda kako zadevo pogrešam, ker sem je vajena iz domovine, ampak zaradi tega ne morem reči, da mi v Sloveniji ni všeč. Lahko pa dolgo naštevam, kaj mi je. Mnogo tega sem sicer že povedala.

Ste že imeli priložnost biti na slovenski obali?

Ja. Mene ni preveč všeč. Tudi hrvaška ne, sploh ne Istra. Vse je kamnito. Bila sem tudi na Pagu, ampak … vseeno je pri nas drugače. Zaradi koral je naša obala iz finega belega peska, mivke. Obala na Jadranu je drugačna. Pa voda je hladnejša. Kar se morja tiče, zelo pogrešam dominikansko plažo, palme, kokos …

Veste kaj se mi je še zdelo zanimivo na Hrvaškem? Nikomur se nikamor ne mudi. Ko sem šla zjutraj na sprehod, so domačini sedeli pred hišo. Ko sem šla popoldan, so bili še vedno tam. A ničesar ne delajo? Kar se tega tiče, imamo Dominikanci bolj slovenski karakter, kakor hrvaški. Treba je preživeti, treba je delati. Čeprav, kakor sem povedala prej, sproščeni smo pa bolj. Slovenci se nasploh čisto preveč sekirate. Hrvati recimo … briga njih, haha …

Ste slovenskim moškim zanimivi? Kakšni se zdijo vam?

Oh, seveda sem jim zanimiva, ker se jim zdim drugačna, eksotična. Ampak bom spet rekla tako – sami Slovenci mi redko pristopajo. Pravzaprav nikoli. Bosanci pač, haha. Kako sva že rekla – čefurji? Bolj sproščeni so. Ne vem zakaj ste Slovenci tako zaprti. Saj vidim, da me gledate, pa da se pogovarjate, ampak … do mene ne upa pa nihče.

V stilu starega hita – Caribbean Queen

Haha. Okej, Maria … veliko sva povedala. Povejte mi še – greste vsako leto domov v Dominikansko republiko?

Ne, žal ne. Kaj takega stane čisto preveč. Domov grem na dve do tri leta. Pa tudi – ko že enkrat grem, ne morem iti ravno za en teden, ali pa deset dni, saj veste. Do Dominikanske republike me loči dobrih 8ooo kilometrov. K sreči imajo tudi v moji službi posluh za te reči. Imam razumevajočo majstrco … kako se reče pravilno? … in zelo sem hvaležna, da lahko delam med takimi ljudmi. 

Bi tik pred koncem še sami kaj dodali? 

Oh, vse bistveno sem že povedala. Morda ne najdem pravih besed, s katerimi bi lahko dovolj izrazila svojo hvaležnost, da ste naju s hčerko Slovenci – kot popolni tujki – tako dobro sprejeli medse. Veliko bolj ste pripravljeni na pomoč, kot bi si lahko predstavljala pred prihodom. Resnično – hvala …

Zanimivo. Maria … kaj, ko bi mi povsem za konec povedala le še katera slovenska beseda se vam zdi najlepša?

Kaj pa vem. Nisem pričakovala takega vprašanja. Nikoli me nihče še ni vprašal česa podobnega. Recimo … jutranji pozdrav mi je zelo pri srcu – ko nekomu zaželim dobro jutro, se mi to zdi zelo prisrčno.

Sem presenečen. Pa španska? Katera beseda je najlepša?

Amor.

Niste me presenetili. Maria, hvala za čas, ki ste ga namenili bralcem Gorenjske Online.

Ni problema, hvala vam. Upam, da sem povedala kaj zanimivega in nisem blebetala preveč …

Kaj povedati ob koncu? Po pravici povedano, sem tudi v slovenskem jeziku pričakoval besedo ljubezen. In še bolj po pravici povedano – sanjalo se mi ni, ali bo moja sogovornica zanimiva, bo imela kaj povedati, se bo odprla ipd … Ampak, kakor ste lahko prebrali: je bila, je, se je …

Človek takole pomisli na to, kako čudoviti ljudje vse se znajdejo med nami po čudnih igrah življenjskih usod. In Mariina je še ena najbolj prijetnih, če se tako izrazimo. Gospa, ki se je v nekaj letih povsem spodobno naučila njej popolnoma tujega jezika, pa čeprav v govoru meša sklone, moške in ženske končnice, včasih uporabi kako podobno besedo namesto prave (npr. gospodinja namesto gospodične ipd …), pa kako besedo, ki je bolj približek (preprišena, kartice …), se ne pritožuje prav nad ničemer. Kot študirana oseba danes dela v preprosti proizvodnji, živi 8000 km od svojih rojstnih krajev, se ubada z mnogoterimi težavami, a …

Pravi, da je pri nas srečna.

Mi pa vam ob koncu podarjamo le še eno od pesmi njej zelo ljubega dominikanskega zvezdnika Juana Luisa Guerre:

Categories
Intervjuji

Mirko in Marko … ko je prihajal oktober

Pišem: Marko LUKAN

Marsikdo med mojimi bralci pozna zgodbo o tem, koliko me let me določeni lepi predsednik nateguje z obljubo o intervjuju. Le-tega ni obljubila le njegova PR – služba, ne le njegova prelestna predstavnica za stike z javnostjo … lepi predsednik mi je intervju obljubil osebno. Čisto spodaj, pod intervjujem, ki ga boste v nadaljevanju nemara prebrali, boste našli tudi kratek filmček z razlago, kako se je omenjena obljuba primerila na Joštu nad Kranjem … 

Ampak pustimo lepega naj si povečuje bazo Insta – followerjev; videti je, da je to postala njegova prioriteta. Jaz intervjuja z njim tudi nočem ne več! Mimogrede – je kdo opazil morda kak njegov (ali od kateregakoli drugega vidnejšega politika) prispevek, ko je vsa Slovenija zbirala prispevke za zdravilo malega Krisa? Saj veste, kako radi vpijejo – za otroke gre! 

Pustimo to, pošteno nas je zaneslo v politiziranje … to pa nikakor ne more biti dobro. Moj današnji gost se s politiko ne peča, pa čeprav sva se na enem od spletnih socialnih omrežij pred časom sporekla prav ob neki politični temi (begunci, migranti …). Zdelo se mi je, da oba govoriva isto, a možaka sem pač utrujal na … neprimeren dan. Tudi o tem sva v intervjuju kako rekla. 

Dolgo, predolgo sem čakal na ta pogovor. Leta, če povem po pravici. Celo desetletja. Tudi sicer je v zadnjih mesecih časa za intervjuje ob vsem drugem dogajanju preprosto zmanjkalo. 

Gospoda bi menda rad predstavil kot Jeseničana, a … no, pa saj boste lahko prebrali v pogovoru …  

Dame in gospodje, gost tokratnega pogovora je  

Živijo Mirko. Se lahko tikava, glede na to, da se dejansko vidiva prvič po nekaj desetletjih, pa tudi takrat se osebno nisva poznala? 

Pozdravljen. Seveda. 

Nekateri bralci so že ob tem, ko so videli naslovno fotografijo, zastrigli z ušesi, drugi – predvsem mlajši – pa te najbrž ne poznajo. Kako bi se jim predstavil? Zakaj meniš, da si zanimiv za mojo publiko? 

Saj ne vem, če sem res zanimiv, poizkusiva … 

Pa vseeno Mirko, kdo si, od kod prihajaš? 

Hja, kakor si že povedal, moje ime je Mirko Bogataj. Nekoč sem prihajal iz mesta hokeja in železarne … no, pa tudi pira, šnopca in … na gobec, haha. Ampak že nekaj desetletij ni več tako. Sedaj pa živim v Bergamu, Italija. 

Z Jesenic torej. Rastel si očitno še v svinčenih časih v mestu, ki je bilo prekrito s prahom. Je tako? Kakšni so tvoji spomini na tisto obdobje? 

Oh, spomini … spomini so v redu. Spomini so vedno v redu, pa čeprav so bile Jesenice takrat – v sedemdesetih in osemdesetih, ko sem odrastel – ena taka zadimljena delavska dolina, polna raznoraznih zgodb. Ampak človek si vedno zapomni samo lepe stvari. 

Mirko, si za to, da greva kar in medias res? Spomniva starejše bralce in naučiva mlajše, da si bil idejni vodja in najbolj prepoznavni član nekdaj super uspešne jeseniške skupine Ultimat.  

No, najbolj prepoznavni član je bila sigurno vsakokratna pevka, bolj kot idejni vodja pa sem bil organizacijski vodja. 

Haha, prav. Si bil ti v tistih časih tudi glavni ustvarjalec glasbe za skupino? 

Ne, v resnici ne, čeprav sva z Bojanom v glavnem skupaj delala glasbo. Moji so bili teksti, to pa. Ko danes gledam nazaj na svoje tekste, vidim, da so polni zadušenih krikov proti maskulinizmu (moškemu centrizmu, op.p.). Jaz navijam za punce. Vedno sem, vedno bom. 

Tudi Italija, kjer živim v zadnjih desetletjih, je zelo maskulinistična. Še danes. »Pravico« do priimka imajo, v poslovnem svetu, velikokrat le visoko izobražene ženske … za ostale pa se uporablja le ime. Saj veš – so Alessia, Bianca, Cristina, Daniella, Fiorella in podobno. 

Mirko je izredno zanimiv sogovornik
Foto: M.L.

A tako. Zanimivo. Pojdiva zdaj končno k tvojemu glasbenemu ustvarjanju. Kako se je vse skupaj začelo? 

Hja, v sedemdesetih smo imeli na Jesenicah eno skupino, imenovala se je Severna stena. Igrali smo po plesih, nismo še imeli svojih komadov. Je bil pa naš kitarist Boris Rjazancev … nekateri bodo vedeli, o kom govorim. Odličen kitarist je bil! Kasneje je postal pa odličen zdravnik. Jaz sem nekoliko brenkal po kitari, ampak v skupini niso imeli basista. In ker je bil Boris boljši, sem jaz pač dobil bas. Slabši kitaristi vedno dobijo bas, haha … 

Haha. In tako se je vse skupaj začelo? 

Začelo. Po enem mesecu, ko sem začel vaditi, smo že nastopali na Bledu. Meni so zapirali ojačevalec, tako mimo sem tolkel, haha. Ampak tako je pač bilo. S časom sem se izboljšal. Kmalu nato sem si zaželel delati svojo glasbo … kar mi je uspelo v skupini Dar. Tam nisem samo ustvarjal in igral, takrat sem spoznal dosti ljudi s tedanje glasbene scene. To je bilo v nadaljevanju zelo pomembno. 

Enkrat smo igrali na Festivalu ROCK ŠENČUR … ja, tudi take stvari smo tedaj imeli … pa sem spoznal Bojana Simončiča, kitarista iz Lesc. Z njim se je potem začelo obdobje Ultimata. Rado Čučnik (bobnar) in jaz, sva bila oba Jeseničana, pa smo imeli vaje v eni drvarnici dol pri železarni. Naša najbolj prepoznavna pevka, s katero smo tudi uspeli, Simona Vodopivec, je pa doma iz Radovljice. Tako da, koliko smo bili čistokrvni Jeseničani, je v resnici vprašljivo. Ampak taka etiketa se nas je prijela in se nato obdržala tekom cele kariere. Ampak Gorenjci … Gorenjci smo bili pa takrat vsi. Primerno za tale vaš portal 😉 

Razumem. Kako se je pa Ultimat potem prebil? 

Dejansko smo na kaseto posneli dva demo posnetka kar tam, v drvarnici, kjer smo vadili. Odigrali smo v živo, pritisnili REC na nekem kasetarju, ki smo ga imeli in vse skupaj nesli v Ljubljano v bar, kjer so RTV redaktorji tokli takratke, haha … 

Stane Sušnik nas je potem povabil in imeli smo svoj prvi, 15 – minutni intervju. Na RTV – ju so tehniki tiste naše demo posnetke presneli na trakove. Nato je RTV izdala naročilnico, s katero smo šli posneti svoje prve prave studijske komade v zaresni studio, takratni Studio 14 RTV Ljubljana, producent je bil pa Janez Gregorc. 

Tistikrat smo posneli Pokaži nam Eddy, pa skladbo Restaurant in še eno … malo že pozabljam. Mi smo svoje odigrali, posneli so nas, Simona je pa naknadno dosnela vokale.

ULTIMAT s pevko Simono Vodopivec. Fotografijo je prispeval Mirko Bogataj

In to je bilo – to? RTV vas je zagrabila, potem je šlo pa samo od sebe? 

Ne, seveda ne. Kmalu je sledil koncert v Študentskem naselju v Rožni dolini, pa še en podoben v Študentskem naselju v Zagrebu. Mladim smo bili všeč. No … potem je moral pa kitarist Bojan v vojsko, kot se je to dogajalo bendom v tistih časih. 

Vi ste pa ravno postajali prepoznavni. Kaj je sledilo? 

Bojan je šel k vojakom, bobnar Rado pa nas je zapustil in kar naenkrat sva bila s Simono sama. Jaz pa bi nadaljeval. Nisem vedel kaj bi, pa sem dal oglas v revijo STOP. Na ta način sva s Simono prišla do Coleta Morettija, kitarista. Saj ga poznaš, zastopal je Slovenijo na Evroviziji leta … če se ne motim 1993. Pridružil pa se nam je tudi Dadi Kašnar, tedaj 16 letni bobnar. Ampak je bil pa dober, res dober! Solo kitarist je bil pa Miha Stabej. To je bila pa »ljubljanska« varianta Ultimata. 

Naredili smo … kaj pa vem … šest, sedem, osem komadov. Dva smo tudi posneli. Eden od teh je bil Moški čaj, s katerim smo nastopili na Slovenski popevki.  

A, znamenita Moški čaj. Vsi jo poznamo … 

Mogoče bi povedal še tole prigodo: kmalu smo posneli tudi pesem Zvončki že cvetijo. Z njo smo imeli izredno smolo na Opatijskem festivalu. 

Res? Kakšno? 

Tisto so bili časi redukcij. Morda se boš spomnil … določena območja mest so bila ob določenih urah brez elektrike. Na festivalu v Opatiji je bilo možno igrati v živo, ali pa na matrico. Tomaž Domicelj, ki je bil takrat že prekaljen maček v glasbenih vodah, nas je opozoril, naj raje igramo v živo, ampak mi smo se (zaradi določenih zadev) odločili za plejbek. Potem pa je sledila redukcija elektrike ravno, ko smo bili mi na odru in s »plejbek«-om igrali Zvončki že cvetijo.  

Saj organizatorji so bili pripravljeni in so imeli za primer redukcije na voljo generatorje, ampak … tista sekunda pavze je ustavila plejbek nekje na ¾ komada. Publika je sicer ploskala, mi smo pa malce neumno gledali. Največja skoda pa je bila, da nas, zaradi tega, niso uvrstili v televizijski prenos Opatijskega festivala. 

Kdor ne uboga, ga tepe plejbek, je takrat rekel Domicelj … 

Haha, luštna štorija! Ste si s tem zapečatili usodo na Balkanu? 

Oh ne, življenje gre naprej. Potem smo dobili novega bobnarja, Janija Koširja. Iz vojske je prišel tudi Bojan in spet sva začela delati komade. Takrat enkrat smo spet poklicali Domicelja, ki nas je prišel poslušat h klaviaturistu domov.  

Tudi z njegovo pomočjo (Tomaž je bil producent) smo potem posneli celo veliko ploščo v studiu Top Ten v Ljubljani in kmalu zatem smo bili sprejeti tudi v Subotico na Omladinski festival (1983). Slovenci smo tam imeli status »nekoliko drugačnih«. Če je že tako, sem si rekel, bomo pa res drugačni. Na tekmovanje smo šli s komadom Nekje v kotu, ki je narejen v taktu valčka. To se je res razlikovalo od tedanje Jugo rock scene, če tako rečem. Na festivalu so zmagali KERBER, ki so potem naredili veliko kariero in so še danes dejavna skupina. Mi smo bili pa drugi. 

Zakaj pa to omenjaš med »ponesrečenimi poizkusi uspeti na Balkanu«? 

Doseči 2. mesto na Omladinskem festivalu je zelo dober rezultat. ‪Ž‬al mi je samo za komad  Nekje v kotu, ki smo ga posneli skupaj z ostalimi komadi za prvo ploščo, pa ga žal na ploščo nismo dali, saj smo se bali, da bo plošča izšla pred festivalom. Organizatorji pa na festivalu niso pustili nastopati z že objavljenimi komadi. Tako je Nekje v kotu, ki meni osebno zelo veliko pomeni, ostal nekje v kotu. 

In potem? 

Potem sem moral pa k vojakom jaz. V Škofjo Loko. Tisti čas sem porabil za pisanje novih komadov in tekstov za drugo ploščo. Ker še nismo opustili misli na prodor na jug, sem tedanje tekste delal v srbo-hrvaščini.  

Spomnim se komada Moj beli jastuk, poslovenjenega v Moj beli medo. 

Ja, drugo ploščo nam je založila beograjska RTB. Vseeno so v nas videli nek potencial. Snemali smo pa v studiu Akademik v Ljubljani. Ampak vse skupaj se ni prav prijelo na jugoslovanskem tržišču, če sem iskren.  

Takrat je bila pa z vami že druga pevka, Alenka Šmid – Čena? 

Ja. Čena je bila sijajna, dala nam je neverjetno energijo. Parket je grizla, kakor pravim jaz.  

Če se ne motim, je takrat imela nekako šestnajst let, je moja generacija. Ni bila premlada? 

Vedno smo imeli mlade pevke. Še prej enkrat sva imela en bend, Bojan in jaz, pela je pa  Helena Blagne, ki je bila takrat stara šestnajst let. Bend se je imenoval Nočna izmena. Smo igrali tudi v Zeleni laguni v Umagu …  

Potem smo pa enkrat igrali v Delovcu v Kranju. Klaviaturist Sandi je moral iti k vojakom, pa smo kot klaviaturistko uporabili Simono Vodopivec, ki je bila takrat menda stara še celo petnajst let. Še mamo sem moral prepričevati, da bo vse okej, haha. Pela nam je pa Helena. Ko smo pa začeli s svojo glasbo pa Helena ni sodelovala več in je Simona postala tudi pevka. Takrat je torej nastal Ultimat

Tega pa res nisem vedel! Kako ste si izbrali pa ime Ultimat? 

Pa … v bistvu to ni bila moja ideja. Niti od kogarkoli od nas. Zanj je zaslužen Branko Požgajec iz zagrebške skupine Drugi način. Njega sem spraševal po idejah za ime skupine in on mi jih je poslal cel spisek. Njegov predlog Ultimatum sem skrajšal na Ultimat in … tako smo pač postali Ultimat. Z imenom smo želeli malce provocirati na tedanje stanje v družbi.  

Kaj se je pa na koncu zgodilo z bendom, ki je vseeno žel velike uspehe doma? 

Zadnjič sem prebral, da si v enem izmed člankov zapisal, da je bilo z bendom konec, ko sem jaz odšel v Italijo. Ni bilo tako, veš. Leta in leta nenehnega igranja so bila že za nami, nekako smo se skurili in in na tiho ugasnili. Dve leti kasneje sem pa jaz potem odšel v Italijo.

Aha. Mirko, če danes pogledaš nazaj na tisto obdobje, kaj bi rekel – kaj vas definira? 

Simona mi je pred kratkih rekla da je zanjo Moški čaj simbol našega dela v bendu. Veliko smo delali in vsak ima svoje najljubše komade. Kup komadov, ki smo jih tedaj ustvarili, bi mogoče danes naredili malce drugače, ampak original je pa vseeno original. Je pa res da sta Moški čaj in Pokaži nam Eddy takoj dobro zazvenela že na prvi vaji. 

Mirko, bi bilo fer, če zapiševa, da ste sredi osemdesetih sodili v prvo ligo slovenske pop-rock scene? Kaj pa vem, nekako kakor recimo Siddharta in Big Foot Mama v zadnjem desetletju in pol … 

Tega pa ne vem, na to ne znam odgovoriti. Povem pa pošteno, da ko se recimo prične oktober in ljudje objavljajo komad Prihaja oktober … mi gredo kocine pokonci. Pa je minilo nekaj desetletij! To pomeni, da smo s svojim ustvarjanjem zapustili neko sled. Sicer je pa tako – meni se zdi bolj pomembno, da desetim ljudem pomeniš veliko, kakor sto tisočim malo.  

Je bilo v tvojih besedilih kaj resničnega življenja, morda kaj Jesenic? 

Vedno. Moški čaj recimo … haha, o tem ne bova. Za komad Restaurant sem recimo inspiracijo dobil v Pikovi dami. Vsi stari Jeseničani vemo kje je bil ta lokal. Danes je tam lekarna.  

Spomnim se vas, da ste enkrat nastopali pred hokejsko dvorano Podmežaklo … 

Ja, Agropop so bili pa naša predskupina. 

Agropop so bili vaša predskupina? Ampak … evo, sva pa prišla do tega, koliko ste takrat pomenili na zabavno-glasbeni sceni. Kakorkoli vzameva, Agropop so bili verjetno največji bend tistih let … vsaj v komercialnem smislu. 

No … takrat so bili še bolj na začetku, so pa že bili atrakcija. Mi smo pa igrali doma, veljali smo za Jeseničane in oni so predlagali da bi nam bili predskupina na tem koncertu. Poznali smo se še iz obdobja Moškega čaja, ko smo vadili v isti kleti nekje v centru Ljubljane. 

Kako bi sicer popredalčkal glasbo Ultimatov? 

Kaj pa vem. Klasični rock nismo bili. Panka, ki je bil tedaj na pohodu – takrat nisem maral. Preveč preprost, surov in slabo odigran se mi je zdel. Danes, ko imam 60 let, ga pa razumem, zelo se mi zdi pomemben kot gibanje. Mi smo sicer uporabljali klasični rock instrumentarij, ampak … se je pa dalo na našo glasbo tudi plesati. 

Pop – rock torej? 

Ja, saj si že prej rekel sam.  

Kakšen je pa sicer tvoj odnos z glasbo?  

Glasba je preprosto del mojega življenja. Ta odnos skrbno negujem. Recimo: nimam prav veliko longplej plošč, ampak … kamorkoli sem v življenju šel, so šle plošče z mano. Marsikaj se je v teh letih izgubilo, dokumenti, fotografije, spomini … plošče pač ne. Rad jih imam. 

Kakšno glasbo pa imaš na teh ploščah? 

Pa … imam kar precej slovenske glasbe. Imam tudi ploščo skupine U2 – October. V resnici sem jih poslušal že preden so postali slavni. Plošče sem kupoval v tedanji Kovinotehni zraven gimnazije, pa v Trbižu, nekaj sem jih dobil iz Londona. Tedaj dostop do glasbe ni bil tako preprost, kakor je danes. 

Lepo! Povej mi Mirko, kako to, da ste imeli tako drugačen sound? Za tiste čase ste imeli zelo naprednega, bi rekel … 

Sound je bil odsev vseh nas. Vsak od članov benda je dal svoje in nastalo je, kar je pač nastalo. Meni se zdi, da je imel najbolj pomembno vlogo pri teh rečeh Bojan, kitarist. Če bi pa že moral izpostaviti sebe, bi pa rekel, da so bili moji teksti drugačni. Takih se ljudje ponavadi tudi lažje zapomnijo. 

Si s člani benda še v stikih? 

Seveda. S Simono, Bojanom in Janijem smo stalno v stiku, če ne drugače pa praznujemo rojstne dneve.  

Pa vas še kdaj zagrabi, da bi … 

Jasno. Ampak jaz sem v resnici čisto predaleč za kako resno sodelovanje v bendu. 

Ampak nekaj let nazaj ste pa vseeno nastopili. Če se ne motim, je bilo ob praznovanju neke obletnice oddaje ŠTOS (prej SOS), ki jo je dolga leta vodil Dragan Bulič. 

Ja, šlo je za televizijsko oddajo. Smo nastopili v originalni zasedbi s prve plošče, manjkal je le klaviaturist Jože, ki ga žal ni več med nami. Nič kaj dosti vaj nismo imeli pred tem, le vsak je doma naštudiral svoje dele … 

foto: RTV SLO / Jani Ugrin
Z nastopa ob 35. obletnici oddaje ŠTOS, leta 2014

Mimogrede, povedal si mi, da ti je bil všeč moj intervju s Samuelom Bluesom (tisti, ki ga še niste prebrali, najdete povezavo TUKAJ) … 

Zelo mi je bil všeč. Fant je originalen. Ampak ob tem so mi spomini zašli k njegovemu očetu. Že v »naših« časih je izdeloval kitare. Meni je pomagal zrihtat enega od basov. Tudi moj prijatelj Mitja Svetina je skrbel za moje base in jih vzdrževal.  

Imaš še kakega od basov iz tedanjih časov? 

Enega pa res, moj prvi Fender Precision – fretless. Stingraya s katerim sem igral na prvi plošči Ultimatov, pa sem s pomočjo Facebooka našel nekaj let nazaj. Ta bas sem prodal glasbeniku, ki ga ima še danes v lasti, ime mu je Janez Ogriz. Vesel sem, da je v pravih rokah!

Haha, dobra! Se dotakneva še malo drugih odločitev v življenju? Kako se je torej pripetilo, da si nas zapustil in odšel v Italijo? Spomnim se, da sem za tvoj odhod izvedel iz Antene, tedaj zelo popularne revije med mladimi … 

Lahko. Takole bom rekel – zgodaj sem ostal brez staršev. Sestra se je poročila v Italiji, bend je miroval, jaz pa sem delal v Železarni na zunanji trgovini. V resnici sem si želel nečesa več. Parkrat sem obiskal sestro v Italiji in ugotovil, da bi me delati tam najbrž zanimalo. Videl sem neke priložnosti zase. 

Kakšne? 

Predvsem bi najprej povedal tole: s pravno fakulteto iz Jugoslavije tedaj v tujini ni bilo veliko možnosti. Meni je pomagalo, da sem že delal v zunanji trgovini in že tedaj govoril tuje jezike. Ampak tisto so bila trda leta. Marsičesa sem se moral naučiti, tudi osebnostno sem se moral popolnoma resetirati. V domačih krajih sem bil do določene mere poznan,  tam pa nihče ni vedel kdo sem. 

Ampak zame je vse skupaj pomenilo izziv. Začel sem spet iz ničle. Je pa treba imeti tudi nekaj sreče. 

Ampak kako, kaj … 

V Milanu je center italijanske industrije. To, da sem poznal tuje jezike, mi je omogočilo, da sem začel poslovati s tem območjem, kajti Italijani, kakor sem že povedal, ne govorijo veliko tujih jezikov. Na začetku mi je zelo prav prišel nemški jezik. 

V Italiji si si ustvaril tudi družino, mar ne? Praviš, da je žena Italijanka; je ona vedela, da si v domovini slaven? 

Ne, kje pa! Še štiri – pet let po poroki ona sploh ni vedela, da sem glasbenik. Saj sem imel kitaro doma, ampak … ogromno ljudi jo ima. Saj pravim – tam sem postal novi Mirko. 

Ampak v glasbi si pa vseeno ostal? 

Ja. Za Simono Vodopivec sem naredil celo ploščo; glasbo in tekste. Posnela jo je v Kaliforniji. Tudi v Italiji sem še snemal in nastopal. Italijani so zeeeeelooo muzikaličen narod. V glavnem pa sem se posvečal družini. 

V zadnjih letih pa igram le bas in to v cover bendih, za dušo in srce. Raznorazne funky & jazzy zadeve.  Delanje svoje glasbe bi bilo pa v teh letih in ob vsem, s čimer se v življenju ukvarjam – čisto prehud stres. 

Sicer pa – moj sin je tudi glasbenik. Dosti sodelujem z njim. Rekel bi, da živim njegovo glasbo. 

Se imaš za dobrega basista? 

Pa … ne vem, kako bi odgovoril. Nikoli se nisem imel za ne vem kako dobrega. Z Bojanom sva oba vedno bolj gledala globalno na komade, kot pa da bi forsirala lastni inštrument. Sem bil pa drugačen. Laska mi, ko mi danes mlajši basisti rečejo, da so se učili od mene. Ampak tile današnji … postali so tako dobri, da me vrže na rit, ko jih poslušam. 

Mirko, ali res drži, da Italijani že 200 km od meje nimajo pojma, kje je Slovenija? 

Ne bi generaliziral. To ni OK. Jaz ljudi delim na pametne in na tiste, s katerimi ni dobro imeti kontakta. Sicer pa, če 200 km od meje ne vedo, kje je Slovenija, je to moja prednost. Službena priložnost zame 😉 

Sicer pa – od nekdaj sem znal najti niše. Nisem dober v tekmovalnem smislu, ne maram se plasirati tja, kjer je že … gužva. Danes zastopam lasten izdelek; podobnega imamo morda trije –  štirje na svetu. Vedno gledam, da sem drugačen. Ampak to je avtomatsko, ne da bi te reči ravno iskal. Tudi pri basiranju pri Ultimatih je bilo tako. V rocku sem uporabljal t.i. fretless bas, ki ga takrat ni uporabljalo dosti rock basistov. Uspeti na področju, kjer nimaš prave konkurence, pa je izrazito lažje. 

Zanimivo …

Še to bi povedal – Italija me je pritegnila zaradi … toplote. Topli ljudje so to. Najpomembnejša tam je pa družina. Jaz tega pri nas nisem imel, ker sem pač zgodaj ostal brez staršev, pa morda zato toliko bolj cenim italijanski odnos do teh reči.  

Saj imajo tudi Italijani tisoč problemov, ampak … nekako vse deluje. 

Slovenci se ne zavedamo, v kako mikro-svetu živimo. Lombardija, kjer živim in bivam jaz, ima recimo nekako površino, primerljivo s Slovenijo. Ampak v Lombardiji prebiva 12 milijonov ljudi. Samo v Milanu jih je dva milijona, z okolico štiri. Jaz živim v Bergamu, centra mest sta cca 50 km oddaljena eden od drugega. To je toliko ljudi, da se ob prometnih konicah zastoji v smeri Milana začnejo že pri nas … 

Si imel v Italiji kdaj občutek, da si manjvreden? Ti je kdaj kdo dal vedeti, da si le Balkanec? 

Jaz sem … kakor se danes reče … ekonomski migrant. S trebuhom za kruhom sem prišel v Italijo in tega sem se od nekdaj zavedal. Zato sem se potrudil, da sem se hitro naučil jezika in navzel tamkajšnjih navad.  

Neposredno slabih izkušenj nimam, imam pa kako zabavno. Recimo: neko soboto nekoč sem bil povabljen na zabavo, kjer me niso vsi poznali. Ko sem prispel tja, mi je vrata odprl lastnikov sin, ki so mu povedali le to, da pride tudi nek Slovan. »Slavo«, rečejo Italijani. To pa po njihovo pomeni tudi cigan. Ko me je zagledal je bil zelo presenečen, da nisem temnejše polti, haha. V Italiji je namreč dosti ljudi iz južnejših delov Balkana, tudi pravih Ciganov … ti pa znajo biti vseeno nekoliko temnejši od mene, haha … Ne, da bi hotel biti žaljiv, jasno. 

Ko se po toliko letih vrneš v domači kraj, imaš lepo priložnost primerjave Jesenic iz obdobja, ko si živel tu in tega, kar vidiš danes. 

Res je. Ko »na vsake kvatre« pridem na Jesenice, parkiram pri gimnaziji in se sprehodim skozi mesto. Drugačno je, ampak veliko spominov se mi ob tem poraja. V mestu se je spremenilo ogromno, ampak hkrati pa tudi malo. Recimo – tam pod cerkvijo je bila včasih neka frizerija. Še danes je tam tisti lokal, zapuščen sicer, umazan in zaraščen, ampak … ko grem mimo, zagledam obledeli napis z delovnim časom … in marsikateri spomin privre na plano. V mestu je dovolj oprijemljivih točk za spomine, če jih človek zna videti. 

Železarna? 

Po tej plati se je spremenilo pa vse. 

Lovil sem ga leta, ampak … splačalo se je vztrajati: Mirko v elementu
Foto: M.L.

Praviš, da redko prideš domov. Zakaj tako? Konec koncev vseeno nisi na drugi strani Zemlje, le nekaj sto kilometrov te loči od doma … 

No, tole z domom … ne vem. Na Jesenicah sem bil doma trideset let. Zdaj sem dobrih trideset tudi že v Italiji. Morda je čas, da se odpravim spet kam drugam, haha. Ampak takole bom rekel – na Jesenicah nimam več nikogar. Samo še prijatelje. Pa saj to ni malo.

Se strinjam. Pa sorodniki, sorodnikov ni več? 

Ne, nikogar. Ata in mama sta bila na Jesenice priseljena, sta originalno iz drugih koncev Slovenije. Sestra je v Italiji že dlje od mene in tu dejansko nimam več nikogar.

Razen seveda znancev, sošolcev, prijateljev …

Jasno. Po tej plati mi pomaga Facebook. S pomočjo Facebooka sem po mnogo letih navezal kontakte z marsikom. Ga pa uporabljam le v določeni meri in za določen namen. 

Po čem pa se te najbolj spomnijo znanci iz mladosti, kaj praviš?

Najbrž po tem, da sem doma pekel palačinke, haha. Vedno sem rad pripravljal gostije za prijatelje.

Se pravi – tehtnica se počasi nagiba na italijansko stran, če tako rečeva. Že več, kot pol življenja si tam. Se imaš po tolikem času bolj za Italijana, ali bolj za Slovenca?

Zakaj misliš, da sem danes tukaj? Prejle smo praznovali neko obletnico s sošolci iz osnovne šole. Človek si dobi prijatelje tja nekako … »do vojske«. To so neke korenine, ki ostanejo za vse življenje, nobena selitev jih ne more izruvati. Smo se pogovarjali prej popoldan, kdo je bil v koga zaljubljen pri sedmih letih in podobne reči, haha. Pa počasi koračimo v sedma desetletja svojih življenj. Fajn je bilo. Bom jasen: Slovenec sem, kakopak!

ULTIMAT med nastopom v nekdanji diskoteki PARK na Bledu. Fotografijo je prispeval Mirko Bogataj.

Kako pa bi opisal Italijane? Po čem se razlikujejo od nas?

Ko sem šel v Italijo, sem bil tudi sam seveda poln predsodkov. Zdi se mi, da najbrž na osnovi izkušenj s tržnice v Trbižu, kjer so te vedno znova skušali ofrnažiti, haha. Imel sem jih za lumpe, ki na vsak način ničvredno lederco skušajo prodati kot vrhunsko usnjeno jakno. Saj so svojega denarja vredni, to je že res, ampak …ko sem pa prišel v Bergamo sem bil pa izjemno presenečen koliko in kako dobro se v tem delu Italije dela.

S čim se tam v resnici ukvarjaš?

Italijanske proizvode pomagam prodajati v Slovenijo in širšo okolico. Potem pa imam še lasten proizvod o katerem pa tukaj ne bi govorila. 

Kako pa to, da nimaš nobenega italijanskega naglasa? Nič tiste pojoče italijanske izgovorjave se ni naselilo v tvoj govor. Imam teto, ki živi v Angliji že desetletja, pa se ji kar pozna. Pozablja besede, izgovorjava ji mestoma vleče na angleščino …

Danes že vse popoldne govorim slovensko, morda zato. Če bi me dobil v prvih petih minutah po prihodu čez mejo v Ratečah, bi rekel drugače, haha. Ampak resno – praktično vsakodnevno sem v kontaktih z ljudmi iz Slovenije, tako da … to ostaja. 

Sin in hči govorita slovensko?

Hči se je sprva učila slovensko. Ko je bila z menoj, sva se pogovarjala po slovensko. Z ženo pa seveda italijansko. Potem sem jima moral pa prevajati. Z leti se je to izgubilo, hči več ne govori … Sin pa počasi kaže željo v zadnjih letih. Išče korenine.  

Hja, vsi mi jih, na tak ali drugačen način … Mirko, hvala za čas, ki si mi ga namenil. Prepričan sem, da bo tale najin pogovor všeč tudi bralcem. Bi rad za konec še sam kaj povedal? 

V teh dneh berem tvojo knjigo »Nagrada«. Ponavadi berem zvečer v postelji, da lažje in prej zaspim. Ponavadi uspem prebrati kaka 2 lista, potem me pa zmanjka. S tvojo knjigo je pa drugače. Preberem tudi po 20 strani. Najbrž je to zaradi tega, ker je vzdušje tako jeseniško. Po glasbeno bi temu rekli »jeseniški zven«. Tega mi pa tako manjka! 

Mirko – hvala! In previdno na poti nazaj v tvojo italijansko domovino! 

Najin intervju sicer ni trajal toliko ur, kot jih navadno ukradem svojim sogovornikom. Ampak kaki dve pa vseeno. V večeru po dnevu, v katerem se je z obrobja Milana pripeljal v Slovenijo, sodeloval na srečanju sošolcev iz osnovne šole, Mirka nisem imel srca maltretirati vse tja do pozne noči. Sicer pa sva v vsebinskem smislu govorila prav o vsem, kar me je v tistem trenutku zanimalo. Pa še o čem zraven.  

Kar se tiče mene, se je Mirko predstavil kot trezno razmišljujoč gospod, ki od sebe spusti le stavke, o katerih premisli in imajo neko težo. Vidno je, da mu je v življenju uspelo, a teh stvari niti z besedico, niti z gesto ne izpostavlja.

Najbolj fascinirana pa je bila moja plešasta glava nad Mirkovo frizuro, ki še v začetku sedmega desetletja življenja – če se izrazimo s hokejskim izrazom – nastopa v polni postavi,  sivih las pa je videti komaj za vzorec. Jih je precej več v moji obarvani in mnogo mlajši bradi. 

Sicer pa – malo pa tudi lažem. Ampak nekako je treba zaključiti s člankom. Težko bi namreč rekel, kateri del pogovora z Mirkom Bogatajem me je najbolj fasciniral in bi ga rad izpostavil. Najbrž kar celota. 

Priznam pa, da sem se počutil zelo počaščenega, da si je tistihmal Mirko vzel čas zame; malega, nepomembnega pisunčka iz doline med Mežaklo in Karavankami. In še zdaj se počutim tako. 

Za sam konec pa le še v začetku obljubljena štorija v zvezi z lepim predsednikom:




[Fancy_Facebook_Comments]

Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

[paypal_donation_button]
Categories
Intervjuji

Fotograf

Modela sem spoznal … saj še sam ne vem kako in kdaj. Hm, najbrž bo držalo, da ob priliki dela v mlajših kategorijah hokejskega kluba, kjer sem nekaj let vedril (na Balkanu temu rečejo z ustreznejšim izrazom: žario i palio). Poznava se v zadnjih nekaj letih in pravzaprav prej še nikoli nisem slišal zanj, kaj šele poznal njegove zgodbe. Potem pa je – kakor vesolje zna poskrbeti za te stvari – nekako prišel v moje življenje ravno v trenutku, ko sem ga potreboval. Ob priliki snemanja reklamnih fotografij za mojo prvo knjigo – mimogrede, lahko mi pišete zanjo; le še kakih 5 je na voljo! – je na plano čisto po naključju prišel z dobrimi idejami. Ker sem njegovo delo v tistem trenutku lahko plačal le z izvodom svoje knjige, meni pa je bila taka valuta ljuba, sva bila kaj hitro dogovorjena za sodelovanje. Pridobila sva še nekaj drugih ljudi ter prostor. Poskrbel sem za pijačo in jedačo in nastale so izjemne fotografije na vseh sedem smrtnih grehov – tem, ki sem jih vgradil v svoj prvi (realistični) roman.

Knjigo smo reklamirali, luštno smo se imeli in … meni po takih zadevah vedno ostane en zoprn občutek dolga. Saj je vse jasno, vse se lepo dogovorimo in zadeve izpeljemo z zvrhano mero dobre volje. Ampak … človek mi je delal uslugo, dolgujem mu … odzvanja v moji tintari.

Potem se je našla pa rešitev. Eni bi rekli, da je zanjo poskrbel Bog, drugi, da je bila Usoda. Ampak moji rešitvi je bilo ime Svetlana. Saj veste, katera – Svetlana Makarovič. Dolgo sem si prizadeval dobiti intervju z eminentno gospo in ko je gospa nekega dne poklicala mene (prisežem pri vseh potomcih, da je bilo tako!), sem popustil vse ostalo in se napotil tja, kamor si me je umetnica pač zaželela. Edini fotograf, ki je bil v tistem času na voljo, je bil prav moj današnji portretiranec, ki sliši na ime:

Peljala sva se torej tja dol in se v družbi markantne umetnice imela neizmerno fajn, nastal pa je tudi intervju, ki so ga v tistih dneh brali tisoči po vsej Sloveniji. Mimogrede – če si ga kdo želi prebrati, to še vedno lahko stori na tejle povezavi: KLIK. Moja romanca z veliko umetnico se je sicer žal hitro končala, a dokument o našem srečanju bo vseeno za vedno ostal zapisan. 

Ampak pustimo te zadeve ob strani in se končno lotimo našega današnjega portretiranca. Vzemite si čas in preberite zadevo; glavni junak tega članka vas – to vam zagotavljam – ne bo pustil ravnodušnih! Ker se s portretirancem poznava, sva se seveda med pogovorom tikala.

Živijo Aleš! Dajva, predstaviva te najprej bralcem. Kdo je torej Aleš Košir?

Predvsem sem oče Kaje in Ele. To mi predstavlja največji smoter v življenju. Sem pa tudi fant najlepše pevke na svetu, Maše …

Odlično! Vsaj trem predstavnicam nežnejšega spola si se zdajle zelo prikupil! Ampak povej, s čim se ukvarjaš dandanes, kot kaj te bova predstavila bralcem?

Pa … ukvarjam se z arhiviranjem lepih in manj lepih momentov. Drugače povedano: sem fotograf.

Kako pa si pridobiš ta naziv – fotograf?

Ne vem, če si ga ravno pridobiš. Pri meni se je tovrstno poslanstvo izkristaliziralo nekako pred petimi leti. Čisto naključno … v neki debati, mi je eden od kolegov pokazal, da imam že dvajset let v sebi znanje o vizualnosti. Imam pa tudi fantazijo. Ko vse to združiš … Fantazija mi je sicer v določenih obdobjih bolj škodovala. V določenih situacijah fantazija pač nima mesta.

Na kaj ciljaš?

Hm. zamenjal sem vsaj trideset poklicev v življenju. Imel sem recimo čistilni servis. Zelo na široko sem se iskal. Ampak moj motiv ni bil dober. Bil je – denar.

Zdaj pa ni več?

No, rad zaslužim, seveda. Ampak zdaj bolj gledam proti samouresničenju …

Mi zaupaš kaj iz spiska teh poklicev, ki si jih omenjal?

Jasno. Bil sem recimo voznik kombija. Pa delavec na strehi, zidar, polagalec ploščic. Ukvarjal sem se z akviziterstvom. Bil sem asistent kamermana, pa čistilec stekel in lastnik čistilnega servisa, kot sem že omenil …

Zdaj si se vrgel pa v fotografijo?

V glavnem, ja. Pa v oblikovanje albumov, plakatov, dosti retuširam, se ubadam s photoshopom … Počasi vstopam tudi v svet filma.

Pa se da preživeti s tem?

Da se, če si po naravi komolčar. Da se, če ti ego seže do lune in si rojen ter deluješ v nekem bogatejšem okolju. Pomembno je, koliko so ljudje pripravljeni plačati. Vsak ima rad dobre fotografije, ne loči pa vsak med dobrimi in izvrstnimi! Jaz pa se ne maram siliti v ospredje; na tem področju sem katastrofalno slab, čeprav menda neke sposobnosti imam.

Torej … če te prav razumem … se s fotografiranjem kar boriš za preživetje?

Preskoka v javnost v teh petih letih, odkar se ukvarjam s tem poslom, še nisem naredil. Saj pravim – ne maram se siliti v ospredje. Zato sem se odločil, da se bom zadeve lotil z druge strani …

Res? S katere?

Verjamem v karmo. Vse moje dosedanje izkušnje me delajo to, kar danes sem. Zato zdaj izdelujem magnete …

Magnete? Ne razumem …

Turistične magnete. Imam bazo čez 200.000 obdelanih fotografij. Večine nihče nikoli ni videl in jih verjetno nikoli ne bo. Porabil sem par tisoč ur, da sem si vse strukturno pripravil in zdaj izdelujem magnete s fotografijami naših krajev. Kupiš jih lahko po turističnih krajih.

Aha. Ampak kaj to pomeni – imaš potemtakem tudi stroje, poslovne prostore za lastno proizvodnjo …?

Ne, seveda ne. Vložek za kaj takega bi bil prevelik. Jaz sem se zadeve lotil … broke. Hehe, kako se temu reče?

Brez denarja?

No, tako, haha. Recimo. Ampak povezal sem vse niti, vse ljudi, ki upravljajo zadeve do proizvodnje.  Umetno maso kupujem od poslovnih partnerjev na Kitajskem. Nekdo mi tiska fotografije, drugi reže magnete iz magnetne folije. Sam se ukvarjam pa s prodajo. V roke dobim izdelane magnete, ki jih dostavim končnemu kupcu. Gre za turistične atrakcije po celotni Gorenjski. V kratkem pa bo magnet možno kupiti tudi na spletu.

Saj neko spletno stran že imaš, mar ne?

Točno; gre za fruxdelux.com

Si sicer rojen Jeseničan? Koliko si pravzaprav star?

Star sem 41 let. Jeseničan … ja, rojen sem na Jesenicah. Sem pa sicer s Koroške Bele.

Bi znal opisati Koroško Belo pred … kaj pa vem … petintridesetimi leti? OK, vsaj tridesetimi …

Pa … Bela je bila in je še multikulturno okolje. Jaz sem blokar, po blokih so bile že takrat doma večinoma družine priseljencev, ki so delali v železarni. Saj nisem vedel, kaj je to multikulturnost, ampak … kakšna sočna balkanska mi je bila … kot “dobro jutro”, hahaha …

Pa vseeno – kakšno otroštvo si preživel na Koroški Beli?

Kakšno otroštvo? Čudovito! Lepi časi so bili to. Otroci smo večino časa preživeli po mlakah in v gozdu. Včasih smo kaj zakurili, kakšno ušpičili, divjali s kolesi, se lovili …

Opažaš, da danes temu ni več tako?

Današnji otroci večino časa preživijo za zidovi. Včasih se tudi starši niso toliko bali vsega mogočega, kot se starši bojimo danes. No, je pa tudi res, da tedaj tudi vseh nevarnosti, ki prežijo danes, še ni bilo.

Na kaj ciljaš?

Jah … že prometa je bilo recimo bistveno, bistveno manj, kakor ga je danes. Včasih smo se lahko sankali od cerkve do kapelice, danes na kaj takega ni moč misliti. Tudi na splošno je vladalo bolj sproščeno ozračje. Današnji čas in mediji so ustvarili veliko strahu. Se kar bojimo, da nam bo kdo ukradel otroke, jih prodal, kaj vem kaj vse … Takrat smo bili pa izolirani od tovrstnih informacij, od sveta. Ni bilo interneta. Vsako informacijo si nekoč moral namensko iskati, danes je vedno na dosegu prstov. Pravzaprav informacije danes prihajajo same, bombardirani smo z njimi. V tistih časih smo živeli bolj počasi. Ampak tudi bolj pristno …

Si se poleg lovljenja po gozdu ukvarjal recimo tudi s kakim športom?

Ja. Bil sem perspektiven judoist. Trikrat sem bil drugi na republiškem prvenstvu, enkrat pa šesti na državnem prvenstvu Jugoslavije.

Iz perspektivnega v dobrega judoista pa nisi napredoval? Kaj je šlo narobe?

Puberteta. Sem se raje s kolesom vozil na Bled, kakor treniral, haha … Enkrat sem šel s kolesom celo v Bohinj. Za tiste čase se mi je to zdel pravi podvig. Širil sem si obzorja, haha …

Kam si hodil pa v srednjo šolo?

Obiskoval sem srednjo poslovno šolo. Mislil sem, da se bom naučil delati denar. To je bilo v začetku devetdesetih, ko je razpadel jugoslovanski trg in je bila kriza huda. Oče je zbolel, mama je izgubila službo v Bombažni predilnici Tržič … Nismo imeli denarja in zaradi tega sem zelo trpel.

Pa so te naučili delanja denarja?

V šoli ne. Sem se ga pa naučil delati sam. Ne tako, kakor so pridigali v šoli …

O čem govoriš?

Govorim o nelegalnih načinih služenja denarja. S prijatelji smo začeli prodajati “travo”. Najbrž smo se v tistih časih vsi mladi na nek način ukvarjali s kriminalom. Kriza je bila velika, denarja ni bilo, pa ga je bilo potrebno nekako zaslužiti. 

Pa si bil tudi sam uporabnik?

Seveda. Saj “travca” ni bila problem. Problem je bil to, da se je moj fokus premaknil iz želja (in delovanja) za prihodnost, na uživanje ZDAJ! Rekel bi, da je vse skupaj postala največja učna ura mojega življenja. 

Zdi se mi, da bova tale del pogovora še “nadgradila” … ?

Od trave sem prešel na ekstazije, potem pa na prah – speed in na koncu heroin. Vse skupaj je zaznamovalo 16 let mojega življenja.

Uhh … kako se je razpletlo? Se sploh je?

V roku treh let, odkar je moja družba začela uporabljati mal’ travce, je bilo na Koroški Beli nekaj deset uživalcev heroina. Pazi, govorim o mladih v starosti med 16 in 23 let. Od teh nekaj deset, jih kar precej zadeve ni preživelo …

Uhh … še enkrat. Povej mi, kako pa človek fizično preživi toliko let drogiranja?

Ne obstaja enoznačen odgovor na to vprašanje. Sam imam srečo zaradi izredno močne genetike. Bi se jih spomnil pa kakih dvajset, ki niso imeli te sreče. Nekateri se ugonobijo v roku leta, dveh … Tako hitro gre to.

Koliko škode pa naredi heroin? In kakšne?

Največ škode je socialne. Uporabnik droge je zavit v balon navidezne varnosti. Vseeno mu je za vse. Heroinski odvisnež je zamrznjen v nekem svojem svetu, času ter ravnodušen do dejanske situacije. Edine prebliske ima v času abstinence.

Ampak resno – s čim pa odvisniki to lahko vse skupaj financirajo? Marsikdo od njih ni ravno dobro finančno stoječ, delovno aktiven ipd …?

Eni preprodajajo, redčijo drogo, si vzamejo stran del zase. Drugi spet kaj ukradejo, vzamejo, izsilijo. Jaz preprodajal nisem nikoli. Največji financerji pa so navadno najbližji. Vsaj v prvi fazi. Odvisnež uporabi vse vire, ki so mu najbližji – očeta, mamo, brata, sestro itd … Z njimi tudi najbolje zna manipulirati. 

Si tudi ti šel po tej poti?

Ne, res ne. Večino droge, ki sem jo prodal, sem pridelal z lastnimi rokami. Večji del odvisnosti sem bil tudi podjetnik, z bratom sva vodila čistilni servis, imel sem sredstva. Ampak moja zgodba ni tipična.

Kakšne so bile posledice?

V prvi fazi pravzaprav sploh ne razmišljaš o posledicah. Prvič začneš nekoliko razmišljati, ko vnos droge postane fizično težaven. Ko imaš problem z vnašanjem droge, ker telo tega več ni sposobno. Ko ni več prostega mesta na ožilju, kamor bi si zapodil iglo …

Predstavljam si, da je nekoč – praviš da po šestnajstih letih – moralo priti do točke preloma …

Teh točk preloma je bilo v resnici več. Danes gledam nanje kot na osnovo za prenehanje uživanja drog. Recimo: rojstvi mojih dveh hčera … sta bili že dve taki točki. Najbrž me pa sprašuješ po … fizično je prišlo pri meni do točke preloma, ko mi je policist nataknil lisice. 

Res? Kaj se je zgodilo?

S pokojnim bratom sva se ukvarjala z vzgojo in predelavo prepovedanih substanc. Po spletu okoliščin sem bil ujet z večjo količino zelene snovi. Dobil sem leto dni zapora, ki ga ocenjujem kot prelomnico v življenju.

Ti je odprlo oči?

Spoznal sem ljubezen do samega sebe. Še danes mi kroji usodo. To je osnova. Če nimaš rad samega sebe, ne moreš imeti rad nikogar!

Se čutiš danes dovolj kompetentnega, da o drogah pridigaš drugim?

Čutim odgovornost, da svoje izkušnje o odvisnostih posredujem naprej. Nimam se za čistuna, vsak nov dan se borim tudi sam. Ko danes srečam koga, za katerega vem, da je odvisnik, mu povem, da stvari niso OK. Tudi tistim, ki so recimo na metadonu, ali substitolu … gre samo za nadomestek. Povem jim, da ne potrebujejo tega. Okej, morda kakih 14 dni, potem pa ne več. Ni v redu! V redu bo, ko jih bo srečala pamet, ko bodo stvari spremenili … Predvsem bodo morali najti ljubezen do samih sebe. Odvisnik se o teh rečeh sploh ne sprašuje: Kaj šele, da bi se imel rad!

 

Sponzoriran oglas

 

Kako pa je bilo v zaporu?

Potreboval sem detoksikacijo, jasno. Ne bi podrobno opisoval tega, ampak … no, toliko že lahko povem, da je šlo za pekel!

Saj veš, kaj te bom prej ali slej vprašal – si sedaj “čist”?

Ja. Že skoraj desetletje.

Mi lahko poveš še kaj o obdobju odvisnosti?

Ko je človek odvisnik, doktorira iz psihologije ljudi. Zaveš se skrajnih meja sebe in drugih. To je svet teme, kriminala, propada, laži in utvar. Za dobrega lažnivca – in vsi odvisniki od drog so izvrstni lažnivci – moraš biti tudi dober psiholog. In ko je enkrat laž temelj tvojega obstoja, psihologija postane tvoja biblija. Zdaj znam razpoznati vzroke trpljenja pri ljudeh. In tudi poznam zdravilo …

Res?

Po mojem mnenju je to ljubezen. V vsakem človeku je nekaj dobrega. V zaporu sem spoznal morilce, posiljevalce, težke kalibre. Saj bo slišati čudno, ampak tudi v teh ljudeh je nekaj dobrega. Nekaj v življenju se je pač zalomilo, velikokrat v otroštvu. Največkrat. Vedno!!

Mater Košir, govoriš pametno, kot da bi imel psihologa za zajtrk …

Haha, nehaj. Saj me ti sprašuješ take reči. Najprej sem mislil, da ti o teh zadevah ne bom govoril. Ampak vedel sem, da tebe običajna vprašanja ne bodo zanimala, da boš kopal po moji notranjosti. Zdaj je duh ušel iz steklenice.

No, toliko se že poznava, da …

Danes svoj dolg do družbe plačujem s humanitarno dejavnostjo. No, kjer je to v moji moči.

Recimo?

Ukvarjam se z brezdomci. Tudi teatru sem daroval veliko časa in dela recimo …

Od kod ti pa zdaj vzgibi o humanitarnosti?

Moj največji vzgled je bil pravzaprav od nekdaj moj oče. Pred leti je ustanovil dializno društvo Gorenjske. To društvo je pomagalo mnogim. Foter je bil tak, da je rad pomagal drugim. Tudi po 4-5 let je posvetil kakemu projektu. Tisto so bili časi, ko so ljudje v skupno dobro delali z veseljem na stotine ur. Saj je to tudi na nek način humanitarnost, čeprav je takrat niso tako imenovali. 

Dobro, humanitarnost si jaz predstavljam drugače …

Pomembno je, da je tisto, kar počneš v te namene, res za ljudi. Da daš, kar imaš in se s tem ne okoristiš. Jaz dajem, kar pač lahko. Največkrat svoje delo.

Okej. Bova rekla še kaj o tvojem zdajšnjem poklicu fotografa?

Saj pravim, umetnost je že od nekdaj del mene. Vedno sem risal, kiparil, delal karikature. Naredil sem nekaj razglednic. Sem tudi živel nekaj časa od izdelave novoletnih voščilnic. 

Kot fotograf podajam svoja sporočila svetu. Žal v današnjem svetu ni pomembna umetnost sama, ampak predvsem komerciala. Tudi meni v bistvu daje kruh komercialna fotografija.

Mi boš posredoval pet fotografij, na katere si ponosen? Jih bova pokazala bralcem te spletne strani, tega intervjuja …

To je zelo težko! Ne verjamem v eno fotografijo. Vedno delam serije, le tam se izcimijo dobri posnetki. Dobri posnetki pa govorijo dobre zgodbe. 

Čakaj no, zgodbe pripovedujem tule jaz!

Haha. Prav. Ampak vseeno bi dodal tole – mojih pet fotografskih let ni običajnih. Sem se ubadal z več žanri. Recimo: bil sem ladijski fotograf. Na dan sem naredil med 1000 in 1500 fotografijami.

Zanimivo! Kaj še?

Tole te bo verjetno zanimalo, haha: bil sem erotični fotograf. Pa delal portretne fotografije. Arhitekturne fotografije. Poročne fotografije. Vse to ljudje lahko vidijo na moji spletni strani (KLIK).

Čakaj, čakaj … erotična fotografija? 

Haha, sem vedel, da te bo zanimalo!

Je bila res samo erotična?

OK, priznam … v Pragi sem bil XXX fotograf. Ampak tista moja izkušnja je bila kratka. Takrat sem spoznal, kako pomembno je sporočilo fotografije. 

O čem govoriš?

Verjamem, da imam kot fotograf moralno in etično odgovornost. Pri tovrstnem fotografiranju pa se človek sreča z zgodbami, v katerih se nisem videl. Tovrstnih sporočil nisem želel prenašati naprej.

Lepo povedano! Mi morda znaš pojasniti, kaj pa tvoj poklic lahko prinese pozitivnega?

Lahko. Ko sem iz fotografiranja izločil svoj ego, so se stvari spremenile. Danes je moje največje zadovoljstvo, ko doživim trenutke, v katerih se recimo nevesta (ali pa mama, kdorkoli) zjoče ob ogledu fotografij. Take stvari mi povedo in pomenijo veliko. Fotografiranje jemljem zelo osebno.

Gospod Košir, verjamem, da sva bralcem ponudila izredno zgodbo. Mi zaupate za konec še, kakšna se vam je zdela izkušnja s Svetlano Makarovič?

Gospod Lukan, tisto je bila prvovrstna izkušnja! Hvala, ker ste me povabili poleg, haha. Veš, Svetlana je prisotna v mojem življenju že vse od začetka. Nad njo sem pravzaprav fasciniran. Ženska ostaja zvesta sama sebi, ne glede na vse. Bogovi so nama bili tisti dan naklonjeni. Najin road trip je bil v bistvu podajanje v neznano in vsak s svojim zanosom sva se ga lotila. Oba sva zadevo dokumentirala na svoj, samo nama lasten način, pa tudi Svetlana nikakor ni razočarala! Pa tudi … prizorišče, detajli, rustikalnost, mačke, ki so mistična bitja … Top izkušnja, res!

Bi se strinjal. Aleš, zdajle je napočil tisti trenutek, ko svoje intervjuvance ob koncu vprašam, če bi še sami kaj dodali. 

Bi. Največ sva se pogovarjala o odvisnostih. Bi tudi zaokrožil vse skupaj s tem. Odvisnikom in njihovim najbližjim bi rad dal en zelo pomemben nasvet: NIKOLI ne obupajte! VEDNO je upanje! Odvisnost je bolezen, ki se jo da zdraviti! Najpomembnejša pri vsem pa je komunikacija. Kakor sem že prej rekel, ko pri odvisniku nastopi abstinenca, se začno pojavljati vprašanja. Najpomembneje je, da imajo bližnji takrat slušalko pri ušesih … da slišijo, ko je odvisnik pripravljen govoriti! 

Siljenje, prepovedi, prepiri, grožnje … te stvari niso uspešne. Tudi odhodi v komune … ko odvisnik ni pripravljen mentalno, ko v komuno ne gre iz svojih vzgibov, pač pa pod neko prisilo … takrat gre samo za izgubljanje časa. Mine leto, dve, več, odvisnik pa se spet znajde nazaj v okolju, iz katerega je bil na silo iztrgan. 

Še enkrat povem – komunikacija in upanje. Neskončno upanje …

Aleš, hvala ti! Bova dala za konec morda še kak kontakt?

No, saj kontakt je na moji spletni strani. Če bi me pa kdo rad najel, mi pa lahko piše tudi na 
aleshkoshir@gmail.com,  ali pa me pokliče na 030 406 509.

In tako sva s fotografom zaključila nekaj ur trajajoč pogovor. Moram priznati, da se mi pravzaprav ni niti približno sanjalo, kaj vse bom v intervjuju izvedel, katerih tem vse se bova dotaknila. Saj je res, redko se zadovoljim s površinskimi vprašanji in še redkeje sprašujem o samem delu svojih portretirancev. Le-to seveda mora biti neka osnova, ampak … mene vedno bistveno bolj zanima človek. Človek in njegova zgodba. 

Marsikdo misli, da “nima ničesar pametnega za povedati” in ko sem prvič nagovarjal Aleša Koširja za intervju, je nemudoma pripomnil nekaj podobnega. Ampak imam neko neverjetno – še meni samemu ne ravno jasno – lastnost, da ljudi odprem in iz njih izvlečem zgodbe, ki so zakopane nekje globoko v njihovi notranjosti. Kaže, da mi ljudje zaupajo to pa je tudi prijeten občutek.

Konec koncev pa, kakor sem ob različnih priložnostih že večkrat omenil – jaz znam zgodbo narediti iz česarkoli. Tudi iz navadnega kandelabra, če je potrebno …  😉 

Dragi bralci, upam, da Vam je bila nenavadna zgodba fotografa Aleša Koširja všeč. Če je temu tako, ne bo narobe, če najino zgodbo delite, ji primaknete kak všeček, ali dodate komentar. V pogovoru je prav gotovo obdelana kopica tem, ki bi jih lahko pokomentirali …

Pa hvala za Vašo pozornost!

Fotografije v članku: Aleš Košir in Marko L. (saj ne dvomite, katera je čigava?  😉 )
Naslovna fotografija: KLIK

[paypal_donation_button]


Categories
Glasbeniki Intervjuji

Vintgar Delta Blues

Pišem: Marko LUKAN

Zelo majhen sem moral še biti, ko me je mama nekoč peš popeljala »po poteh spominov in tovarištva” čez Žvagnov most, za Savo, gor do Hrušice, pa vse tja gor mimo skakalnice do kmetije, ki se ji je reklo Pr’ Kurej. Tam je namreč preživela konkreten del otroštva. Spomin mi seže do nepreglednih travnikov, kjer sem se lahko podil … ampak potem so prišli drugi časi. Skakalnice že doooolgo ni več, tudi Kurejeve kmetije ni. Je pa zato t.i. Plato Karavanke, ki se mu je osnovna namembnost v tem času že tudi spremenila. Nekateri bi rekli, da počasi odmira, kakor marsikaj tod naokrog. A se ne bi strinjal. Le spreminja se.

Ob povratku nazaj proti Jesenicam – živeli smo v bližini tako imenovanega ŽIC-a – sva se z mamo ustavila v vasi na Hrušici. Tik pod klancem je bila gostilna, katere imena se več ne spomnim, ampak starejši Jeseničani (sploh pa Hrušičani) bodo že vedeli, o kateri gostilni govorim. Zadaj za hišo, stran od ceste, je bila manjša terasica, kjer je v dnevu, ko sva se tam na osvežilno pijačo oglasila z mamo, sedelo nekaj priložnostnih gostov, kak lokalni inventarni pijanček in …

Kar naenkrat se je od nekod zaslišala harmonika. V mojem, že dodobra zamegljenem spominu, se je je lotil starejši možakar, višje postave, rahlo do pretežno podprt z maligani. Ampak harmoniko je pa igral, da mi je duša pela. Nisem in nisem mogel odtrgati oči (in ušes) od možakarja, ki je tako suvereno prebiral tipke in od tistega dne dalje sem sanjal le še o harmoniki.

Skrajšajmo to zgodbo – glasba me je v življenju spremljala skozi vse življenje. Bodisi v vlogi harmonikaša, lastnika glasbenih trgovin, ali pa preprostega obiskovalca koncertov in – ne nazadnje – tistega, ki k intervjujem povabi zanimive glasbenike.

En tak, prav poseben, je bil tokrat gost moje neizprosne zasliševalske beležnice. Mladi glasbenik je ena večjih osvežitev slovenske glasbene scene, ki je v zadnjih letih zapadla v poceni plastično produkcijo, na kateri se zanimivejšim ustvarjalcem ne namenja praktično nobenega medijskega prostora več. Moj današnji sogovorec se s takimi stvarmi prav dosti ne obremenjuje, slovensko – pa tudi svetovno – glasbeno sceno pa pretresa pod imenom

Samo Pivač, kakor je fantu v resnici ime, je rojen Jeseničan. V mestu je živel sicer le do svojega petega leta, potem pa se je z mamo, očetom in pet let starejšo sestro preselil na Blejsko Dobravo. Rodil sem se na Jesenicah, ampak umrl bom pa na Dobravi, dvoumno reče in se nasmeji. Ampak pustimo no fantu do besede …

Pozdravljen Samo. Ravno sem bralcem začel pripovedovati o tvojem otroštvu. Kakšne spomine imaš nanj?

Pozdravljeni. Hm, kakšne spomine imam? Kaj pa vem; vaško življenje, gozd, polja, bunkerji … Lepo otroštvo sem imel. Te reči me zaznamujejo še danes.

Res?

Človeka zaznamuje prav vsaka stvar, ki se mu zgodi. V mladosti sem recimo deset let skejtal. Potem je šlo pa k vragu koleno in nisem mogel več. Seveda me je to zaznamovalo. Skejtanje je bil praktično edini šport, s katerim sem se resneje ubadal. Ves čas sem si izmišljeval neke trike, kaj pobral od koga drugega, s televizije, interneta … Pravzaprav je šlo bolj za ples, kakor jaz to vidim.

Ampak kaj hočem povedati? Sem tak človek, da na nek način potrebujem šport. Športni output, kakor temu rečem. Tako dajem ven stres. Odkar ne morem več skejtati, pa hodim v hribe. To me pomirja, izpolnjuje.

To, pa seveda glasba? Zaradi nje danes sediva tule …

Ja, jasno. Veste, moje oče je avdiofil. Od nekdaj sem bil deležen obilice glasbe. Pri nekako osmih letih mi je enkrat prinesel eno akustično kitaro. Tako, bolj igračo, kakor zares kitaro. Kaj pa sem jaz vedel, takrat sem bolj z barvicami tolkel po njej, kot kaj igral … Ampak … spomnim se trikotne škatle. V njej je bila kitara, pa knjižica z navodili. Saj veste, tisto, kjer so narisane pikice, kako naj postavim prste, da bom znal prijeti vsaj kak akord in kaj zaigrati. Potem me je pa počasi zasvojila.

Misliš, da se danes še kdo tako uči kitare?

Danes je vse to lažje zaradi interneta. Vse mogoče vaje, prijeme, vse živo lahko najdeš na spletu. Ampak brez vaje pa še vedno ne gre. Pa tudi o tem razmišljam – kar nekaj virtuozov je danes, ki človeku vzamejo sapo. Ampak nimajo pa v sebi tistega, kar so imeli recimo Buddy Holly, Elvis, Beatli, Kinksi, The Troggs … ne znajo le s tremi akordi narediti dobre pesmi.

To se pa strinjam. Pri tebi je torej šlo za vaje, vaje in še enkrat vaje?

Jaz sem si kupoval knjige s tablaturami. Mogoče ne boste verjeli, ampak … ko sem bil star tam kakih deset let, sem močno »padel v Hendrixa«. Njegova glasba me je močno zaznamovala v tistem obdobju.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Ampak nisi pa ostal samouk, mar ne?

V četrtem razredu osnovne šole sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo. Tam je bilo konec mojega tedanjega eksperimentiranja. Prvo uro sem se začel učiti pravilne drže, pa tega in onega z repertoarja pravil, ki veljajo. Doma sem se preprosto usedel in začel brenkati, ko mi je to ustrezalo. V glasbeni šoli tega ni bilo več. Po dveh letih sem želel nehati s tem. Potem sem pa razmišljal – zame plačujejo. Bom kar vztrajal.

Kako se je razpletlo?

Ni mi bilo všeč. Ampak zdaj vidim, kako koristno je bilo vse skupaj. V zadnjem času me dejansko prime, da bi na kitaro zaigral kako klasiko. Se jo da, seveda. In se tudi kdaj pa kdaj igram s temi rečmi …

Kdo pa je bil tvoj učitelj v glasbeni šoli?

Kitare me je učil Klemen Smolej, teorijo pa Darko Šimbera. Takrat sem se veliko naučil, ampak nisem bil pa ravno vzoren učenec.

Na kaj ciljaš? Si delal probleme?

Ne, ne. Le kako sem ušpičil. Recimo, na šolskem koncertu sem – namesto naročene in naučene pesmi – pred publiko zaigral Hey Joe od Hendrixa. Sem pa imel v redu učitelja – le muzal se je med občinstvom.

Haha, odlično! Kaj te je še zaznamovalo, kaj misliš?

Leta 2006 mi je umrla mami. Takrat sem ugotovil, da je meja med življenjem in smrtjo zelo tenka. Zelo je trpela in takrat sem se odločil, da bom jaz v življenju trpel čim manj. Star sem bil enajst let in sem se odločil, da bom v življenju delal stvari, ki so mi všeč …

Pivači: Sestra Eva, mama Nives, Samo in oče Ismet
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Ja, to … s tvojo mamo … poznam zgodbo. Kako je tragični konec tvoje mame zaznamoval tvojo glasbo?

No …

(sledi dolg premor)

Po mamini smrti sem pogosto šel v sobo in se zaposlil z glasbo. Na ta način sem odganjal slabe misli, moreče občutke. Če tako pomislim, sem si pogosto privoščil po 5 – 6 ur glasbene terapije. Lahko bi me pa zvleklo v droge, kaj vem. Je že tako prav. Žalost je bila velika, morda zato blues …




Mogoče pa res. Kakšen je sicer tvoj spomin na mamo?

Mami je bila super! Zelo rada me je imela. Je pa ogromno delala. Majhen sem še bil, ko je končala svoje življenje. Dandanes lahko govorim o tem, sem čustveno odmaknjen. Je pa še mnogo tega v meni, mnogo bolečine. Tudi doma … nekako nikoli ne govorimo o tem. Ne drezamo v žerjavico. Na površju je vse lepo, a … Zdi se mi, da vsi skupaj ob tej temi čutimo nelagodje. Nerodno nam je. Prepričan sem pa, da nas vse boli. Še danes. Očeta, sestro, mene …

Razumljivo. Vrniva se raje k tvoji glasbi.

Bolje bo, res je. V tistem času sva dosti igrala skupaj z Luko Zavišićem, sošolcem iz glasbene šole. Danes je jazz glasbenik. Izmenjavala sva si rife in akorde. Eni pa pač zbirajo sličice. Pa še tekmovala sva med sabo – če se je eden od naju naučil nečesa novega, je s tem spodbudil tudi drugega, da se je naučil česa »še boljšega«. Saj veste, kako tekmujejo otroci …

Dobro. Za zdaj sva sicer še vedno v domači sobi, če se tako izrazim. Kdaj pa si svojo glasbo začel predstavljati ljudem?

Ob prehodu iz osnovne šole v srednjo, sem s prijateljem, Janom Misirjem, imel nek band. Imenovala sva se Lakota in sinovi, haha. Ampak tisto se ni obdržalo. Potem se nama je pa pridružil še Urban Kolbl, pa smo postali Talking Stone. Ampak nismo trajali dolgo. Jaz sem imel glasbeno vizijo, onadva verjetno kaj drugega …

Potem sem pa na internetu odkril Američana, ki deluje pod umetniškim imenom Smog. Ime mu je sicer Bill Callahan in snema vso svojo glasbo doma. Eksperimentalna glasba je to. Ko sem odkril pa še enega podobnega kalibra – Daniela Johnstona, ki se je snemal doma na kaseto (snemal je klavir in kitaro), sem si pa rekel – to zmorem tudi jaz. Všeč mi je bil pristop teh dveh možakov. Za ploščo človek ne potrebuje snemalnega studia, bombastičnih naslovnic … Meni je bila všeč njuna pristnost, nekompliciranost. Rekel bi, da gre za sto-odstotno iskrenost.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Tako da v bistvu na nek način ostaneva v domači dnevni sobi, ampak greva pa tudi med ljudi?

Točno. Prvo ploščo sem posnel leta 2013. Claws, smoke, hips and love je eksperimentalna plošča.

V kakšnem smislu?

No, snemal sem doma, kot že rečeno. V bistvu sem preverjal še čisto vse – kam kaj postaviti, da mi bo bolj ustrezalo in podobne reči. Delal sem, kakor jim sam rečem, zvočne sendviče …

Prvič slišim. Kaj naj bi bil pa zvočni sendvič?

Sestavljena glasba. Najprej sem snemal kitaro, dodal bas, nato bobne … nalagal sem glasbo eno na drugo. Kakor sestavine v sendvič.

Ampak to tudi pomeni, da vso to opremo imaš in da jo obvladaš, igraš?

Mislil sem, da bo ta reč bolj zahtevna. V bistvu nimam prav dosti opreme. Nekaj že. Ampak jaz pravim: ne kompliciraj! Sedi in snemaj. Beatli recimo bi/so lahko le sanjali o taki tehnologiji, kakršno imamo danes praktično lahko v spalnici.

Dobro, ampak produkcijsko se pa zadeve vseeno dajo izvesti bolje v nekem resnem studiu?

To prav gotovo. Seveda bi moja glasba lahko imela boljši zvok. Ampak v tem trenutku ga pravzaprav ne iščem. Hočem, da je raw (surov)!

Okej, prišla sva do snemanja plošč. Je to pomenilo tudi preboj zate v smislu zanimanja publike, vabil na nastope?

V bistvu … posnel sem tri plošče. Potem sem se začel spraševati, kam vse to skupaj pelje? Vse plošče so imele besedila v angleškem jeziku. Nato sem posnel štiri slovenske komade in dejansko je sledil preboj.

Spomnim se, da sem se že zavedal, da obstaja izvajalec z imenom Samuel Blues, ampak nisem te pa še videl igrati in peti. Potem je bila pa v Kolpernu neka prireditev, na kateri so igrali Seven Days In May, s katerimi sem v tistem obdobju nekoliko sodeloval, pa ti in nazadnje še že etablirani Prismojeni profesorji bluesa. Seven Days in May je spremljalo kakih 20-30 ljudi, ko si pričel z igranjem ti, se je pa dvorana kar lepo napolnila. Si ti bil vajen tolikšne pozornosti že takrat?

Težko bi rekel. Ne, nisem bil. Ne vem, če sem že kdaj prej igral pred tako številčno publiko. Če povem po pravici, me ni presenetilo, takrat se je dogajal omenjeni preboj. Sem bil pa zelo hvaležen.

Dosti pred nastopi razmišljaš o tem, če se bo pojavilo veliko ljudi?

Vedno sta po mojem le dve opciji – ali bo kdo prišel, ali pa nikogar ne bo. Tako jaz gledam na to.




Pa vseeno – kako se ti je zdelo nastopati pred toliko ljudmi?

Pa … zakon! Haha. Je bilo konec koncev neko potrdilo, da sem na pravi poti, da je tudi ljudem všeč, kar delam.

Bi sicer prenehal s svojim početjem?

Delam, ker čutim, da moram. To je moja ekspresija, da ni depresije.

Ko sem napisal in izdal svojo prvo knjigo, me je nenadoma prežel občutek – a to je to? Kaj pa sedaj? Je podobno s tabo, ko izdaš ploščo?

Pri meni gre po principu ekonom lonca. Med ustvarjalnim procesom se dviga napetost. Ko pa je enkrat zadeva dokončana, začutim močno olajšanje. Para gre ven, haha. Vse vržem od sebe in rečem – uspelo mi je!

Opazuješ odzive?

Odzivi na socialnih omrežjih mi ne pomenijo kaj dosti. Bolj se mi zdijo pomembni tisti od kolegov, ljubiteljev glasbe, pa od sestre in očeta … Kolegi mi bodo povedali, če sem ga kje usral, po domače povedano. Na nek način imam raje kritiko, kot pohvale. S kritiko se učim, rastem, se popravljam. Če me nekdo hvali, mi ne pomeni nič.

 

Kako je pa prišlo do sodelovanja z Miho Eričem (Prismojeni profesorji bluesa)?

Sodeloval sem v neki RTV oddaji, imenovani V svojem ritmu. Ob priliki tematske oddaje o bluesu sem se prijavil, pa so me sprejeli. Dobil sem nalogo, da slovensko ljudsko pesem Ciganska sirota predstavim v blues preobleki. V komisiji je bil tudi Miha Erič. Spomnim se, da mi je takrat dal vizitko. Dolgo se zatem nisva slišala.

Ko ste skupaj nastopali v Kolpernu, se pa še niste poznali?

Ne. Jaz sem sicer vedel zanje, oni mene niso poznali. Ne spomnim se, najbrž smo se pozdravili, sicer pa ni bilo priložnosti za kako konkretnejše spoznavanje. Smo nastopali namreč eden za drugim.

Povedal si mi, da sta se slišala dolgo po tisti TV oddaji …

Ja. Enkrat sem ga kar poklical. Takoj se me je spomnil. Oglasil sem se pri njem in takoj sva se dobro ujela. V bistvu se mi zdi, da je zame bolj od tega, kako dobro kdo igra, pomembno to, kako se ujameva. In z Mihom se zelo dobro. Pa da ne bo nesporazuma: Miha Erič tudi igra zelo dobro! Prvih deset do petnajst skupnih nastopov sva recimo opravila popolnoma brez vaje. Potem sva začela pa sodelovati resneje. Nisva imela le preprostih vaj, ampak skladanje. Imava dovolj materiala za ploščo! Za ploščo s slovenskimi besedili by Miha Erič & Samuel Blues.

Kar se tiče naju in najinega sodelovanja … ogromno improvizirava. Pet pesmi lahko igrava eno uro, ali pa dve uri. Samo spogledava se, pa oba takoj začutiva, kaj je treba storiti …

Odlično! Kako gre pa vajino sodelovanje skupaj z njegovim delom pri Prismojenih profesorjih bluesa?

Jaz ne vidim nobenih težav. Miha je tako, ali drugače, itak vpleten v vsaj pet različnih projektov. Je pa tudi grafik. Ima full pack, hahaha …

Samuel Blues & Miha Erič (Prismojeni profesorji bluesa)
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Se bova dotaknila tudi Natalije?

Mihove soproge? Ona je možgani celotne operacije. Skrbi za zadeve, jih organizira, ima na čez tisk, PR itd …

Zakonca Erič delujeta v okviru Zavoda Orbita. V tem sklopu delujejo Profesorji, zasedba Smet, pa moja malenkost, Bad Notion … in še kdo. Miha in Natalija se ukvarjata tudi z nadvse zanimivim projektom ljudskega bluesa.

Kako, da si se ti pravzaprav odločil za blues? To ni ravno najbolj običajna zvrst, ki se je lotijo mladi glasbeniki …

Meni je všeč, da ne sodim v mainstream. Blues v resnici sploh ni glasba, je bolj občutek, čutenje. Saj veste – nekdo ima blues, ker ga je pustila ženska, drugi bluzi, ker nima denarja … Blues je izražanje občutkov.

Zanimivo razmišljanje. Kaj pa ven iz meja domovine? Si že prodrl?

Takole bom povedal: sodelujem v projektu Ljubljana blues exchange. Tam sem spoznal dosti ljudi s celega sveta. Plesalci pridejo, jaz igram in oni plešejo. Saj sami koncerti so super, ampak ta ples … kakor jaz igram, tako oni plešejo. Je res poseben občutek. Akcija in reakcija. Temu bi rekel sto odstotna povezanost.

Take reči mi prinašajo prepoznavnost v tujini, saj gre glas o meni s temi ljudmi širom sveta. V kratkem grem v Berlin, kjer bom imel dva koncerta …

Ti tvoji nastopi so praktično koncerti one-man-banda. Vse delaš sam. Kaj pa o podporni skupini, si kdaj razmišljal?

Če povem po pravici, sploh še nikoli nisem spoznal koga primernega, ki bi se lotil z mano teh reči. Ideja je sicer zanimiva. Je pa tudi res, da sem izraziti individualist. Uživam v samozadostnosti.

Tudi to bi rekel: sam se ukvarjam bolj z delta-bluesom. Gotovo veste, da se blues pojavlja v mnogo oblikah. Delta blues niso skupine. Delta blues je možak, ki v večernem mraku na farmi, na svoji verandi, igra kitaro.

No, ti najbrž nimaš nobene farme.

Je pa blizu Vintgar.

Bova tvojo glasbo potem imenovala Vintgar Delta Blues?

Haha, odlična ideja! Morda bi pa moral posneti ploščo s tem imenom …

Hahahaha. Ideje padajo kar same od sebe. Samo, kako pa je kaj s konkurenco pri nas?

Konkurence ne vidim. Tisto nekaj malega blues glasbenikov, kar nas je v teh krajih, je dobrih. Ne jemljem jih kot konkurenco. Profesorji so seveda razred zase. Pa tudi Bad Notion niso slabi. Ni nas prav dosti.

Okej. Z Miho Eričem sodeluješ, to sva že povedala. Imaš morda željo, da bi nastopil s kom od velikih svetovnih imen?

Pa … nikoli nisem razmišljal o tem. Nimam take želje. Zakaj bi recimo želel nastopiti z Jackom White-om? Dobro, saj bi bila čast, ampak … o tem res ne razmišljam.

Ampak kake načrte, želje … v zvezi s tvojo glasbeno kariero imaš pa vseeno?

Delal bom, kar čutim in toliko časa, kolikor bo čutil. Kam me bo to pripeljalo, bomo pa videli. Še dve leti bom sicer predvidoma študent. Ko bom enkrat doštudiral, bom naredil resnejši načrt. Razmišljanje o prihodnosti me dela živčnega po nepotrebnem. Bolj sem osredotočen na to, kaj moram storiti tukaj in danes.

Da nimaš prav nobenih načrtov, ti pa enostavno ne verjamem …

Pa saj bi šel z veseljem v Texas, tam snemal plošče in bluesiral, ampak … jaz sem z Dobrave. Doma moram narezati les, da bo toplo in posesati. Dva moška sva pri hiši in sem malo tudi gospodinja. Lepo je sanjati, ampak treba se je pa tudi zbuditi, da ne ostaneš v sanjah.

To si pa lepo povedal. Praviš, da sta dva moška v hiši. Kje pa je tvoja sestra?

Sestra je na Kitajskem. Prej je bila v Nepalu. Ima tako službo. Uči Angleščino … Ona ni človek, ki bi zdržala v zaprti slovenski sceni. Ima svojo pot.

Mama Nives, Samo, sestra Eva; hribi so še danes za Samota strast
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Zanimivo. Pa kdaj pride? Jo ti kdaj obiščeš?

Pride, seveda. Tudi jaz sem bil v Nepalu. Po mesecu bivanja tam, sem šele zares začel ceniti to, kar imamo v Sloveniji. Marsikje po svetu ljudje nimajo praktično ničesar, pa so polni volje do življenja, polni motivacije. Pri nas smo pa praktično v raju, pa se ves čas pritožujemo. Zaradi takih spoznanj sem postal v nekaterih svojih hotenjih bolj skromen.

Lepo povedano. Samo, kako pa je s snemanjem videospotov? Pred kratkim sem si ogledal enega zabavnega, ki si ga posnel kar na domačem vrtu …

Snemam, kakor mi pade na pamet in kadar me je volja. Ne kompliciram dosti okrog tega. Tako je bilo tudi s spotom z domačega vrta. Pokličem kakega kolega, za pomoč prosim koga, ki je ravno pri roki, pa zadevo speljemo.

Tvoj oče se je sicer ukvarjal z ozvočenji in takimi stvarmi. Najbrž ti je zaradi tega v nekaterih pogledih lažje …

Ne vem, mogoče. Oče je izdeloval kitare, ojačevalce za glasbo, delal je zvočnike. Saj pravim – je avdiofil. Že od malega sem ga opazoval, kako spajka, veže … Potem mi je pa sčasoma pustil, da sem sodeloval, kako stvar poskusil narediti. Je dobro, veste, če vam kdo lahko naredi kitaro po meri. Jaz sem narisal, kakšno bi rad imel, oče jo je pa izdelal.

Pa misliš, da je neka doma izdelana kitara v resnici lahko boljša od industrijske?

Kaj pa vem. Ni razlike. Kitaro začutiš, ali je pa pač ne. Zame je kitara lopata, kramp, orodje. Z njo pač igram. Moje kitare niti nimajo imen. Ne vem, kako bi jo lahko poimenoval Lucille, haha …

Ne poznam cen instrumentov, ampak … če imaš izdelano kitaro za individualno uporabo, mora najbrž imeti tudi visoko ceno.

Industrijska bi bila recimo »jurja«, svojo bi pa prodajal za pet »jurjev«. Tega seveda ne bo nihče kupil, ker ne kitara, ne jaz nimava toliko imena. Zato jo (jih) bom igral celo življenje. Veste, to ni samo kitara … noter v njej je tudi oče, njegovo delo …

Jaz sem v prednosti pred drugimi, ker mi ni treba čakati, da bom bogat in slaven, da bi imel svojo kitaro. Jo imam že zdaj, haha …

Je pa poseben občutek, ko igraš na svojo kitaro, veste. Na njej piše PIVAČ in je domača, izdelana iz lesa iz Rovt in ne neko ameriško industrijsko sranje …

Pa je kvaliteta kitare in njena cena pomemben faktor pri slogu nekega kitarista?

Če si slab kitarist, ti kitara za 1000 eur (ali več) ne bo pomagala. Če si dober, boš spravil pa kaj zanimivega tudi iz take za 50 eur.

Ampak to neko razmišljanje o vrednostih … to imaš v krvi. V družini ste bili namreč trgovci, mar ne?

Ja, no … mama in oče sta včasih imela trgovino za male živali zadaj za Murko …

Kakšen odnos pa imaš z očetom?

Drug drugemu dava prostor. Včasih si greva seveda tudi na živce, ampak … v glavnem pa super. Da mi potrebni mir. To mi veliko pomeni.

Kako gleda pa na tvoje glasbeno ustvarjanje?

Pa … rekel bi, da mu je všeč. Zelo se mu dopade. Ampak hvali me pa nič kaj dosti. Da mi točno tisto, kar potrebujem. Je dober kritik, čeprav malo old school, nazadnjaški, hehe …

Ampak je pa ponosen nate?

Seveda.

Bo prebral tale najin intervju?

Mislim, da bo. No … ne vem. Oče je zanimiv patron. Poleg službe dela ojačevalce, glasbila … ves čas je v glasbi. V drugih pogledih ni toliko aktiven, hehe. Ženeva ga midva s sestro.

Sta mu inspiracija?

Ne. Bolj je on nama. Ne čutim, da bi mu bil za inspiracijo. Oče ima kar zahteven karakter. Je riba; kamor plava, plava.

Foto: zasebni arhiv Samo P.

Kaj si pa ti po horoskopu?

Vodnar. Sem inovator. Dobro … mogoče imam pa tudi to po očetu …

Reciva kako še o Jesenicah. Konec koncev tale intervju opravljava za spletno stran Jeseničan.si. Kakšen je tvoj odnos do domačega mesta?

Takole bom rekel: če je Ljubljana neka Meka Slovenije … meni ni lepšega, kot … ko se vrnem na Jesenice! Na katerokoli klopco se bom usedel, bo to: dom. Enkrat v življenju nisem imel na Jesenicah slabe izkušnje!

V Ljubljani pa?

Ne mislim tega. Ampak … v Ljubljani se vsem nekam mudi. Odnosi so hladni, ljudje se ne poznajo. Saj je razumljivo, je le število prebivalcev toliko višje … Pa tudi: Ljubljana leži v kotlini, zrak je zanič, nikamor se ne vidi. Doma pogledam samo ven, pa vidim hribe. V sobi pogledam skozi okno, pa vidim Stol. V Ljubljani pa steno …

Ampak v Ljubljani so potem idealne razmere za blues?

To je že res. Ampak jaz imam že svojega bluesa v življenju dovolj, ne potrebujem še ljubljanskega overdose-a, hahaha …

Pa da ne bo nesporazumov: Ljubljano imam rad, je super mesto! Če pa primerjam, kako funkcionira moje telo tam … pri nas je vse preprosto, prvinsko.

Kje potem kot študent v bistvu živiš?

Deloma v Ljubljani, deloma sem doma.

Kaj pa v resnici študiraš?

Na likovni akademiji sem. Sem diplomirani slikar, skušam pa postati magister slikarstva. Ukvarjam pa se tudi z video produkcijo in animacijami.

Aha. Zato torej delaš ovitke za svoje plošče sam.

Delam ilustracije. Naslovnica mora že nekaj sama po sebi povedati o moji glasbi. Zato ni nobenih barv.

Naslovnica ene izmed plošč Samuela Bluesa
Avtor: Samo Pivač

Se ti zdi, da v tvoji glasbi ni nobenih barv?

Pa … v moji glasbi se najbrž odražajo Jesenice. Ni to svetla glasba. Tu je prah, tema, ozkogledi ljudje …

Hm. Zdajle sva pa malo kontradiktorna. Prejle sva Jesenice hvalila, zdajle pa … prah, tema in ozkogledi ljudje?

Bolj ciljam na to neko karmo. Moja družba ni slaba. Ima pa zaradi vseh teh priseljenskih zgodb težko karmo. Veliko je žalosti. Verjamem, da gredo te reči iz roda v rod.

Je priseljenstvo v tvojih očeh breme?

Je preprosto dejstvo, ki se odraža v moji glasbi. Če bi živel v Horjulu, bi se pa Horjul odražal v njej.

Hahaha.

Vsaka reč, ki te v življenju obkroža, ki se ti zgodi, ti pusti neke sledi. Ko vse izkušnje sešteješ, dobiš nek rezultat. In mene pač zaznamujejo skejtanje, glasbena šola, mamina smrt, Blejska Dobrava ter gotovo še kaj.

Ampak zdajle sem se morda izrazil nerodno. Mene Jesenice pomirjajo. Ko se pripeljem iz Ljubljane, si vedno mislim: končno! Spokoj! Pravzaprav do tega trenutka še nikoli nisem pomislil na to. V vsej svoji mizeriji, v grozoti post-socialističnega in post-industrijskega mesta, so Jesenice čudovit kraj.

Zelo lepo povedano!

Jaz sem ponosen na to, da prihajam z Jesenic. Nekateri ljudje – pojma nimam, zakaj! – to skrivajo. Če bi jaz moral izraziti svojo identiteto, ne bi rekel, da sem iz Slovenije, ali pa morda iz EU; rekel bi, da sem Jeseničan.

S to mislijo, dragi Samuel Blues, zaključiva najin pogovor. Hvala, ker si si vzel čas in odgovoril na mnoga moja vprašanja.

V čast mi je bilo! Lep pozdrav tudi vašim bralcem.

Veste, dragi bralci, ta fant je star 24 let. V pogovoru z njim človek dobi vtis, da gre za izredno pametnega mladega moža. Hude življenske preizkušnje so že za njim, najbrž pa ga spričo starosti marsikaj še čaka. Ampak prav v tem je catch – Samo Pivač imponira s svojo zrelostjo, s svojo mirnostjo. V neformalnem pogovoru mi je zaupal tudi dolgo, tragično zaporedje nesrečnih smrti pri prednikih. Ampak zdi se, da je v tem fantu, mračnosti v njegovi glasbi navkljub, ogromna volja do življenja, hkrati pa tudi do ustvarjanja, dajanja, osrečevanja …

Prav gotovo je osrečil mene, ko je pred dobrim letom sprejel vlogo glasbenega spremljevalca ob priliki predstavitve moje knjige v Ljubljani. Nekaj samostojnih glasbenih točk je izvedel suvereno, pa tudi ob koncu, ko sem z obiskovalci imel nekaj neformalnih pogovorov, je Samuel Blues brez najmanjše težave poskrbel za zvočno kuliso. Menda pa se je prodala tudi kaka knjiga več zaradi njegove hipnotične glasbe …  😉 

[paypal_donation_button]

 

 

 

 

 

 

Categories
Intervjuji

Žrtve spolnih zlorab v Cerkvi so pri nas slišane

Pišem: Marko LUKAN

O spolnih zlorabah (predvsem otrok) znotraj okvirov katoliške cerkve se v javnosti vedno pogosteje govori. Mnenja se seveda gibajo po vsem spektru od ene skrajnosti, pa vse do druge. Medtem, ko je ena stran prepričana, da je RKC preprosto sinonim za sistematično zlorabljanje otrok, se na drugi strani prav tako pojavljajo mnenja, da gre le za posamezne primere, za tako rekoč – odklone. Kakor vedno, je resnica tudi v tem primeru najbrž nekje v sredini.

Pred kratkim sem imel priložnost spoznati prav zanimivo osebo, ki se s temi rečmi ukvarja … tako rekoč poklicno. Mlada gospa je pravkar v pričakovanju drugega otroka, že od prej pa je mamica – trenutno – štiriletnemu Adamu. Pravi, da se z vsakim novim dnem, ko se bliža porod, bolj veseli vnovične materinske vloge, ki naj bi jo doletela tam nekje okrog Velike noči. Hkrati pa se tudi zaveda, da je pred njo težko obdobje.

»Nosečnost se dandanes v določenih pogledih opeva, idealizira. A v visoko individualizirani družbi je biti (bodoča) mati zelo težko, zelo zahtevno,« pravi. »Sicer imamo pa že sedaj veliko pomoči pove v isti sapi.

Ampak o kom pravzaprav govorimo? Drage bralke, dragi bralci, moja tokratna gostja je

 

»Po porodu bom seveda doma. Tudi dlje, kakor so običajno mamice,« pove. »K sreči se z možem lahko tako organizirava.«

Gledal sem njen priimek, tuhtal in naposled prav previdno vprašal:

Sta z Dejanom v kaki povezavi?

Nasmejala se je. »Ja, menda sva. Kar v precejšnji povezavi. Tudi tako lahko rečete, haha.«

Dejan Steinbuch je namreč znani slovenski novinar. Saj nisem želel biti ravno pameten, ampak Dejan ima dokaj redek priimek in je bil v tistem trenutku edini, ki sem si ga lahko v spomin s takim priklical. In ko sem enkrat dopustil v možgane misli, da bom intervjuval ženo (pri)znanega novinarja, so me obšli dvomi. Kaj pa lahko jaz naredim takega, česar njen Dejan ne more? Prav nerodno sem zato – da bi razbil začetno zadrego dveh, ki se srečata prvič, pogovarjala pa se bosta konkretno delikatne zadeve – začel najin klepet z vprašanji o njenem možu. Pravzaprav mi je v zvezi z njim skozi spomin večkrat šinila ideja o tem, da je bil nekoč novinar nekega desničarskega medija. Še sam nisem vedel, katerega.

»Demokracije,« mi pove Katja Knez Steinbuch. »Ampak ni pa desničar doda, ko zazna moj vprašujoči pogled. »Dejan nima predznaka. Oboji ga uvrščajo na nasprotni pol. Pravzaprav je v mnogo pogledih precej liberalen. Trenutno pa je urednik na Portalu Plus.«

Potem sta pa najbrž vajena vseh mogočih žaljivk s spleta? Nekdo, ki se izpostavi – in novinar se ves čas izpostavlja – je v današnjem času prej ali slej deležen zmerljivk, napadov, obtoževanj …

Dejan je v tem pogledu, kakor bi imel oklep. Sama še iščem poti do takega stanja. Lani je nek ekstremni desničar povezoval Dejana s t.i. afero bulmastifi. Človek se lahko dela, da ga take stvari ne prizadenejo, veste, ampak … Vseeno ni prijetno brati takih obtožb.

Kako pa nekdo spravi Dejana Steinbucha v povezavo z afero bulmastifi?

Če se spomnite, so pred časom podelili nagrado neki umetnici za dve kontroverzni fotografiji. Takrat je moj mož stopil v bran umetnici, pa je bil deležen tovrstnih napadov. On je vse skupaj prenesel hladno, jaz pa sem potrebovala nekaj dni, priznam.

Sta z Dejanom Ljubljančana?

Dejan je. Jaz pa sem iz Sevnice, ponosna Štajerka.

Hm. Moje znanje geografije očitno resno šepa. Je Sevnica na Štajerskem?

No, večinoma pravijo, da je v Posavju. Ampak večji del Sevnice je na levem bregu Save, haha.

Foto: ML

S čim se sicer ukvarjate, Katja?

Sem zakonska družinska terapevtka po modelu relacijske družinske terapije. Inovativen model, po katerem delujem, združuje več, kakor deset psihoterapevtskih smeri. Najbolj je name vplival Christian Gostečnik, od njega sem se največ naučila.

Kdo je to?

Frančiškanski duhovnik. V marsikaterem pogledu je zelo napreden.

Zalo napreden, ampak duhovnik? Znotraj RKC?

Sklepam, da bi zaradi nekaterih svojih vizij glede sodelovanja in doprinosa znanosti lahko imel tudi težave. Ampak o tem seveda ne vem ničesar, samo na glas razmišljam. Sama ga vidim kot zdravo usmerjenega duhovnika.

Zanimivo. Ste vi verni?

Da. Zase. Tako sem bila tudi vzgojena. Po osnovni šoli sem šla po svoji volji tudi v katoliško gimnazijo v Želimljah. Tam so imeli zelo dober odnos do dijakinj in dijakov, to bi rada poudarila.

So razredi v katoliški gimnaziji mešani? Oprostite, če neumno sprašujem, ampak … o teh rečeh pa dejansko ne vem nič.

Seveda so. Gre za povsem navadno gimnazijo, s programom, kakršen je tudi na ostalih gimnazijah. Morda ga je celo nekaj več. V bistvu bi imela v zvezi z obiskovanjem gimnazije v Želimljah same pohvale. Ko me pa že sprašujete o mešanih razredih … res je, da sta dijaška domova pa ločena.

Bom veliko zgrešil, če ugibam – po katoliški gimnaziji ste šolanje nadaljevali na Teološki fakulteti?

Haha, uganili ste. Želela sem si postati terapevtka. Že v srednji šoli sem prišla v stik z Gostečnikom. Vedno so me privlačili filozofija, verstva, različne kulture …

Katja, zdajle me presenečate. Verstva, različne kulture … na teološki fakulteti?

Teologije ne obiskujejo izključno orto-kristjani. Meni je tudi tisto izobraževanje pomagalo, da sem osebno prišla v pravi stik z bolj živo duhovnostjo.

Katja s svojim Dejanom
Foto: zasebni arhiv KKS

Ampak … z nekim namenom danes sediva tule. Je v neki fazi prišlo do točke preloma?

Ne vem, če bi to imenovala točka preloma. Še vedno sem katoličanka, vendar me najbolj fascinirajo ljudje, ki so odprti, brez predsodkov. V sebi imam potrebo po raznovrstnosti. Rada obiščem kak koncert, grem v Dramo, Mestno gledališče ljubljansko, ali pa Kino Dvor. Rada živim življenje, kljub temu, da se to morda komu ne zdi ravno katoliško. Ko dobiš otroka, se seveda določene zadeve spremenijo – zdaj s sinčkom hodim ob sobotah v Kino Dvor, haha …

Ne vem, če sva se razumela. Ampak prav: ostaniva pri vaši tipično katoliški vzgoji …

Bila sem krščena, opravila sem z zakramenti. Pri nas doma, v moji primarni družini,  tu in tam kdo kaj zmoli. Nikoli pa ni bilo forsiranja. Okej, priznam: mami te reči pomenijo veliko. Oče pa je znal biti tudi zelo kritičen do RKC-ja. Posebej mahinacije v zvezi s financami … še danes ga motijo!

Katja dajva, dotakniva se bistva. Saj veste, zakaj sem vas povabil, da ste gostja moje spletne strani.

Prav. Povabili ste me, ker delujem v okviru iniciative DOVOLJ JE!. Gre za civilno iniciativo, ki se fokusira na pomoč žrtvam spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem.  Dovolj je namreč tišine, nemoralnosti, sprenevedanja in prikrivanja, ščitenja storilcev, trpljenja žrtev… Nihče, ki so se mu tovrstne zlorabe dogajale, ne bi smel v svoji bolečini biti sam. Treba je spregovoriti o teh izkušnjah!

Sicer pa so me v iniciativi sami povabili. Sem zunanji sodelavec. Ljudje v iniciativi so poznali moje delo; vedo, da se tudi sicer poklicno ukvarjam z zlorabami. In to zlorabami vseh vrst: s spolnimi, fizičnimi, čustvenimi itd …

Delujem po načelih sočutne pedagogike. Gre za revolucionarno idejo, da bi te reči vpletali v vrtce, šole …

Kako?

No, za zdaj pripravljamo izobraževanja za vzgojitelje in učitelje. Vedno več jih je, ki bi radi spoznali ta način, se naučili več.

Vrniva se k spolnim zlorabam znotraj RKC. Ste se sami kdaj srečali s tem?

Terapevti se osebno ne moremo izpostavljati. Zase lahko rečem le, da sem bila od nekdaj senzibilna na spolne zlorabe. Menim, da tudi zlorabe v prejšnjih generacijah na nek način ostanejo v nas. Pravzaprav je to dokazano. Zlorabe ostanejo v nas od štiri do sedem generacij.

Res?

Tudi za posledice vojn velja enako.  Slovenci živimo na območju, ki je venomer znova na preseku iger velikih sil. Pogosto so v preteklosti na naših tleh potekali spopadi, ki so se zapisali v našo bit. Zato smo tako tradicionalno zaprti: saj veste – vsak nas bo izdal, bolje je biti tiho, nikomur ne zaupaj … Pa strah in sram, značilno slovenska občutka …

Spolne zlorabe v RKC, Katja, spolne zlorabe … Zdi se, da ste vi ta trenutek najbolj medijsko izpostavljeni v omenjeni iniciativi. Kako je s tem, kdaj in zakaj se izpostavljate?

Izpostavim se, kadar me novinarji povabijo. Nam v iniciativi se najbolj bistveno zdi, da zberemo čim več prijav o teh zlorabah, da bomo žrtve lahko zaščitili. Pri nas žrtve dobijo mesto, kjer so slišane, spoznajo ljudi, ki jim verjamejo. Pomembno pa je tudi, da žrtve spolnih zlorab v Cerkvi pri nas lahko dobijo pravno in terapevtsko pomoč.

Kako pa se neka oseba lahko prijavi za pomoč pri vas? Kako lahko prijavi zlorabo? Ali taka oseba ostane anonimna? Je javno izpostavljena?

Naš moto je, da bi radi pomagali. Nimamo nekih striktnih pravil. Na spletni strani iniciative je možna bodisi odprta, ali pa anonimna prijava. 

 

Kaj se potem zgodi s takimi prijavami?

Na željo žrtev gremo v dejansko prijavo. Pravzaprav povem tako: doslej so še vse žrtve, ki so se nam javile, želele v dejansko prijavo zlorabe. Mi smo samo vmesni člen, oporna točka.

Se spomnite prve prijave?

Se. Ampak o vsebini še ne želimo govoriti. Spoštujemo željo žrtve. Tudi v siceršnjem terapevtskem prostoru je podobno.

Ste s svojim delom doslej že stopili komu na žulj?

Ne vem. Do mene še ni prišla kaka taka informacija. So pa nekoliko živčni ljudje, ki smatrajo, da s svojim delom napadamo samo Cerkev.

Je ne?

Ne. Mi želimo opozarjati na zlorabe. Ne želimo, da bi se še komu zgodile. V Franciji je ozaveščenost recimo že na precej višji ravni, kot pri nas. Tam se je dejansko že zgodilo, da se je nekdo sam prijavil, ker je vedel za zlorabe, pa jih ni naznanil. Pri nas še nismo na takem nivoju. Bi pa v iniciativi radi pomagali pri razvoju v to smer. Izraz napadanje v tem kontekstu ni primeren. Nikogar ne napadamo.

Pogosto zaznam mnenja, da bi – in tudi bo – Cerkev s temi zadevami opravila znotraj svoje organizacije.

Obstajajo civilni zakoni in prepričana sem, da bi morali biti nad cerkvenimi. Cerkev lahko opravi s tem v svojih vrstah, ampak tistim, ki so zagrešili zlorabe, je treba soditi po civilnih zakonih.

Je aktualni slovenski cerkveni vrh seznanjen z vašo iniciativo?

Kolikor vem, je nadškof msgr. Zore seznanjen s tem. Ima informacijo, vé, da delamo.

Pa je bila s strani Cerkve doslej na vaše delo kaka reakcija? Morda kaka pohvala, opozorilo, karkoli?

Reakcije so, pozitivne in negativne. Nekateri nas močno podpirajo, provincial lazaristov se z nami ne želi dobiti, postavil se je v zelo obrambno držo. Ampak mi vztrajamo na sestankih. V iniciativi bi radi dosegli, da bi se vsak sum zlorabe vzel resno. Ne želimo, da bi se potencialnega storilca križalo, ampak resno je pa potrebno obravnavati vsak sum. Pa še to: tudi potencialnega storilca bi bilo nemudoma potrebno odstraniti od dela z mladimi. Saj to se v bistvu dogaja. Ampak je pa problem, ker je tak (potencialni storilec) potem spet prestavljen nekam, kjer znova dela z mladimi …

Katja, Dejan in njun sinček
Foto: Bojan Velikonja

Obstaja nevarnost lažnih prijav? Prijav iz kakih zamer, želja po maščevanju ipd?

Zgodilo se je že, da je bila kaka prijava lažna. Ampak take prijave vseeno pridejo od oseb, ki so bile v preteklosti zlorabljene. Mogoče je lažna prijava le prvi poizkus, da bi neko travmo spravili iz sebe. Se pa tudi kdaj zgodijo kake prijave, ki so zmanipulirane. Poznam take primere. Gre za zadeve, ki ste jih omenili v vprašanju – za kake zamere koga od staršev do lokalnega župnika in podobno. Ampak tudi v takih primerih lahko govorimo o zlorabi otrok – tokrat s strani staršev. Še enkrat ponavljam – vsako prijavo je potrebno vzeti maksimalno resno.

Če vas prav razumem, v primeru suma zlorabe kontaktirate Cerkev. Zakaj bi kdo kontaktiral institucijo, v kateri naj bi do domnevne zlorabe prišlo?

Zato, da bi tudi institucija ukrepala. Nadškof Zore ima prav – zakonodajo je potrebno ustrezno prevetriti. Zgodilo se je že, da so žrtev na policiji zavrnili, ji naročili naj se gre strezniti in podobno. Celo za primer vem, ko je žrtev prišla na policijo skupaj s storilcem, pa je niso resno vzeli. Civilna zakonodaja ni ustrezno urejena.

Cerkveni postopki pa so ustrezni?

Saj pravim, mi želimo, da se potencialnega storilca čim prej … pravzaprav nemudoma … umakne od dela z mladimi. Zato gremo k Cerkvi. Kar se tiče civilne zakonodaje pa le tole: veste, kakšni so bili postopki, ko je nekdo prijavil spolno zlorabo?

Najprej je šel seveda na policijo, kjer je zadevo prijavil. Tam je bila nato žrtev podrobno zaslišana, kar je izjemno mučno. Sledil je pregled telesa, pa sodni izvedenec, pričanja na sodišču, soočenje z odvetnikom storilca itd … Gre za izjemno izpostavljanje žrtve, ki se že tako ali tako bori z občutki gnusa, se samo-obtožuje in podobno …

Ampak kakšna pa je rešitev?

Potrebna je ustrezna sprememba zakonodaje. Na Hrvaškem imajo recimo te zadeve veliko bolje urejene. Izjavo žrtve posnamejo in s tem njeno/njegovo izpostavljanje do neke mere zaključijo. Ne bom sicer trdila … morda se je tudi pri nas v zadnjem času kaj premaknilo. Veste, težko je za žrtve, izredno težko. Kdo pa bi hotel skozi ves pekel znova in znova?

Pri nas, v naši iniciativi, zadostuje prijava. Z obrazcem na spletni strani, kakorkoli … Nato stopimo v kontakt z žrtvijo in gremo v akcijo. Od civilne iniciative “Dovolj je!” gremo do ustreznega škofa in zahtevamo, da prijavo vzame resno.

Pa jih vzamejo resno?

Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf recimo je. On je že reagiral, posredoval. To se mi zdi model pravilne reakcije. Čutim, da je on tisti, ki bo izrekel opravičilo in ustrezno odreagiral.

Povejte mi, bi se dalo po vaših izkušnjah izpostaviti neko skupino, v kateri je prisotnih največ zlorab? Morda starostno, spolno?

O tem seveda nimam resne statistike. Niti ne bi želela koga izpostavljati. Ampak takole čez prst: po mojih izkušnjah sodeč gre v RKC za veliko večino fantov. Kakih osemdeset odstotkov prijav, bi rekla … Ponavljam: prijav. Ne vem, če gre tudi sicer za tak odstotek med žrtvami.

Res?

Ljudje potem govorijo vse mogoče nesmisle o homoseksualnosti v Cerkvi in podobno … Pedofilija ni enaka homoseksualnosti!

Bi odprava celibata pomagala?

Odprava celibata v nobenem primeru ne bi zmanjšala problema pedofilije. O tem sem se dosti naučila iz knjige Lena Sperrya: Spolnost, duhovništvo in cerkev, ki je bila obvezno čtivo na Teološki fakulteti. Take reči so del izobraževanja. O tem nam je predaval dr. Ivan Štuhec.  

Ivan Štuhec? Mar ni on …

Zelo je konservativen. Ampak je pa glede te teme tudi zelo odprt. Zdrav, liberalen, odprt. Enako velja za dr. Andreja Sajeta. Oba sta po mojem doživljanju glede teh tematik zelo odprta.

Ste člani iniciative vsi katoliki?

Tega pa res ne vem. Začetniki zagotovo, ampak to ni pomembno.

Kaj pa, če bi zlorabo želel prijaviti nekdo, ki ni del Cerkve, kdo, ki se mu zloraba ni zgodila znotraj te institucije?

No, gotovo bi to sprejeli. Je bila pa iniciativa ustanovljena, da bi opozorila na tovrstne težave v RKC. Saj smo bili v Sloveniji prav pred kratkim priča tovrstnemu primeru v zdravstvu. Treba je počistiti s temi rečmi v vseh sferah! Je pa zlorabe izredno težko dokazovati, veste. Vedno gre za besedo proti besedi …

Koliko vas je dejavnih v inicativi Dovolj je?

Zelo dejavnih nas je sedem. Suport je pa še bistveno širši.

Obstaja nevarnost, da se vam priključi kaka leva struja? Konec koncev le napadate RKC …

Ponavljam – napad ni prava beseda. Rada bi, da odpremo določene teme in ne napadamo zaradi napada na Cerkev samega. Napake obstajajo, so vidne in mi želimo, da se o njih govori ter da se odpravijo!

Prej ste rekli, da odprava celibata ne bi rešila problema pedofilije v Cerkvi. Kako sicer gledate na to?

Na celibat?

Da.

Imam pozitiven odnos do tega. Celibat v nobenem pogledu ni del problema, na katerega opozarjamo v iniciativi. S spolnimi zlorabami ni v korelaciji. Če bi bil celibat v neposredni povezavi s spolnimi zlorabami, bi bila težava zelo lahko rešljiva. Ampak žal ni.

Celibat naj torej ostane?

O tem ne odločam jaz. Gre za to, veste, kam nekdo usmeri svojo spolno energijo. Jasno je, da jo imajo tudi duhovniki in ostali člani RKC-ja. Spolno energijo kanalizira vsak po svoje. S tem se ubada čisto vsak posameznik, ne le v RKC. Pomembno je, kaj človek s svojo spolno energijo počne. Jo sploh zaznava? Tudi v siceršnjem poklicnem življenju se dosti srečujem s težavo spolnih zlorab. Ampak če se vrnem k celibatu: pravilno kanaliziranje spolne energije lahko duhovnikom zelo pomaga pri doseganju nekih duhovnih stanj …

Kako pa je s tem v partnerskih odnosih?

V zvezo navadno vstopimo zaljubljeni.  V začetku se vse uskladi. Hormoni delujejo. Če gre za dve različno visoki spolni energiji, pride do usklajevanja. Eden malo zviša svoj nivo potrebe, drugi ga zniža. Težave v spolnosti vedno temeljijo v drugih področjih.

Foto: Bojan Velikonja

Te energije, veste … kakšno energijo ima ženska, ki je bila zlorabljena?

Običajno gre za ženske z izrazito močno spolno energijo.

Saj nočete menda reči, da je na nek bizaren način ženska sama kriva, da se ji zgodi zloraba?

Nkakor ne! Ampak zakaj zdaj govoriva o ženskah? Energije delujejo v katerikoli smeri, pri kateremkoli spolu. Mnogo moških dandanes svojo spolno energijo kanalizira v pornografijo. Dvajset let “solo” pornografije … kako ne bi taka reč škodovala? Tako kanaliziranje svoje spolne energije dela močno škodo, človeka zapira za odnose. Tak moški težko spusti koga v odnos.

Mar nismo na nek način vsi zasvojeni? Nekdo z alkoholom, drugi s kako drugo obliko droge. Kdo tretji morda s pornografijo, četrti z neumnimi nadaljevankami, peti z reality-showi. Ljudje s(m)o zasvojeni z internetom. Gotovo je kdo zasvojen tudi z zeleno solato …

Menda res. Veliko je odvisnosti. Veliko je nagnjenosti k begu v omame. So pa nekemične odvisnosti popolnoma enako uničujoče, kakor kemične.

V zvezi z zlorabami … poznamo varne hiše. Pravilno sklepam, da v iniciativi Dovolj je! ne razpolagate s takimi kapacitetami?

Varna hiša sama po sebi ni rešitev, ker je pri soodvisnosti pogrešanje premočno. Zato potrebujejo stanujoči nujno takojšnjo strokovno pomoč. Tukajle bom omenila področje soodvisnosti, ki je ena od mojih dejavnosti. Hotela sem reči, da je treba pristopiti k terapiji v celoti. Varna hiša je seveda lahko izhod v sili, ne more pa biti rešitev. Ampak tu že zahajava stran od zlorab v Cerkvi.

Ko pravite, da sta področji odvisnosti in soodvisnosti vaši specialiteti, se spomnim na Sanjo Rozman.

Ona se že desetletja ubada s temi rečmi. Priznam, pri svoji metodi sem marsikaj pobrala tudi od njenih spoznanj. Ampak moj osnovni ciklus terapije traja tri mesece, pri Sanji Rozman že osnova traja dlje.

Ubadam se recimo z zakonsko družinsko terapijo. Na telo orientirano terapijo. Precej sem pozorna na vpletenost med generacijami. Opravljamo vizualizacije za nazaj. Ljudje imajo v sebi krivde, bes. Dobro je te zadeve razrešiti.

Kar nekaj imen ste mi že našteli do sedaj. Je še kdo, ki je močno vplival na vaše delo?

Močno je name vplivala supervizorka Mateja Cvetek. Od nje sem se marsičesa naučila. Predvsem pomembno se mi zdi, da me je gospa Cvetkova naučila, kako biti varnejši terapevt.

V kakšnem smislu?

V smislu, da zadev, ki jih izvem in skušam razgrajevati v terapevtskem procesu, ne prevzamem na svoja ramena. Da jih ne nosim domov, če se drugače izrazim.

Jih ne nosite?

Obstajajo tehnike, ki take reči preprečujejo. Ne da se pa seveda tega povsem odrezati. Terapevt MORA biti odziven. In če je odziven na pravi način, varuje tudi sebe …

Se srečate kdaj tudi z agresijo?

Seveda. Veliko delam s pari, tam pogosto priplava na površje. Manj je individualcev pri meni. Jaz sicer rada delam s pari.

Imate kdaj ob koncu terapije občutek, da ste zmagali?

Ne, tega pa res ne. Nimam občutka, da sem jaz tam bistveni faktor. Gre za trdo delo teh parov, ne vem zakaj bi jaz neko uspešno terapijo čutila, kot zmago. Saj z nikomur in v ničemer ne tekmujem. Imam pa lep občutek, ko vidim, da so ljudje srečni, to pa res … Oni so pravi zmagovalci svojih bitk.

Se vam kdaj zgodi, da ste tudi sami zelo čustveni med terapijami?

Se. Nisem si sicer še dopustila kakega joka. Jokajo bolj moje stranke. Težko je, ko gredo neke dolgo potlačene stvari ven. Sem imela pa že večkrat solzne oči, priznam. Zdaj, ko sem noseča, se mi zdi, da sem še toliko bolj čustvena.

V začetku ste omenjali, da bi radi določene zadeve uvrstili v vzgojni proces …

Vedno več je pobud, da bi se vzgojno-učni proces spremenil. Upam, da bodo na Ministrstvu za šolstvo znali in hoteli prisluhniti željam staršev po spremembah. Nekaj dobrih lahko predlagam tudi jaz, haha … Recimo: razmišljam o tem, kako zelo noro je višanje normativov. Vzgojiteljice recimo so že zdaj absolutno prekomerno obremenjene.

Pripeljejo jim recimo otroka, ki je enajst mesecev praktično priklopljen na eno osebo, potem je pa kar naenkrat le eden od sedmerice. Marsikateri od staršev ne zmore vzgajati in ne zmore krotiti niti svojega otroka, potem se pa jezi na vzgojiteljico, ker po njegovem/njenem ne skrbi za njihovega malega sončka tako, kakor bi bilo to v njihovih očeh edino primerno. Ampak kako … kako, vprašam … se bo vzgojiteljica posvetila otrokom s primerno mero, če ima poleg otrok še kup drugih dolžnosti, pogosto čisto birokratskih.

Foto: Kaja Božiček

Hm. Se strinjam. Midva sva v debati sicer zašla vse od zlorab v RKC, do vašega terapevtskega dela, zdaj pa se pogovarjava že o vzgojnem procesu …

Oh, pogovarjava se o marsičem. To so pač stvari, ki se prepletajo v mojem življenju. Tudi sicer bi rekla, da nobeno področje človekovega življenja ni nepovezano z ostalim, kar se mu/ji dogaja v življenju.

Če se malo vrnem k prejšnjemu vprašanju – ste vedeli, da se možgani razvijajo do petindvajsetega leta? Do takrat smo z biološkega vidika pravzaprav še otroci, v fazi razvoja. To pomeni, da smo do takrat funkcionalno neopravilni samoregulacije do polne mere. Potrebujemo odraslo osebo ob sebi.

Kaj mislite, kako je otroku, kakšen šok je za otroka, ko ga po enajstih mesecih naravnega, materinega okolja … iz le-tega iztrgamo? Sicer pa, da ne bi bilo slišati, kot da le kritiziram – sistemsko zadeva pri nas niti ni tako grozno slaba. Je dokaj dobro rešena. Le vsebinsko bi jo bilo potrebno nekoliko modificirati. Mogoče bi se bilo pametno ozreti do kake dobre, bližnje rešitve. Avstrijska se zdi zelo v redu.

O čem govorite?

O dobi, ki jo mati po porodu lahko preživi z novorojencem. To je po različnih državah urejeno zelo različno. Če se ne motim, je v ZDA ta doba recimo le šest tednov. V Švici tri mesece, v Avstriji tudi do dve leti in pol. Naš sistem ni slab. Ne pomeni pa to, da se ga ne bi dalo še izboljšati. Jaz se recimo veliko ukvarjam s teorijo navezanosti. Prepričana sem, da bi jo na nek način morali vgraditi v zakonodajo. Tudi nevroznanost. Kakor sem že povedala, se možgani razvijajo skoraj do petindvajsetega leta.  Tretjino življenja, skozi ves vzgojno-učni proces. Še odrasli se vedno ne kontroliramo, potem bi pa to radi od otrok.

Se vam ne zdi neumno pričakovati, da bo nek otrok pri miru sedel recimo pet polnih ur? Otrok bi se moral igrati, čim več gibati, plezati, raziskovati. Medtem bi ga morali česa naučiti, ne pa s siljenjem v sedenje pri miru in polnjenjem glave z nekimi nepotrebnimi podatki.

Ste del starševske peticije, ki v zadnjem času kroži?

Nisem del tega. Jo pa sicer podpiram. Nimam dovolj časa, da bi bila proaktivna tudi na tem področju.

Razumem. Katja, čas se nama izteka. Mislil in upal sem, da bova več in podrobneje govorila o zlorabah v Cerkvi, pa nama je debata zašla na vsa mogoča druga področja. Kaj, ko bi nekako smiselno zaključila s to temo za konec?

Mogoče bi bilo dobro, če bi še enkrat omenila Hrvaško. Njihove rešitve pri zlorabah v civilni družbi so bistveno boljše od naših zaradi dela psihoterapevtke prof. dr. sc. Gordane Buljan Flander. Skupaj s  sodnico Lano Peto Kujundžić sta naredili pravi »rastur« v hrvaški zakonodaji, če se tako izrazim. Pri nas sicer neke želje po spremembah so. Ampak kar stagnirajo. Tudi marsikje po Evropi je podobno.

Pri nas se žal uporabljajo metode, ki jih drugje že opuščajo. Tudi pri vzgoji. Zelo tipičen zastarel način vzgajanja, da ne rečem kazni, je še vedno time-out: kolikor si star, toliko minut boš sedel, pa razmisli o tem, kar si naredil. Ampak kako bo otrok razmislil? Vanj se naseli jeza, razočaranje … leta in leta tako, pa dobimo neuravnovešenega odraslega.

Zanimivo razmišljanje. Katja Knez Steinbuch, katerega vidika vašega delovanja nisva prikazala, pa bi ga morala?

Hm, naj malce pomislim. Lahko omeniva, da sem tudi bila zumba inštruktorica. Zdaj seveda ne, s tem trebuhom ne gre. Ampak priznam pa, da zumbo zelo pogrešam. Rada plešem! Pa glasba mi je tudi blizu …

Fotografije: Dominik Arnež

Hvala za vaš čas. Veliko sreče želim pri porodu in seveda tudi kasneje.

Hvala tudi vam, ker ste me povabili.

Težko bi rekel, da sem intervju s Katjo Knez Steinbuch zapuščal povsem zadovoljen. Sem le imel željo po tem, da bi več govorila o samih zlorabah, ne le o ambiciji, da se o teh rečeh spregovori. Delo iniciative v marsikaterem delu seveda povsem podpiram. Kaj dosti konkretnega pa se od moje sogovornice ni dalo izvleči. Ker je terapevtka, pravi. Ker osebnih zgodb ne bo govorila nikomur, ker je  taka njena poklicna zaobljuba.

Razmišljal sem o vsem skupaj. Nekajkrat sem skušal Katjo »sprovocirati«, da bi povedala kaj več, pa v svoji nameri nisem bil uspešen. Za vsako stvar, ki jo človek počne, mora obstajati kak razlog. Zakaj se torej Katja Knez Steinbuch ukvarja prav z razkrivanjem problema spolnih zlorab v najbolj okosteneli verski organizaciji na svetu? Pravzaprav sem jo med pogovorom kar dokaj neposredno vprašal, če ima tudi sama izkušnje s tem. Skrila se je za svojo terapevtsko prisego, a zelo pozorno sem opazoval njen obraz v tistem trenutku. Treba je reči, da sem bil zanjo pravzaprav popoln neznanec. Že tako je težko morebitno tovrstno travmo dati s sebe, še težje pa seveda o tem govoriš neznancu v nekem naključnem ljubljanskem lokalu. Ničesar ne želim insinuirati, a stavil bi, da se je v omenjenem trenutku čez Katjin obraz hipno sprehodila neka senca. Seveda gre lahko tudi za pojav, ki sem ga videl le jaz, ker sem tako želel. Težko bi rekel, da se z njenim pristopom k reševanju težav žrtev spolnih zlorab v rimsko-katoliški cerkvi v celoti strinjam. Ostaja pa dejstvo, da je mlada dama v zadevo resno zagrizla in videti je, da bo v svoji nameri odločno vztrajala. To pa je v vsakem primeru vredno vsega občudovanja.

Zanimiv detajl s pogovora: v nekem trenutku je v lokal prikorakal Katjin mož Dejan. Sprva sem osuplo gledal. Še bolj pa sem v nejeveri zazijal, ko se je gospod – zamaknjen v svoje misli – nonšalantno usedel k sosednji mizi, brez da bi sploh pogledal v dva živahna razpravljavca (Katjo in mene) v neposredni bližini. Nisem imel niti časa odreagirati, ko ga je – obrnjenega stran – prepoznala tudi mati njegovih otrok. Po jakni, je rekla kasneje. Predstavili smo se drug drugemu in nadaljevali vsak s svojim početjem. Sklepam, da Dejan Steinbuch s sprotnim urednikovanjem Portalu Plus (odprl je namreč prenosni računalnik in jel nekaj vneto tipkati), midva z njegovo ženo za sosednjo mizo pa z zahtevno temo …

Prav je, da se o teh rečeh govori. In res, kakor pravi Katja, vsakega od sumov o morebitni zlorabi je potrebno vzeti skrajno resno. Ne samo v Cerkvi!

 

[paypal_donation_button]
***

***

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

***




Categories
Intervjuji Športniki

Legenda, ki je ukradla avtobus in skoraj ubila Kontreca

Boris Kunčič je devetinštiridesetletni prodajalec avtomobilov, poročen možakar in oče dveh hčera. Pravi, da je zelo ponosen na Hano in Pio, pa tudi žena Maja mu že dolga leta stoji ob strani. Širši športni javnosti  je gospod znan tudi kot bivši hokejist Jesenic iz nekih slavnejših obdobij, večina pa ga pozna preprosto po vzdevku

Kunco

Sam bi takemu poimenovanju dodal tudi »priimek« – Legenda. Kunco Legenda torej. Kakor so bralci teh pogovorov že vajeni, bi bilo na tem mestu morda pričakovati kako opombo, kako dolgo sva se s Kuncotom dogovarjala, organizirala sestanek in usklajevala termine … a do česa takega preprosto ni prišlo. Z Borisom sva se kaj hitro našla, udarila nekajurno debato in jo ob koncu začinila še s podaljškom v obliki … pravzaprav naj tisto ostane javnosti skrito.

Borisa poznam že dolga leta in če se spomnim na njegovo hokejsko kariero, mi vedno pred oči pride tista situacija z današnjim generalnim sekretarjem Hokejske zveze Slovenije Dejanom Kontrecem. Od »incidenta« sem bil oddaljen nekaj metrov in sem ga videl v živo, resda s tribune. Pa začnimo pogovor s Kuncotom prav ob tej temi …

Boris, kako je bilo torej tistikrat, kaj se je zgodilo?

»Živijo. Hja, kaj naj po toliko letih povem novega? Dejan Kontrec je bil takrat eden od najboljših hokejistov, težko smo ga ustavljali. Na igralnem mestu, kjer je deloval, sva imela ves čas dvoboje. Če priznam, mi je šel njegov … nekako baletni … stil igre precej na živce. Sam sem bil v dvobojih ena na ena kar dober, borben, nekateri so rekli da »žleht«. Kontrec je pripeljal pak iz obrambne tretjine Olimpije v našo tretjino in nekje v višini bulija poskušal mimo mene proti sredini, pred gol. Tega mu nisem pustil, pa je zavil proti kotu, jaz pa skupaj z njim. Niti sam ne vem kaj se je zgodilo, najbrž je z drsalko zapeljal v kako udrtino v ledu in padel, skupaj z njim pa sem padel tudi jaz. Oba sva priletela v bando, on si je hudo poškodoval vratna vretenca. Na nosilih so ga odnesli z ledu in imel je veliko srečo, da ni ostal hrom.
Po tekmi so me iskali navijači Olimpije in mi grozili, za grožnje sem izvedel tudi od drugih ljudi. Šlo je izključno za nesrečo, to sem Dejanu tudi povedal in se mu za vse skupaj opravičil. Takrat mi je veliko pomenilo tudi to, da je kot nesrečo vse skupaj videl Darko Prusnik, ki je sicer iskal prav vsako najmanjšo možnost, da se je fizično spravil na kakega Jeseničana.«

Vrniva se nekoliko nazaj. Kdaj ste začeli igrati za člansko ekipo?

»Iz drugega moštva sem v prvo ekipo prišel v sezoni 1989/90. Takrat smo skupaj prišli brata Jože in Marko Šturm, ter jaz. Že v drugi ekipi smo tvorili skupen napad, uspešen napad, če se lahko pohvalim. Takrat nas je v prvo ekipo spravil Lilo Klinar, ki nas je dobro poznal. Potem pa je prišlo do rošad in delo s prvim moštvom je prevzel Roman Smolej. Ekipa je bila takrat polna zvezd, ki sem jih občudoval še s tribun – v njej so igrali brata Horvat, Edo Hafner, pa Zvone Šuvak, Murajca Pajič, Drago Mlinarec, Marjan Kozar in ostali iz tedanje garde. Kot napadalec nisem imel kaj dosti možnosti ob tako uveljavljenih imenih. Prihajalo je sicer do nekaterih sprememb in nekaj časa sem v napadu igral z Dragom Mlinarcem, Drago Horvat pa je tedaj iz napadalca postal branilec. Roman Smolej se je v nekem trenutku odločil in mi dal dva meseca časa, da se dokažem kot branilec, sicer naj bi se mi zahvalili za sodelovanje, tako mi je bilo takrat povedano. Bil sem dober drsalec, izziva se nisem ustrašil in … tako se je pač zgodilo. Za prvo ekipo sem na branilskem položaju resneje začel igrati v paru z izkušenim Dragom Horvatom.«

Kako ste se počutili, ko ste prvič prišli v člansko garderobo, med tiste zvezdnike, reprezentante, celo olimpijce?

»Prišel sem kot mlad igralec. Bil sem bolj tiho, lepo pozdravil, poslušal o čem se pogovarjajo drugi. V debate starejših igralcev se mlajši nikoli nismo vtikali. Pošiljali so nas po pake, pa k ekonomu po palice, ki smo jih starejšim tudi povijali. Pravzaprav sem bil kar vesel, če mi je sploh kdo kdaj kaj rekel. Takrat so bili v garderobi že tudi Marko Smolej, Toni Tišlar in Andrej Razinger, ki so bili po učinkovitosti prvi napad tedanje jugoslovanske lige, pa so bili tudi oni zaradi hierarhije bolj kot ne tiho. Spomnim se pripetljaja z Bojanom Razpetom. Bojan je bil en tak godrnjavček, vedno nezadovoljen, vedno je imel o vsakomur kaj za povedati. Včasih pa je »šimfal«kar tako, brez razloga. Večinoma so se njegovemu »pametovanju« v  garderobi smejali, včasih je prišlo pa tudi do kakega prepira. Kot mlad igralec sem prišel takrat v garderobo in imel kot spodnjice tedaj med mladimi na novo popularne tiste ohlapne boksarice. Bojan mi je po enem od treningov prepovedal, da se v garderobi še kdaj pojavim s takimi spodnjicami in po treningu sem skoraj tekel domov do mame, ji naročil naj vse take spodnjice vrže stran in mi kupi nove.«

Resno?

»Resno. Taka je bila hierarhija v moštvu. Sicer pa sem se s temi fanti počutil dobro. Spomnim se, da je bilo zelo spoštovano mnenje Eda Hafnerja. V garderobi je bil avtoriteta, njegova beseda je bila upoštevana tudi od starejših igralcev.«

Kako je prišlo do tega, da ste na hrbet dobili številko 15, po kateri se vas ljubitelji hokeja spomnimo?

»Po pravici povedano, sem že kot otrok občudoval igro Ivana Ščapa. Bil je zelo eleganten drsalec, z umirjenostjo je reševal situacije kot branilec. Sam sem bil sicer v mlajših kategorijah napadalec. S tistimi brki se mi je Ivan zdel pravi Gospod Bek, kakor sem mu rekel. Ker je takrat prenehal z igranjem, sem hitro pograbil priložnost in dobil njegovo cifro. Pri sebi sem razmišljal, da bi rad igral tako gosposko, kakor je igral on.«

Zaupajte bralcem zgodbo o ukradenem avtobusu …

(smeh)
»Hehehehe, kako ste izvedeli za to? No, takole je bilo. Zgodba je iz ene od reprezentančnih akcij. Imeli smo reprezentančne priprave, s fanti smo stanovali v Gozd Martuljku, trenirali pa Podmežaklo. Joža Remar je takrat vozil avtobus že za jeseniško člansko ekipo, tistikrat pa tudi za reprezentanco. Dobro sva se poznala. Sam sem bil mehanik po poklicu in Joža me je na dolgih potovanjih marsičesa naučil. Večkrat mi je dal pred tekmami, ali po njih, na voljo tudi šoferski boks, t.i. sobo za spanje. Včasih mi je pustil po parkirišču premakniti avtobus in podobno. Skratka, z gospodom Remarjem sva na nek način postala prijatelja.
Tistikrat je Joža prižgal avtobus in ga pustil v prostem teku, nekoliko ga je ogreval. Igralci smo že sedeli na busu in čakali,  Joža pa je nekje klepetal. Sedel sem za volan in mu skril avtobus. Pa nisem šel daleč, samo nekaj metrov, a vseeno tako daleč, da Joža – ko je prišel – avtobusa ni videl. O, to je zmerjal! Prigoda je nekako prišla na uho nekaterim novinarjem, zgodba je prišla v javnost. Joža je tedaj v službi za kazen ostal brez plačila, dnevnic, ali nekaj podobnega. Ponudil sem, da se mu oddolžim in plačam za izgubljeni zaslužek, a Remar ni maral o čem takem niti slišati. Takrat je iz nedolžne šale Joža potegnil najkrajšo, a ni zameril. Še danes sva prijatelja.«

S kom ste poleg Draga Horvata še igrali v branilskem paru?

»Kar nekaj je bilo teh fantov. Najpogosteje sem igral z Dragom Mlinarcem, pa Murajco Pajićem. Zaganjal sem se kot mlad kozliček, ti fantje pa so me z izkušnjami znali umiriti. Dolgo sva kasneje skupaj igrala tudi s Tomom Jugom, pa tudi s pokojnim Elvisom Bešlagićem.  Pa še nekaj takih je bilo, Sergej Borisov recimo …«

Kateri trener se vam je najbolj vtisnil v spomin? Kdo je bil najboljši?

»Od vsakega trenerja se inteligenten  igralec lahko dosti nauči. Meni pa je povsem nova obzorja odprl Vladimir Krikunov. Že pred njegovim prihodom smo igralci bili prepričani, kako trdo na pripravah in treningih delamo. S prihodom Krikunova pa smo začeli šele zares  garati. Pri njem je šlo brez kompromisov. Ni se oziral na nikogar, ni priznaval statusov. Njemu je bilo vseeno, ali je igralec star, ali mlad, želel je da vsi delamo na polno. Spomnim se, da je tudi Zvonetu Šuvaku povedal, da ni nikakršna zvezda. Zvonetu Šuvaku! Vladimir je znal zelo dobro prebrati igralce, jih postavljati v ustrezne kombinacije. Kmalu je videl kdo je v čem dober in pri čem njegovo znanje škripa. Z vsakim igralcem je nato pilil njegove pomanjkljivosti. Ob koncu je sestavil peterke, v katerih so bili igralci  z dobro fiziko, tehniko, z dobrimi podajami in izrazitim strelcem. Meni so njegovi treningi ustrezali, nekaj vam je o njih pravil že Andrej Razinger v enem izmed prejšnjih intervjujev. Takrat sva s Tomom Jugom imela tudi interno tekmovanje v dviganju uteži. Krikunov je te stvari opazoval, cenil je prizadevnost. Pohvalil sicer nikoli ni. Če si z vajo opravil dobro, je bil tiho, sicer te je pošteno ozmerjal. (Kunco na tem mestu uporabi neko drugo besedo, op.p.) Lahko rečem, da je bil precej za*eban. A meni so njegovi treningi ustrezali, bil sem zares vrhunsko fizično pripravljen.

Pa soigralci? Kateri je bil najboljši?

»Imel sem srečo, da sem igral z nekaj zares izjemnimi posamezniki. V tistih letih so Podmežaklo prišli igralci iz bivše Sovjetske Zveze. Nočem komu delati krivice, veliko je bilo izjemnih. Posebej so me impresionirali Pavel Kadikov, Albert Malgin, Ildar Rahmatullin. V naše kraje so prinesli za nekaj stopenj hitrejši hokej. Tudi Kvartalnov, Bikovski, Beljaevski in še kdo… so bili izjemni. Sergej Borisov, ki sem ga omenil že prej … Pravzaprav sem imel res srečo, da sem lahko igral s tako kvalitetnimi soigralci.«

Kaj pa nasprotniki? Kdo vam je najmanj ležal, s kom ste igrali najtežje?

(dolg razmislek)
»Ne vem, če bi izpostavil kako ime. Najtežje je bilo vedno igrati proti Olimpiji. Pri njih je bilo v tistih časih vedno dovolj kvalitetnih severnoameriških igralcev. Šlo je po večini za same hruste, če se spomnim le Davida Haasa, Craiga Nienhuisa in podobnih. Očitno je bil takratni načrt Olimpijinega vodstva kako premagati naše virtuoze iz Sovjetske Zveze tak – če ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda.
Na reprezentančnem nivoju pa sem se srečal s Finsko, Rusijo. Takrat smo se reprezentantje kar spogledovali, tako hitro je vse potekalo. Nisi vedel kdo igra spredaj, kdo igra zadaj, vsi so menjavali mesta, njihove podaje so imele oči, kakor temu rečemo … Tisto je bil fantastičen hokej! Še po toliko letih se mi zdi prima, da sem bil lahko zraven.”

Kot član prve ekipe jeseniškega kluba ste enkrat bili tudi na pripravah v Rusiji. Lahko poveste kaj več o tem?

»Tiste priprave nam je takrat uredil Sergej Borisov. V Rusijo je tistega julija poslal dve peterki. Dve mlajši peterki, po njegovem mnenju perspektivnejše igralce. Ne vem, morda si je mislil,da starih konjev več ne bo učil furati (smeh). Sam sem šel s Petrom Rožičem, Boštjanom Kranjcem, Alešem Sodjo in Matejem Poljanškom v Voskresensk. Kraj je v relativni bližini Moskve. Tam domuje slovita ekipa Himika. Večina ruskih igralcev pa si je seveda želela igrati v Moskvi. Na priprave h Krilom Sovjetov so takrat šli Dejan Varl, Jure Smolej, Sašo Pretnar, Borut Vukčević in … ušlo mi je iz glave. Morda sem kako ime tudi zamešal. Kakorkoli, ves julij smo bili v Rusiji, oddelali smo zares peklenske priprave. Tja smo šli z letalom, po nas so prišli klubski ljudje. Bivali smo, kakor v Rusiji temu rečejo – na bazi. Gre za nekakšen internat z dvoposteljnimi sobami, skladiščem, kuhinjo in skupnimi prostori. Ekipe v takih bazah preživijo celo tekmovalno sezono, za družine in dekleta časa ni. Tako je vsaj bilo takrat. Na ta način so igralci osredotočeni izključno na hokej. Vsaka nedisciplina je bila najstrožje kaznovana. Spomnim se prigode, v kateri smo Jeseničani zvečer šli v mesto »nekaj spit’« in se v bazo vrnili nekaj minut čez deseto zvečer. Prepozno. Tam bi morali namreč biti ob desetih. Z nami je bil tudi neki ruski vratar. Takoj naslednji dan so mu pokazali vrata in končal je v enem od sibirskih klubov. Tako je takrat bilo. V Voskresensku so takrat veljali za pravo malo tovarno igralcev za ligo NHL. Že takrat smo tam trenirali z Dimitrijem Kvartalnovom, ki je kasneje igral za Boston Bruinse, številne ruske ekipe, pa tudi za celovški KAC (Dmitri je v svoji prvi sezoni za Bruinse na 73 tekmah dosegel 72 točk za 30 golov in 42 podaj, op.p.). Meni so Rusi ponudili pogodbo. Najbrž bi ostal tam, a se mi je pripetilo izlitje slepiča. V Rusiji sem bil operiran, domov pa sem se vrnil na okrevanje. Spomnim se, da smo kasneje v avgustu opravili fantje še priprave z domačo ekipo. Šlo nam je prav zlahka, saj smo bili res »našponani«.

To pa v resnici ni edina z Rusijo povezana zgodba, mar ne?

»Res je. Leta 1996 smo se Jeseničani s prvim moštvom udeležili tako imenovanega turnirja Kup Spartaka (Spartakov pokal, op.p.).Tam smo se srečali med drugim tudi z ekipo Zvezde Rusije, v kateri so bila imena kot Trefilov, Fetisov, Malakov, Kozlov, Mogilni in Fedorov. Na medsebojni tekmi so nas premagali s 7:4, ampak mislim, da so igrali le s kakimi 30% moči. Nam Jeseničanom se je zdelo zelo nobel že samo to, da si isti led delimo z igralci takega kova, vsemi po vrsti tudi NHL zvezdami. Spomnim se, da smo po tekmi dobili v dar neko vrečko, na kateri je pisalo »Fedorov«, notri pa so bili parfum, brisača, skodelica, majica in gotovo še kaj. Vse z imenom Sergeja Fedorova. Rusi so se izredno hitro naučili tržiti svoje zvezde, pri nas česa takega še danes ni. Tisto darilno vrečko še danes hranim.«

Za kak tuj klub pa profesionalno nikoli niste igrali?

»V teku aktivne igralske kariere res ne. Bilo je nekaj ponudb, a se nikoli nisem zares odločil. Gorazd Hiti me je v najboljših igralskih letih vabil v Italijo. Toni Tišlar je takrat že šel. Sam sem si ravno ustvaril družino. Po ženini strani bi menda lahko v Italiji celo pridobila državljanstvo. Veliko sva se takrat pogovarjala o tem, ona bi kar šla. Sam pa sem »cagal«, priznam. Tu mi je bilo navsezadnje lepo, ljudje so me spoštovali. Razmišljal sem o tem, da bo – če odidem – moja športna pot na Jesenicah zaključena. Nisem pa se maral ubadati z zamerami in podobnim. Po končani aktivni karieri pa sem sicer še osem sezon preigral po nižjih koroških ligah, s čimer se je dalo prav lepo zaslužiti. Občasno celo več, kakor sem zaslužil kot profesionalec na Jesenicah.«

Pa Olimpija? Vas ni nikoli snubila?

» O seveda me je. Olimpija je snubila vsakega jeseniškega igralca, ki je bil vsaj kolikor toliko dober. Enkrat so vodilni pri ljubljanskem klubu organizirali večerjo z nekaterimi jeseniškimi igralci. Tam so nam ponujali prestop v Olimpijo. Nekoliko sem provociral in pri večerji nisem želel jesti oliv, ker so bile – zelene. Tako sem tudi povedal ob tistem omizju. Ljubljančani so se kislo nasmihali, Jeseničani pa smo še dolga leta zbijali šale na ta račun. Z menoj so takrat bili tudi Tom Jug, Ivo Jan, Elvis Bešlagić. Vsi ti fantje so kasneje vsaj kako sezono prebili v zelenem dresu, Boris Kunčič pač ne. Olimpija je sicer ponujala dobre pogoje, finančno smo se hitro dogovorili. Priznam da je bila njihova ponudba noro ugodna. A sam se bil s srcem za Jesenice. Že kot otrok sem sanjal jeseniške zgodbe, igral po dvoriščih »peš hokej«; v nepozaben spomin so se mi vtisnile tekme med Bokalovo (kjer sem bil doma) in Tavčarjevo ulico. Oče me je vozil na derbije in ko sem kasneje zaigral za prvo moštvo sem bil najsrečnejši človek na svetu. Pravzaprav sem ob ponudbi Olimpije takrat največ razmišljal o tem, kako bom pogledal očetu v oči, če sprejmem ponujeno in zaigram za zelene. Ob koncu tistega sestanka sem se lepo zahvalil in menda rekel, da sem prišel le na večerjo. Še danes se s kolegi zabavamo zaradi tiste situacije. Morda pa so Ljubljančani tudi zato tako radi tolkli po meni, kaj vem.«

Ko že govoriva o tolčenju – kako je bilo s Sandy-jem Smithom?

»Hja, če se ne motim je v Ljubljano kot okrepitev prišel v sezoni 96/97. Nabildan tip, ves čas je provociral. Podobno kot leta pred tem s Kontrecem, sem tudi s Smithom imel dvoboje skozi celo sezono. Njegova in moja peterka sta se pač pokrivali, igrali ena proti drugi. Enkrat sem ga v Tivoliju grdo zbil, Severnoameričanom pa so šle take stvari zelo v nos. Imeli so namreč občutek, da igrajo v neki luknji (tudi na tem mestu Kunco uporabi neko bolj sočno besedo, ki vključuje volkove in njihovo parjenje, op.p.) , kjer domorodcem lahko blagovolijo pokazati kako se igra hokej. No, Sandy-ja sem zbil in po tistem bodičku mi »jih je obljubljal«. Zbil sem ga še drugič, potem pa sva se spoprijela s pestmi. Olimpija je že takrat imela tiste luknjičaste, zračne drese. Že po tem se je videlo, da tam operirajo z velikimi denarji, naši dresi so bili … kakor jim sam rečem- volneni. Debeli dresi so bili narejeni tako, da bodo zdržali pač dlje. Ko me je torej Smith pozval k pretepu, sem ga zgrabil za tisti ubogi dres, vse skupaj strgal in provokatorja pretepel.


Potem pa je prišla finalna tekma Podmežaklo. Spet je ves čas provociral, dokler se nisva znova spoprijela iz oči v oči. Priznam, fizično je bil močnejši in imel sem tudi nekaj sreče, ustrašil se pa nisem. Dvakrat sem ga lepo zadel, odprla se mu je koža pod očmi in kar lepo je zakrvavel. Je že tako, da v pretepu lahko tako dobiš, kakor tudi daš. Smithu se je takrat, po domače povedano, čisto utrgalo. V intervjuju po tekmi mi je javno zagrozil, da me bo na naslednji tekmi »ubil«. No, ni me, še vedno sem tukaj.
S pretepi je pa tako – če te ni strah, boš nasprotnika prej ali slej premagal. Včasih sicer ne gre vse po željah. Spomnim se, da sem enkrat igral s poškodovano ramo. Tega trenerju nisem hotel povedati, tako zelo sem si želel igrati proti Olimpiji. Takrat je za zelene že igral Ildar Rahmatullin. Ne vem točno več kaj je bilo, a v neki situaciji sva se stepla. S tisto svojo ramo sem že vnaprej vedel, da jih bom »fasal«, a sem se vseeno stepel. Ljudje so me zaradi mojega odnosa spoštovali in cenili.
Meni najljubši pogled je bil takrat, ko so se začeli na tekmah med navijači pojavljati dresi nas igralcev. Takrat sem enkrat pogledal gor na južno tribuno in zagledal v vrsti skupaj kakih 15 »Kunčičev«. Še danes se rad spominjam tega, vedno se bom.«

Kaj pa Ed Kastelic? Pred kratkim smo ga omenjali v nekem drugem pogovoru (povezava: KLIK) ? Pa Neil Sheehy?

»Kastelica sem kot nasprotnika vedno opazoval, vedno sem želel vedeti kje je v tistem trenutku. Krožil je po ledu, pridobival hitrost. Če te je želel »zbiti« in se nisi pravočasno umaknil, je to tudi storil. Če je bilo potrebno, je spotoma »zbrisal« tudi kakega svojega soigralca, taka je bila njegova vloga. Rekel bi, da je igral trdo, a pošteno, ni imel umazanih potez. Kot soigralec kasneje pa je bil v redu dečko, profesionalec. Mi fantje takrat v garderobi sprva nič nismo vedeli o tem, koliko je plačan in z njim nismo imeli pravzaprav nobenih težav, kolikor se spomnim. V primerjavi s Sheehy-jem je bil pravi hokejski gospod. Sheehy pa je imel drugačno vlogo – bil je tudi nekoliko »glumac«, če se tako izrazim. Znal je motivirati občinstvo, ene goreče zanj in druge goreče proti. Svojo nalogo je v tem pogledu odlično opravil, dvorane so bile polne, na koncu pa smo zmagovali Jeseničani (smeh). Sicer pa je bil sposoben zelo grdih provokacij in umazanih potez.
Tudi Jeseničani smo kasneje dobili svojega pretepača – okrepil nas je Craig Coxe 
( v karieri je med drugim igral tudi za Vancouver Canucks, Calgary Flames, St. Louis Blues in San Jose Sharks, op.p.).  Coxe se je enkrat stepel s celotno prvo peterko Olimpije, če nekoliko pretiravam, ostali pa smo bolj od daleč gledali kaj se dogaja. Takrat je med tretjinama prišel razjarjen v garderobo in »bunke« obljubil tudi nam, če se bo še kdaj moral stepsti brez podpore ostalih članov moštva. Želel je, da delamo, igramo, ali se tepemo kot moštvo. Oh, veliko je podobnih spominov.«

Se vas torej navijači spominjajo kot pretepača?

»Oh to pa menda ne. Znal sem tudi nekaj hokeja (smeh). Res pa da se nikoli nikomur nisem pustil. Pri hokeju je pač tako, da zmaguje tisti, ki uveljavi svojo fizično premoč nad nasprotnikom. Če si močnejši zmaguješ ob ogradi, se zrineš mimo nasprotnika in podobno. Normalno je, da ob vsem skupaj dostikrat zavre tudi kri.«

Kunco, kdaj ste končali aktivno kariero?

»Prenehal sem pri dvaintridesetih letih. Več dejavnikov je igralo vlogo, da sem se tako odločil. Lahko bi igral še nekaj sezon. Takrat je bil v reprezentanci glavni Matjaž Sekelj. Mene ni ravno maral, saj sem se mu najbrž zameril s tistimi peripetijami okrog Olimpije. Na zadnji tekmi, ki sem jo odigral za reprezentanco Slovenije,  sem dobil zlato uro kot najboljši igralec tekme, kasneje pa me Sekelj preprosto ni več povabil. Na Jesenicah je bil v tistem času v veljavi sistem, po katerem smo bili igralci plačani po kategorijah. V prvo kategorijo najbolje plačanih so sodili reprezentantje, sam pa tja več nisem mogel. Ocenil sem, da za manjšo vsoto nisem pripravljen igrati, saj sem se dobro zavedal svoje vrednosti. Igralci smo si morali tudi sami plačevati zavarovanje, tako da ravno za drobiž pa vseeno nisem želel dajati glave na tnalo, kakor se temu reče. Skozi nekaj zadnjih sezon je bil moj osebni sponzor podjetje Avto Lesce (kjer Boris dela še sedaj, op.p.) in takrat je prišlo do odločitve, da s profesionalnim hokejem preneham. Pravzaprav bi se tudi na ta način odgovornim rad javno zahvalil za vso podporo.«

Imate še kak poseben spomin na tedanje čase?

»Spominov je seveda polno. Mogoče bi omenil to, kako zelo smo v klubu in okrog njega vsi držali skupaj, vsi delali za isto stvar. Šlo je res za kolektiv, v katerem so pomembno vlogo imeli prav vsi, od čistilke, do upravnika objektov, trenerjev, maserjev, hokejistov, šoferjev, pa najbrž še koga. Lepi časi so to bili!«

Kako pa gledate na današnje stanje hokeja na Jesenicah, v Sloveniji?

»Bodimo realni, okoliščine so se spremenile. Kvaliteta je strmo padla, tako na Jesenicah, kakor tudi v državi. Državno prvenstvo je popolnoma razvodenelo. Včasih smo pred tekmami imeli pravo mrzlico, igralci smo na kavi pred treningom nekaj dni pred samim dogodkom govorili le o tekmi. Veliko smo razmišljali o tem, kako se bomo zadeve lotili. Pred tekmami sem si vedno postavil nek cilj, si ustvaril svoja pričakovanja. Po tekmah pogosto nisem spal, saj se mi je znova in znova pred očmi vrtel film cele tekme. Mislim,da danes take intenzivnosti ni več.
Všeč mi je, da se je v delo s prvim moštvom vključil Dejan Varl. Sam je skozi zadnja desetletja na Jesenicah doživel prav vse – dvignil se je z dna in igral za prvo ekipo, bil celo njen kapetan, doživel zlate čase lige EBEL in prisostvoval potopu. Zraven morajo biti ljudje, ki razmišljajo pozitivno in ne gledajo izključno na svoje interese, pač pa delujejo v dobro športa. Hudo mi je, da so tako neslavno umrli ime, znamka in vsa tradicija. Pohvala gre vsem, ki se trudijo, da bi zadeve spet prišle na nek nivo, vlagajo svoj čas, znanje in energijo. Sam sem pred nekaj sezonami pomagal kot najstarejši igralec v državnem prvenstvu. Opažam, da se stvari vseeno premikajo na bolje in to me zelo veseli.  Rad bi seveda videl, da bi šle zadeve še višje.

Rekel bi, da se dela razmeroma dobro, manjka pa pravi vlečni konj v obliki vrhunske članske ekipe. Le-ta bi bila motivacija tudi mladim. Meni recimo v mlajših letih ni bil cilj dokončati šolanje, pač pa zaigrati za prvo ekipo. Pa za člansko reprezentanco Jugoslavije. Še danes dobim kurjo polt, ko se spomnim svojih občutkov ob tem, ko so mi zadeve uspele.
Včasih imam občutek, da na Jesenicah vseh svojih potencialov preprosto ne izkoristimo. Zakaj je tako – ne vem. Menda v današnjih časih vsak preveč vleče na svojo stran,za skupno dobro pa je malokomu mar.
Kar se tiče reprezentance in hokeja v Sloveniji na splošno, pa se bojim, da bomo zelo težko ostali na tako visokem nivoju. Predvsem tukaj pogrešam intenzivnejše delo HZS-ja, močnejše in odmevnejše državno prvenstvo, nove centre in podobno. Intenzivneje bi morali delati z mladimi igralci, v članskih ekipah pa ponuditi delo (in seveda plačilo) dvema do trem kvalitetnim tujcem.
Z bivšimi soigralci se včasih šalimo, da smo vse te jeseniške fante, ki so se kasneje prodali po celem svetu, s svojim odnosom pravzaprav  – naredili mi …

Mogoče pa bi morali zahtevati kak procent od njihovih pogodb …

»Hehehe, ne, nisem imel tega v mislih. Je pa lepo, da se vsaj kdo potrudi in zadeve izpred desetletij zapiše. V nasprotnem bodo pač počasi utonile v pozabo. Tukajle bi pohvalil tudi vaše delo, zelo rad prebiram vaše prispevke!«

Hvala. Zakaj menite, da je kvaliteta hokeja tako strmoglavila? S tem je povezan tudi slab obisk v dvoranah …

»Kaj pa vem, menda je danes vsega preveč. Če si ponoči lahko ogledaš tekmo lige NHL v prenosu, popoldan pa kako iz lige KHL, potem je težko vse skupaj primerjati. Vse skupaj gre eno z drugim – gledalci pridejo s kvaliteto in razburljivostjo, z njimi pride tudi denar, posledično dobri tujci in podobno. Vse pa se vrti v krogu. Gledalcev in financ brez kvalitete ne bo v dvoranah, kvalitete pa ne brez financ in gledalcev. Nekdo bo torej moral presekati ta gordijski vozel. Očitno je, da gledalci tega, kar se dogaja zdaj, ne prepoznavajo kot kvaliteto. Potrebno bo nekaj vložiti, razmišljati o popularizaciji hokeja, osveščanju in reklamiranju. Najbrž se bo potrebno znebiti tudi nekaterih ljudi, ki so za hokej preprosto balast, sami pa se imajo za nepogrešljive …«

O kom govorite?

» V mislih nimam nobenega imena, v vsakem hokejskem okolju pa jih brez dvoma najdete nekaj.«

Kunco, še kdaj obiščete tekme prvega moštva?

»Zelo redko. Služba mi vzame večji del dneva, prosti čas pa rad preživljam z družino. Sodelujem sicer na terminih veteranov, rad pridem zaradi družbe. Bi pa seveda še rad doživel množice Podmežaklo in hokej na višjem nivoju. Takrat bi se tekem udeležil skupaj z družino.«

Boris, povejte po pravici – bi danes v svoji karieri hokejista storili kaj drugače?

»Ne! Ponosen sem na vse, kar sem dosegel v rdečem dresu in teh stvari ne bi zamenjal za nič na svetu!«

Hvala za izdaten pogovor. Res ste legenda!

Vse fotografije: zasebni arhiv Borisa Kunčiča

 


[paypal_donation_button]
Categories
Glasbeniki Intervjuji

Če bi bilo to potrebno, bi se tudi preimenovala

Pišem: Marko LUKAN

Prišel sem tja v hladu decembrskega poznega popoldneva in najprej zagledal njo. Mojo tokratno intervjuvanko. Pravzaprav je zagledala ona mene. In me poklicala. Kako si, sem jo vprašal, si pripravljena? V zadregi se je nasmehnila: Nekoliko sem prehlajena. Sicer pa v redu. Povprašal sem jo, če čuti kaj treme in odgovorila je, da malo pa že. Saj veste, vedno je težko nastopati pred domačimi ljudmi, je dodala.

Kar je sledilo nekaj kasneje, je bil izvrsten nastop. To, da je bil izvrsten, velja tako za mojo današnjo sogovornico, kot tudi njeno podporno ekipo. Le-ta ima v nogah, rokah, zadnjih plateh, prstih in najbrž tudi vseh ostalih telesnih organih ter pritiklinah, v vsakem primeru zavidanja vredno kilometrino. Ona pač ne. No, ali pa vseeno … kakor sem kasneje izvedel.

Potem pa sem – prav tipično za današnje čase – v naslednjih dneh bral polemike. O tem, ali je bil izbor pravilen. Pa o tem, kdo je bil dober in kdo ne. In o tem, kako bi moralo biti. Pa še o tem, kdo bi v resnici »moral« nastopiti, da bi bil(o) vsem všeč … Tudi o moji sogovornici in njenem nastopu. Kritike, modrovanja, nasveti in vsevedništvo, ki (nam) je mnogim tako hitro na jezikih ter tipkovnicah dandanes. Saj veste: vrsta, v kateri stojijo ljudje, ki bi radi pokritizirali, je večinoma nepregledno dolga. Tista, v kateri ljudje čakajo, da bi predlagali konstruktivne rešitve, je vsaj za 80% krajša. Vrsta, v kateri stojijo ljudje, ki bi pa dejansko kaj naredili, pa je preprosto … aha, trije smo. Bodi o tem dovolj, saj je zgovorno samo po sebi.

Spomnim se, da sem precej nejeverno gledal, ko sem prvič zaznal, kaj je uspelo moji današnji zasliševanki. Jeseničani – v zadnjih letih pa tudi prenekateri Slovenec – jo poznamo pod imenom

Ona je namreč pevka pri skupini Panda. Večini bralstva Pande najbrž ni treba posebej predstavljati. Če pa je kdo morda le zadnjih nekaj desetletij morda preživel na Luni, Marsu, ali kje drugje v soseščini, pa povem le to: Panda so eden od največjih slovenskih bendov. Obstajajo že od leta 1986, marsikdo pa zagotovo pozna ponarodele uspešnice tipa Hvala za denar, pa Sive ceste ter Daleč stran in podobne …

Rekel bi, da Panda spadajo v neko imaginarno prvo ligo slovenske zabavne scene v zadnjih desetletjih, čeprav uspehov proporcev kake Siddharte, Big Foot Mame in podobnih menda niso dosegli. Sicer pa, kako človek to izmeri?

Kar pa se tiče Nine in njenega sodelovanja s Pando … pojdimo lepo po vrsti.

Skupina Panda
Foto: Klemen Udovč Clementino

Živijo Nina. Nam zaupaš, kako je prišlo do tega, da si postala pevka Pande?

Zabavna zgodba. Mami je leta 2012, če me spomin ne vara, prebrala v časopisu, da je skupino zapustila njihova četrta pevka Saša. Kar na internetu sem našla telefonsko številko od Andreja Pompeta, šefa benda in ga poklicala.

In si bila v bendu? Tako preprosto?

Ne, seveda ne. Ponudila sem se že, to je res. Ampak sodelovati sem morala na avdiciji, na katero se je prijavilo 16 deklet. Na podlagi posnetkov na portalu, so nas osem izbrali bralci, osem pa člani benda.

In?

Hja, pele smo vsaka po dve pesmi v nekem zaklonišču v Savskem naselju v Ljubljani …

Oprosti, ker te prekinjam … prejle si rekla, da si se javila namesto neke Saše. Sem pa mislil, da je prvi pogoj, da je neka bejba pevka pri Pandi, da ji je ime Suzana …

Hahaha. Hahahahaaaaaaa … Verjetno ciljate na prvi dve pevki; obema je bilo ime Suzana. Ampak … ko me že dražite – če bi bilo to potrebno, da bi postala pevka pri Pandi, bi se pa tudi preimenovala!

Hahaha! Okej, ostala sva pri avdiciji. Si zmagala?

Ne, žal ne. Izbrali so drugo, Saro Petrovčič. Z njimi je pela dve leti. Potem me je pa nenadoma poklical Andrej, the boss. Je vprašal, če bi bila njihova šesta pevka …

Uff … postavljajo morda rekord v številu pevk, ali kaj podobnega?

Haha, tega ne vem. Vem pa, da smo posneli dva komada. Če povem po pravici, je bil to moj prvi kontakt s takimi profiji, kot so fantje v Pandi.

Si imela tremo?

Ne, to pa ne.

Kakšna je bila prva skupna vaja?

Mislim, da v redu. Upam, da, haha.

Se ti ni zdelo nič čudno, da je toliko pevk že ušlo iz benda?

Ne bi rekla, da so ravno ušle. Skupina obstaja že več desetletij. Prihajalo je tudi do drugih sprememb v ekipi, ne le na mestu pevke.

Prav. Tako si torej postala pevka Pande …

V tistem času so se fantje v bendu odločili, da bodo pravzaprav brez stalne pevke. Imeli so nekaj slabih izkušenj in … Rekli so, da bodo delali bolj na skupnih projektih s posameznimi pevkami.
Takrat enkrat se je za skupino pojavil en špil. Ponudili so mi, da se naučim starih komadov. Za silo sem se jih. Sprejeli so me, pa sem kar ostala.

Od kod ti pravzaprav ideja, da bi bila pevka?

To je posledica mamine intuicije. Je nekaj malega čarovnice v njej, veste, haha. Ampak resno: pojem že od malih nog. Na šolskih tekmovanjih in podobno …Tam nekje okrog leta 1998 sem »odkrila« Tinkaro Kovač in njeno petje. Veliko sem jo poslušala, pela njene komade … Lahko rečem, da mi je bila takrat vzornica. In inspiracija. Stara sem bila 10-11 let. Še zdaj mi je!

Modre misli iz plave glave: Nina
Foto: ML

Dobro, ampak od poslušanja in oponašanja Tinkare Kovač do pevke Pande …

Leta 1998 sem zmagala na prireditvi Prvi glasek Gorenjske prav s Tinkarino skladbo Veter z juga. Leta ’99 sem zadevo ponovila. Moja tedaj največja želja je seveda bila, da bi Tinkaro spoznala. Na Radiu Triglav sem bila otroška voditeljica, pa so me spodbudili, naj pevko pokličem in z njo naredim intervju. To sem tudi storila.
Osebno sem jo pa spoznala leta 2000 na koncertu v Bohinju. Rada bi omenila še to, da je bila Tinkara gost na Prvem glasu Gorenjske leta 2001. Kot spremljevalna skupina so takrat nastopali skupina Vita. Poznala sem jih, pa so me spustili v zaodrje.

Ja?

Tinkari sem odpela Veter z juga. Bila je šokirana. V pozitivnem smislu.

Okej, Nina. Ampak tale intervju naj bi govoril o tebi, ne o Tinkari Kovač.

Še to povem, pa zaključim s pripovedovanjem o njej. Leta 2005 je nekdo z neznane številke klical mojega očeta. Klicala me je Tinkara in me vprašala, če bi pela back-vokale na njenem koncertu v Cankarjevem domu. Seveda sem bila za! Dvanajstega aprila 2005 sem tako pri sedemnajstih letih sodelovala na koncertu, ki se mi še do dandanes zdi eden najboljših, pri katerih sem bila zraven. Da te pokliče vzornik … wooooow!

Vem, kako si se počutila. Nekega lanskega dne, me je na podoben način klicala Svetlana Makarovič …

Noro fajn se mi je zdelo! Na koncertu mi je pustila odpeti tudi del pesmi Ne odhaja poletje in … tega ne bom nikoli pozabila! Veliko mi je pomenilo!
Cankarjev dom je v naših razmerah res nek najvišji nivo. Vsi sanjajo Stožice, ampak … Cankarjev dom je pač slovenska kulturna Meka. Nisem slaba, sem si mislila, če lahko nastopam v Cankarjevem domu.

Kaj si počela pa vmes?

Pela sem v narodno-zabavnem ansamblu Kokalj, hehe.

???

Narodno zabavna glasba ni nekaj, kar bi jaz preferirala. Smo pa dosti nastopali in z njimi sem pridobila ogromno izkušenj. Saj veste – studio, nastopi, itd.

Zanimiva sogovornica
Foto: ML

Heh, pop-rock, narodno-zabavna … Nina, si ti univerzalna pevka?

Če človek počne stvari, v katerih uživa, ne more biti slab. Seveda se pa vedno lahko še izboljšam.
Vam povem še tole: leta 2005 sem nastopila z Bid bangom Radovljica. Gre za neko obliko velikega orkestra. Orkestralno, angažmajsko, so bile to popolnoma nove izkušnje. Zdelo se mi je, da v tem res uživam. Popolnoma drugače je, kakor petje v klasičnem bendu.

Bi še tako pela?

Z največjim veseljem! Izjemno recimo spoštujem Big band RTV Slovenija. Ena izmed mojih še neizpolnjenih želja, je petje z njimi.

Imaš morda tudi na tem področju kako vzornico?

Bolj bi rekla, da vzornika. Spet moram omeniti svojo mami; leta 2008 je na TV-ju videla pop-jazz pevca Marka Toljo. To je tisti, od katerega stric je Davor Tolja, nekdanja polovica slavnega dueta Denis i Denis. Marko je ena taka hrvaška verzija Michaela Bubléja. Ali pa Franka Sinatre. Čeprav … no, malo pretiravam. Sinatra je liga zase. Nedosegljiv!

Imam občutek, da mi hočeš nekaj povedati …

Res? Haha. Mogoče pa res. V Križankah je enkrat pela Nina Badrić. Kot gost je nastopal Marko Tolja, ki je zapel njegovo verzijo komada Program tvog kompjutera.

In zdaj pride na vrsto mami?

Hahahaha! Kako ste vedeli? Res je. Mami me je spodbujala, naj se mu grem predstaviti. Pa sem šla. Sem ga kar »ruknla« in se predstavila.

In?

Šla sem še na par njegovih koncertov. Rada bi z njim pela. Ali pa, če bolje pomislim … še raje bi sodelovala z njegovim pianistom, Zvijezdanom Ružićem. Ta s svojim sekstetom uspešno gradi tudi vzporedno kariero.

[paypal_donation_button]

Zanimivo. Kakšni pa so ti ljudje, ki že imajo nek uspeh?

Rekla bi tako: bolj, kot obvladaš, bolj si enostaven. Tisti, ki se nosijo, kot neke megazvezde, so navadno v resnici bolj tako-tako … Kaj pa vem; če imaš neko poslanstvo, potem vztrajaj v le-tem. Ni ti potrebno biti visok, samo sledi svojim občutkom. Saj je preprosto. Nekateri so strašno uspešni, pa so še vedno čisto navadni, prizemljeni ljudje.

Druge pa slava prevzame?

Ne bi govorila za druge. Slava te ne more prevzeti, če si z nogami trdno na tleh. Slava je minljiva, veste.

Nina, govorila sva o Tinkari Kovač. Ampak … o današnjih vzornikih te pa nisem ničesar povprašal.

Rekla bi, da imam v vsakem obdobju koga drugega. Z leti tudi glasbeno rastem. Moj okus postaja zahteven, specifičen. Je pa zanimivo, da so moji vzorniki običajno moški, haha.

Po kom si v resnici podedovala svoj glasbeni talent?

Verjetno po očetu. On obvlada harmoniko, v nekdanji pleh-muski je bil tudi prvi klarinetist. Glasba mi je bila položena v zibko, če se poetično izrazim.

Kaj pa izobrazba; si glasbeno izobražena? Note poznaš?

Seveda. Naredila sem nižjo glasbeno šolo. Klavir.

Te pri Pandi upoštevajo? Imaš lahko svoje ideje, ali si samo pevka?

Oh, v bendu me kar spustijo … ampak si še ne upam, haha. Napisala sem par tekstov in tudi svoj prvi »komad«. Zelo sem samokritična. Najbrž je v tem pogledu v meni tudi nekaj sramu. Še sama ne vem zakaj.

http://intervju.si/2018/09/28/nostalgija/

Za trenutek bi se še vrnil k prednovoletnemu koncertu na Čufarjevem trgu. Zdela si se mi rahlo živčna, ko sva se kako uro pred začetkom pogovarjala …

Rahla nervozica me daje pred vsakim koncertom. Tudi drugje. V domačem kraju je pa še nekaj bolj izrazita. Ves december sem bila rahlo bolna, grlo in te reči, pa me je skrbelo, kako se bom izkazala … Sem namreč perfekcionistka. Hotela sem se pokazati v najboljši luči.

Odlična si bila! Velikokrat sem že slišal Pando in ti to lahko z gotovostjo potrdim.

Hvala.

Kakšni so bili pa tvoji občutki po nastopu?

Tekom koncerta sem se sprostila. Sem pa potrebovala uvodnih nekaj komadov, da sem bila povsem sproščena in v svojem elementu. Potem se mi je zdelo pa prima. Tudi po koncertu je bilo enako.

Kako pa je prišlo do nastopa na Jesenicah?

Dogovorili smo se z Zavodom za šport.

Koliko ima pa vpliva na tvoje počutje publika?

Nastopala sem že pred zadrgnjeno, statično publiko in moram reči, da občutek ni bil prav dober. Jeseničani so bili kul, če lahko tako rečem. So kar sodelovali. Vesela sem bila.
Ne bi pa rekla, da je sproščanje v celoti odvisno od publike. To je proces, ki poteka v meni. Publika je samo eden izmed faktorjev.

Pa si zaznala kritiziranje na spletu v dneh po praznikih?

Zaznala sem ga, ga brala. Sodelovala v debatah pa nisem. Ne rečem, malo me je prizadelo. Sem le Jeseničanka in se poskušam udejstvovati. Ampak zdi se mi, da so ljudje pogosto mačehovski. Najprej kritizirajo in zahtevajo domače izvajalce, potem pa domači niso dobri. O tem pravzaprav ne želim preveč razglabljati. Nikoli ne bo vsem prav.

Misliš, da drugje ni tako?

Ne vem. Sem pa žalostna. Tudi zaradi ljudi, ki se okrog vsega tega trudijo. Organizirati take dogodke ni enostavno. Veliko truda je potrebnega. Pa časa. In tudi denarja, če hočete.
Dobro je, da so šli organizatorji v koncept podpiranja lokalnih izvajalcev. Dobro, Panda …

Nina v elementu
Foto: Klemen Udovč Clementino

Ni jeseniški bend, hočeš reči? Ampak – ti si njihova pevka. Na nek način jih imamo zdaj lahko za naše.

V vsakem primeru bi imeli nekateri kaj za pripomniti. To je slovenska folklora. Je treba pač skritizirati, tudi kadar je dobro …

Je skrivnost, kakšna je bila finančna nagrada za nastop?

Ne bi o tem.

Bi se morda spomnila kakega velikega jeseniškega glasbenega imena? Koga, ki je z Jesenic in mu je uspelo v slovenski zabavni glasbi?

Najprej mi na pamet pade Miha Rebernik, fant z izjemnim vokalom. Pa seveda GHB (Grega Habič Band) ter bobnar Jure Rozman. On itak bobna za pol Slovenije, haha. No, pa Helena Blagne, seveda.

Še kdo?

Moram malo pomisliti. Ja, Robi Humar in Tomaž Repinc – Tomzl, ki igrata pri Rok’n’bandu. Pa Anja Baš, seveda. In Supernova. Gotovo je še kdo, pa mi ta trenutek ne pade na pamet.

Si že kdaj slišala za Ultimat?

Kako?

Ultimat.

Ne. Sem verjetno premlada. Si bom poiskala na internetu.

Haha, prav. Le daj. Še bi jih lahko naštevala …
Povej mi, kakšni so tvoji načrti za nadaljnjo kariero?

Načrti? O tem je zelo težko govoriti. Jaz raje govorim o svojih željah. Rada bi napredovala v glasbenem smislu. Tudi v osebnostnem, če sva že pri tem.
Rada bi s Pando posnela novo ploščo. On 33-letnici skupine bo koncert v Cankarjevem domu, rada bi, da bi nam dobro uspel. Želim si čim več nastopov, zanimivih sodelovanj.

Praviš, da bi rada napredovala v osebnostnem smislu. Na kaj ciljaš?

No, sem zelo diplomatski človek. Po izobrazbi sem politologinja. Lahko sem izrazito komunikativna, ni pa nujno, da vse povem. Sama pa sem zelo radovedna.

Nisem pravilno vprašal?

Ne, ne, vprašanje je bilo odlično. Tudi ostala so. Ampak nekatere stvari pač raje zadržim zase. Povem le tisto, kar se mi zdi pomembno in primerno za javnost, haha.

Klasično vprašanje za slovenskega glasbenika – tujina?

Tudi v tujini bi rada uspela.

Foto: zasebni arhiv Nina B.

V skupini poznajo to tvojo željo?

Bend me podpira. Ne vem pa, koliko imajo fantje še takih želja. Spodbujam jih, da bi največje hite posneli v angleščini.

Imaš zdaj, ko si že uveljavljena pevka, morda kako najljubšo slovensko izvajalko, izvajalca?

Na področju jazza je izjemna Nina Strnad. Noro dobra pevka je.

Večkrat si že omenila jazz in te resnejše glasbene zvrsti. Poješ pa v pop-rock bendu. Kako je s tem – imaš raje eno, ali drugo?

Oboje, haha. Če imaš možnost obojega – zakaj ne? Jaz pravim, da me jazz umirja. Rock pa pomaga »spumpati« kako reč iz mene, iz moje notranjosti. Oboje je na nek način terapija.

Zanimivo …

Zlahka bi naredila album s čistim jazzom. Hkrati pa tudi rock. V bendu pravijo, da imam glasbeno shizofrenijo, haha.

Koliko te zaznamujejo Jesenice?

Po govoru niti ne. So pa fantje v komadih opazili, da imam nekoliko izrazit »L«, haha. Včasih me potegne tudi na srbo-hrvaščino. Iz zafrkancije jim zapojem kako cajko. No, ampak zapojem pa tudi »Murke«.
Pa kolnem. T’ko, po jeseniško, sočno. Me opozarjajo, da preveč preklinjam 
😳

A naše, jeseniške kletvice … veljajo za sočne?

Ja no, haha. Saj veste.

Misliš na take, ki vsebujejo razmnoževalne organe, spolne odnose in žlahto?

Prav te, hahahahahaaaaaa …

Nina, se da od tega, kar počneš, živeti?

Hm. Željo imam. Se da, tudi pri nas. Po drugi strani pa nekoliko kukam tudi za kako ustrezno službo. Tudi ostali v bendu imajo službe.
Ampak jaz … jaz sem praktično vsak dan angažirana v glasbi. Na tem področju se res trudim. Rada bi iz tega svojega hobija naredila življenje.

Glasba, to si ti?

Glasba, to sem jaz. Tudi, če se odmikam, če iščem druge poti v življenju, me vedno prinese nazaj v glasbo. Glasba je moja usoda.

Bi sebe označila za znano Jeseničanko?

Ne. Definirajte »znano«. Mogoče me kdo pozna kot Jeseničanko, ki se ukvarja z nekonvencionalnimi stvarmi.

Nimaš nikoli v mestu občutka, da te kdo opazuje, bulji?

Jesenice so tako majhen kraj, da se itak med seboj poznamo, vsaj na videz. Nimam pa občutka, da bi me ljudje poznali po tem, da prepevam pri Pandi.

Po temle najinem članku jih bo gotovo nekaj več vedelo za to. To ti lahko garantiram.

Jah … prav. Ne vem, kaj naj rečem.

Povej mi kako zakulisno zanimivost iz sveta slovenske zabavne scene.

Bom raje povedala o eni svoji težavi. Ko sem začela peti pri Pandi, se je bilo potrebno naučiti 50-60 tekstov. Bend ima že dolgo zgodovino nastopov, plošč … Vsega tega se je nabralo. Če sem želela peti z njimi, sem se seveda morala naučiti tudi starih komadov. Jaz imam pa probleme s teksti. Ne zapomnim si jih.
Zgodi se, da »zatrokiram« sredi pesmi, da se ne spomnim besedila. Na prvih koncertih sem imela pred sabo kar stojalo z besedili, haha …

Zanimivo. Kaj pa kako anekdoto, nam morda lahko poveš kaj takega?

Ne. Sem kar dolgočasna. Spotaknem se že, ali kaj podobnega. Na Trnfestu sem šla med komadom ritensko in bi skorajda padla na bobnarja. Tudi zlomljene palčke so mi že pristale v glavi. Kaj dosti več pa ne vem povedati …

Te je kdaj kaka od prejšnjih pevk v skupini kontaktirala?

Smo v kontaktih. Imeli smo tudi koncert, na katerem smo se publiki predstavile prav vse, vseh šest. Prva pevka, Suzana Jeklic, še vedno napiše kak tekst za skupino. Suzani Werbole sem pa enkrat rekla, da se je bojim. Zelo odločna, karizmatična ženska je.

Je težko stopiti v tako velike čevlje, kakršne sta zapustili obe Suzani v skupini?

Ne obremenjujem se s tem, ali so mi čevlji prav, ali ne. Niti ne poskušam koga kopirati. Pojem po svoje. Jasno je, da bodo nekateri rekli, da sem OK, drugi pa obratno, da sem premalo »Suzana« in podobno. S tem se res ne obremenjujem.
Bistveno je,d a se v bendu razumemo. To se odraža na odru, nastopih, v studiu, komadih, ki jih snemamo …
Če tega ni, tudi publika zazna, da »fejkaš«.

So bile razen pevskih specifik od ostalih članov skupine pred tebe kdaj postavljene kake druge zahteve?

Ne vem, na kaj mislite. Lahko pa povem, da ima Panda strašno visok nivo o tem, kako mora biti bend videti, kako mora delovati …
Te stvari sprejemam. Rada bi, da bi ustvarjali še naslednjih dvajset let. Rada bi, da bi bili s Pando Nepremagljivi (kakor je naslov enega od največjih hitov skupine, op.p.).

Nina, kako boš nekega dne kombinirala vlogi mame in žene z vlogo pevke v bendu?

Pomembno je, da najdeš partnerja, ki te razume. Če je pa še v istem »fohu«, pa še toliko bolje. Pogosto razmišljam, da če bi mi kdo postavil ultimat v smislu – glasba, ali jaz … bi izbrala glasbo. Se pa da v življenju vse skombinirati na pravi način. Le, kot pravim: treba je najti pravega partnerja.
Vedno dobro razmislim, koga spustiti v svoj lajf. Nekdo, ki me ne podpira, ne more biti del mojega življenja. Taka pač sem.

Stara si dobrih trideset let. Saj to lahko obelodaniva bralcem?

Ja, seveda, zakaj ne?

Te je tridesetka kaj »usekala«?

Ja, me je. Priznam. Ampak saj veste – leta so samo številka.

Te že kaj muči biološka ura?

O čem govorite?

O tem, da bi bila mogoče rada mama.

Ne. Ne funkcioniram tako.Za zdaj sem osredotočena na kariero. Nase. Na to, da bi bila najboljši človek, kot sem v danem trenutku lahko. In tam še nisem, je treba še kar nekaj dela opraviti.
Ko bom osebnostno najboljša, bom pripravljena tudi za druge. Za resnega partnerja, za otroka. Ne vem, če me bo biološka ura v resnici kdaj priganjala. Ni vsak za vse.

Zanimivo razmišljanje.

Kar se te biološke ure tiče – je sploh res, da ženske iz svoje globine zaslišimo klic po materinstvu, ali pa je vse skupaj bolj produkt pričakovanj okolice? Odgovori so vedno individualni. Odvisni od tega, koga sprašujete. Če se bo pri meni kdaj pojavila taka želja, potreba … potem to prav gotovo ne bo zaradi zunanjih vplivov.

Tega, ali rada poslušaš glasbo drugih izvajalcev, te sploh ne bom vprašal. Kaj pa koncerti, jih obiskuješ?

Oja, seveda. Zadnji tak večji je bil koncert skupine Toto v Zagrebu.

Bi izmed koncertov, ki si jih videla do sedaj, lahko izbrala najljubšega?

Bi. To je bil koncert mojega glasbenega guruja Davida Gilmourja, kitarista Pink Floydov, v puljski Areni. Sem bila z očetom – rokerjem, haha.

Evo, pa sva nazaj pri rocku.

Se mi zdi, da so Pink Floyd nek temelj. Tisto, kar so oni delali že v sedemdesetih, je za marsikateri bend še dandanes nedosegljivo.
Sicer sem si pa recimo ogledala tudi koncerta Erica Claptona in Stevea Winwooda.

To so res velika imena iz svetovne glasbene zakladnice.

Cenim ljudi, ki so na svojem področju vrhunski in profesionalni. Ti ljudje so našli svoje poslanstvo in mu zvesto sledijo.

Omenjala si očeta rockerja. Kakšne vplive je pa nate posredovala mami?

Ja, oče je bolj rocker. Mami je pa bolj v bluesu in jazzu. Nekoč sva skupaj obiskali koncert Josipe Lisac. Fascinirala me je. Kakor bi se ustavil čas! Videti je bila, kot da bi bila povsem sama na odru, kot bi pela sama sebi. Prav mistično je bilo vse skupaj.

Ja, Josipa je na teh prostorih res nekaj najbolj originalnega, posebnega.

Fura svoj stil, briga jo za ves svet. Imela je Karla Metikoša, partnerja, ki jo je razumel. Takega bi imela tudi jaz.

Si vedela, da je Karlo na zahodnih trgih nastopal in izdajal plošče pod imenom Matt Collins?

Da.

Pevka in avtor intervjuja

Takega partnerja bi si želela, praviš. Ti je bila všeč zgodba o Johnnyu Cashu in June Carter Cash? Film Walk the line?

Oh, seveda. Podobna zgodba. Lahko bi našla vzporednice. Za ljubezen se je pač potrebno boriti. Te zgodbe znajo biti tragične. Je pa v tej tragiki nekaj pristnega.

Pristnost ti je ljuba? Ne glede na posledice?

Ljudje se prehitro zadovoljijo s povprečjem. Samo, da imam službo! Ampak jaz mislim, da je bolje trpeti, kot da bi bila zadovoljna z nekim povprečjem. Če počneš nekaj, kar ti ni všeč, si s kom, ki ga v resnici več ne ljubiš, ali pa ga – še huje! – sploh nikoli nisi, potem te to počasi začne ubijati. Bolj, kot čiki, ali alkohol!

To se pa strinjam.

Če bi ljudje počeli stvari, ki jih veselijo, izpolnjujejo … bi bil svet mnogo lepši. Tako pa večina deluje po kopitu: šola, služba, družina, pes. Kje pa piše, da sem jaz lahko po enakem kopitu srečna?

Imaš prav. Vidim, da ti počneš prav stvari, v katerih uživaš in se v tej vlogi počutiš odlično. Za konec me še zanima, ali je morda kaj takega, kar nisem vprašal, pa bi moral?

Kaj pa vem. Ne. Morda bi bilo lepo še omeniti mojo ljubezen do živali. Ves čas sem obkrožena z živalmi. Za vse ljudi tega ni moč trditi, ampak živali so pa nepokvarjene, pristne …

No, to pa je lepa misel za konec. Nina Bauman, hvala za tvoj čas.

Ni problema, z veseljem sem si ga vzela. Pozdrav vašim bralcem.

»Panda so bend, ki ga lahko ves čas poslušaš. Majo dobre komade, enkp jih poznaš, pa sploh ne veš, da so od njih,« mi je rekel prijatelj ob priliki prednovoletnega koncerta skupine na Čufarjevem trgu. In res je tako. Skupina je po toliko desetletjih izvrstno uigrana. Vseh sprememb na pevskem mestu niti nisem zaznal, a ta zadnja, naša Nina, se jim je/bo gotovo obrestovala.

Takole, ko se človek z Nino Bauman pomenkuje, dobi vtis izredno preprostega dekleta. Prav nič zvezdniškega ni v njenem obnašanju. Zvezdniškega, pravim, v slabem pomenu besede. Uporabil bom kar oznako iz enega od njenih odgovorov – je zelo prizemljena. Predvsem pa iz vsakega njenega stavka žari ljubezen do glasbe. Različnih zvrsti glasbe.

Pravi, da je Jeseničani nič kaj dosti ne prepoznamo na ulici. Ampak zdaj, po tem intervjuju, bomo bolj pozorni nanjo, ane? J Če jo kdaj, s slušalkami v ušesih, srečate v mestu, ali pa morda v družbi svojega psa kje za Savo, se ji pa le nasmehnite in prijazno pokimajte z glavo. Če tako nanese, pa tudi kaj vprašajte, ali poprosite za fotografijo. Saj se ji bo zdelo prima, veste 😉

Ampak preveč … preveč pa le ne buljite. Buljenje je neprijetno.

Tako, dragi bralci. Ker na spletni strani jeseničan.si pripravljam nekaj sprememb, vam lahko zaupam, da je ravnokar prebrani intervju dejansko eden zadnjih, če ne celo povsem zadnji, ki ste ga v tej obliki lahko videli. Kakšne spremembe vas/nas čakajo, naj za zdaj ostane še skrivnost. Do novega branja pa le nikar ne pozabite:

OPOMBA: Podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa!  Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

[paypal_donation_button]

OPOMBA2: avtor naslovne fotografije: Brane Vidan


Categories
Intervjuji Neznani znani obrazi mesta

Glas nemočnih

Pišem: Marko LUKAN

Lani je izšla moja prva knjiga. Ko sem se jo z ekipo zvestih podpornikov spravljal prvič predstaviti bralcem – v nekem ljubljanskem klubu – sem v minutah pred samim dogodkom stal v družbi znancev pred lokalom in se pomenkoval. V neposredni bližini je stalo prikupno svetlolaso dekle in kaj kmalu sem zaznal, da me opazuje. Take stvari moja plešasta glava prej ali slej registrira. Prijazno sem pokimal, brez da bi vedel kdo svetlolaska je in dalje privoščal svoji družbi mnogotere modrosti, ki jih tako ugleden pisec, kot sem sam, seveda sproducira …

Ampak bodimo no resni. Vse skupaj se je nadaljevalo tako, da sem to isto svetlo bučo opazil tudi kasneje na sami predstavitvi. In še kasneje, ko sem končno ugotovil, da dekle pravzaprav poznam – težka je ta starčevska betežnost in pozabljivost – spregovoril z njo nekaj vljudnostnih puhlic. V svoji nevednosti sem se prav takrat in tam naučil, da je dekle pravzaprav še pred mano spisalo, dalo natisniti in objavilo … knjigo.

Takrat sem bil v nekem svojem filmu, filmu z naslovom NAGRADA. No, pa se je pripetila tudi predstavitev le-te (Nagrade torej) v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Z glavno junakinjo današnjega intervjuja sva v vmesnem času tudi že izmenjala nekaj dodatnih stavkov; njenega vnovičnega obiska predstavitve sem se iskreno razveselil. Ko sem kasneje gledal posnetek same prireditve, mi je nenadoma v uho šinil sproščen, glasen, prisrčen smeh, ki ga je bilo večkrat slišati iz teme pod odrom. Smeh, ki ostane v ušesih.

Saj veste, da vse tole nakladanje mora imeti nek smisel? In res – ima ga. Glas namreč pripada moji današnji sogovornici, ki se odziva na ime

 

 

Sam sproščen smeh na predstavitvah mojih knjig je seveda premalo, da bi dekle povabil pred svojo neizprosno zasliševalsko beležnico. Celo (njena) knjiga v tem primeru sama po sebi najbrž ne bi zadostovala, niti ne svetlolasa pojava. Ko pa sem enkrat zaznal, s čim se energično mlado dekle ukvarja z vsem žarom, kar ga njena mladost premore, pa sem začel striči z ušesi. Ampak … se je pa pustila prositi, to je že treba povedati. Težko sem jo ulovil. A ko sem enkrat jo, se je odprla. Presenetljivo lepo odprla. Rezultat najinega nekajurnega sproščenega pogovora pa si lahko ogledate spodaj, dragi bralci.

Pozdravljena, Aida. Predstavi se no bralcem Jeseničana, da bodo vedeli o kom pravzaprav berejo …

Živijo. Kaj naj pa pravzaprav povem? Sem Jeseničanka, hihi. Čeprav živim v Ljubljani, to ne spremeni dejstva, da sem Jeseničanka.

Ostali iz tvoje družine pa živijo na Jesenicah?

Hja, vsi ostali, razen staršev, hehe.

Hm, žlahta torej. Pa najbrž prijatelji in še kdo. Kje sta pa starša?

Nista več na Jesenicah, čeprav sta oba tam rojena in sta v mestu odrasla ter se šolala in bila tam zaposlena. Zdaj sta šla s trebuhom za kruhom, a sta še vedno v bližini Jesenic.

Okej. Ampak to, da si Jeseničanka, te najbrž definira le deloma. Zakaj meniš, da sem te povabil k intervjuju?

Sklepam, da zaradi tega, ker … definira me človekoljubnost.

Aida med pogovorom
Foto: M.L.

Sva že bližje bistvu.

Doma so nas vedno vzgajali v duhu hvaležnosti za vse, kar imamo. Vsi nimajo. Vedno je lepo, če mislimo tudi na tiste, ki jim življenje na pot ni prineslo stvari, ki se nam zdijo samoumevne. Ali pa jim jih je odvzelo, pa so jih nekoč že imeli.

Lepo si to povedala …

Spomnim se, kako je oče pogosto koga obdaroval. Posebej ljudi v Bosni. Od tam izvira naša družina … Menim, da je prav, da komu kdaj kaj daš. Tega ne jemljem, kot kak čudež, pač pa le … kot normalno obnašanje.

Kako si se pa »institucionalizirala«, če tako vprašam? Kako je prišlo do tega, da delovanje v humanitarne namene pravzaprav zavzame večino tvojega dneva?

Še kot osnovnošolka sem prišla v kontakt z društvom UP, ki ga vodi Faila Pašić Bišić. V tistem času sem sodelovala pri humanitarnih dejavnostih v zvezi s socialno ogroženimi … Se pa omenjeno društvo ne ukvarja izključno s humanitarnimi dejavnostmi, da ne bo pomote. V prvi vrsti  gre za promoviranje človekovih vrednot, predvsem medkulturnega dialoga, torej … prirejamo razne delavnice, dogodke, seminarje, projekte …

Če ostaneva pri humanitarni pomoči; veš kaj me je v zvezi s tem vedno zanimalo – in najbrž marsikdo razmišlja podobno – ali je društvo UP osredotočeno na pomoč družinam … kako bi rekel … priseljencev? Oba poznava narodnostno sestavo Jesenic …

Jasno, da ne! Od kod vam tako vprašanje?

Saj ni ravno vprašanje. Bolj sem želel izpostaviti predsodek …

Društvo UP pri tovrstni dejavnosti ni fokusirano na družine in potomce priseljencev, pač pa na ljudi, ki potrebujejo pomoč. K nam pridejo ljudje vseh možnih narodnosti.

Kaj pa tisti, ki se pri vas ne oglasijo, pa so mogoče vseeno ogroženi?

Zdajle vam bom povedala nekaj, kar se ne tiče delovanja v okviru Društva UP, pač pa izključno mojih zasebnih humanitarnih dejavnosti. Tudi sama namreč iščem kontakte ljudi, ki so potrebni pomoči. Lahko jim kaj dostavim, če tako nanese, grem h komu kaj iskat’ … v teh pogledih se ne držim kakih striktnih »pravil«. Sem zelo fleksibilna, najbolj pomembno se mi zdi, da pomoč pride do tistih, ki so je najbolj potrebni.

Je koga kdaj sram, preveč sram, da bi prosil? Da bi sprejel pomoč?

Seveda. Prositi je zelo težko. Zato pa pravim, da tudi samo-iniciativno kdaj koga povabim, da se oglasi. Ali pa kaj odnesem ipd … Obstajajo ljudje, ki jim je takoj videti, da se zelo sramujejo svojega položaja. Trudim se, da jim s svojim obnašanjem slabe občutke omilim.

So tudi kaki obratni primeri?

O, tudi se zgodi. Nekateri ljudje mislijo, da so do pomoči … upravičeni. Zgodi se tudi, da vihajo nos nad kakimi izdelki in podobno …

Res?

Žal. Saj razumem, da vsakemu vse pač ne more biti všeč, ampak … razpolagam z robo, s kakršno pač razpolagam. Najbrž res ni taka, ki bi izpolnjevala želje.

Govoriva o hrani?

O hrani, oblačilih, higienskih potrebščinah, šolskih potrebščinah, obutvi … O stvareh, ki jih človek pač potrebuje za normalno življenje.

Marko, NAGRADA in Aida

Okej. Na ta način sva nekaj povedala o tebi in društvu, v katerega okviru deluješ. Še vedno pa se nisva dotaknila samega bistva. Začniva z Ljubljano; zakaj torej bivaš tam?

Jah, študentka sem še, ane. Študiram etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Potem je pa bolj prikladno živeti v glavnem mestu, kot pa se vsak dan voziti z Jesenic in nazaj. Pa tudi zaradi dela v …

Počakaj še malo, Aida. Hitro se bova vrnila k tej temi. Bi pa rad, da mi ob tem, ko si omenjala svoj študij, poveš, kakšno službo potem lahko pričakuje nekdo, ki diplomira iz … česa že?

Etnologije in kulturne antropologije, haha. Takole je: primerne službe se najdejo v muzejih, na šolah, zavodih, inštitutih, v azilnih domovih …

… pa sva tukaj. Aida, si ena izmed najbolj zagnanih prostovoljk v azilnem domu v Ljubljani. Povej kaj več o tem.

V ljubljanskem azilnem domu – tistem na Viču – delam v okviru Društva UP. To bi rada poudarila. Sicer pa v društvu sodeluje ogromna mreža prostovoljcev iz vse Slovenije. No … pravzaprav velja poleg prostovoljcev omeniti tudi donatorje. Ne brez enih, ne brez drugih, naše društvo ne bi bilo uspešno.

Prav. Lepo, da omenjaš te stvari. Kako pa, da se je omenjeno društvo znašlo pri delu z begunci, migranti, azilanti?

Veste, jaz sem bolj prostovoljka na terenu, bolj operativka. Vseh stvari ne vem natančno in ne bi rada povedala kake stvari napak. Te teme so v današnji družbi kočljive. Še sama ne vem zakaj. Kar se tiče mene, gledam na vse skupaj izključno kot na delo s pomoči potrebnimi. Sicer pa, naj odgovorim na vaše vprašanje: če se ne motim, je društvo do tovrstnega angažmaja prišlo preko Ministrstva za notranje zadeve. Je pa tako: v Ljubljani sta dva azilna domova, še en je v Logatcu. Vem, da obstaja tudi Center za odstranjevanje tujcev v Postojni, a tam prostovoljci po mojem vedenju ne delujejo. Ljudje te stvari pogosto mešajo. Mi iz Društva UP smo aktivni v azilnem domu na Viču in le o mojih izkušnjah tam lahko govorim.

Kako pa je videti tipičen dan prostovoljca v azilnem domu?

Lahko vam povem le za svoj tipičen dan. Težko bi tako reč posplošila tudi na ostale. Zjutraj/dopoldan sem pač na faksu in ko končam z obveznostmi tam, grem v azilni dom. Vedno me pričaka kdo od beguncev s kavo, tudi s kosilom.

Res?

Z njimi skušam biti čim manj uradna in čim bolj prijateljska. To so ljudje, ki najbolj od vsega potrebujejo toplo besedo. Veste, pa so med njimi tudi zdravniki, odvetniki …

Me hecaš?

Ne, povem tako, kakor je.

Koliko ljudi pa prebiva v azilnem domu?

Težko je podati neko realno številko. Niti ne bi rada o njej govorila. Je pa njihovo število odvisno od obdobja, vremena, dogajanj v sosednjih državah, dogajanj na poti …

Dajva, razčistiva eno večno neumnost, ki se valja po družabnih omrežjih – koliko denarja mesečno dobijo uporabniki storitev v azilnem domu? Zaslediti je trditve desničarskih politikov in njihovih sledilcev, da vsak begunec, migrant … ne vem, kako vse jim še rečejo … dobi po 1963 EUR vsak mesec.

Veste kaj, v politiko se res ne bi spuščala. Omenjenih 1963 EUR je menda nek matematični izračun, koliko bi teoretično stalo bivanje enega človeka, če bi pri nas ostal ves mesec in izkoristil vse, kar bi mu neka humana družba želela ponuditi v slučaju potrebe. Govorim o hrani, stanovanju, zdravstvenih storitvah in podobnem. Vsak od nas državljanov »stane« na mesec več, če tako pomislim.

In nikakor ne velja mantra določenega dela politike, da ti ljudje dobijo 1963 EUR na roke!!! Dobijo pa 18 EUR, če so pri nas ves mesec.

Kaj pa potem počnejo z osemnajstimi evri?

Na to ni pametnega odgovora. Saj ne mislijo, da jim mora kdorkoli karkoli dati. Oni bi radi delali. Večina si jih želi delati. Ma … kaj večina – vsi si želijo delati! In ko me gledajo z očmi polnimi solza, v rokah pa stiskajo tistih osemnajst evrov, je težko tudi meni.

Kaj reče begunec, ko v roke dobi ta denar?

Pokaže 18 evrov, v sobi za njim pa štirje otroci. Kaj naj naredim? Žalostno ga gledam. Če nekoliko pretiravam, sama porabim več, kakor 18 EUR, še preden pridem do azilnega doma. Ustavim se v vsaki pekarni, haha …

Prizor iz azilnega doma

Žalostno. Pa si kdo dejansko dobi delo?

Kot prosilci za mednarodno zaščito, lahko pri nas začnejo delati po devetih mesecih. V Avstriji in Nemčiji, recimo, lahko pričnejo z delom takoj. Redko kdo pri nas ostane toliko časa, da bi si legalno lahko našel službo. Pa še takrat imajo silne probleme, ker je naša družba tako prežeta z negativnimi stereotipi.

Resnično bi rekla, da pri teh ljudeh, s katerimi sem v vsakodnevnih kontaktih, zaznavam tako neverjetno voljo do življenja, kakršne pri nas preprosto med ljudmi ne zaznam. V Sloveniji se pritožujemo nad plačami, obremenitvami v službi, nad tem in onim …

No, težave v naši družbi so kar otipljive. Meniš, da se nek begunec, ki bi bil izkoriščan, kot je to slovenski delavec, ne bi pritoževal?

Ti ljudje bi delali karkoli, samo da bi se spet počutili, kot vitalen del družbe. Tudi zastonj in prostovoljno, če je treba. Tako pa se počutijo kot popolnoma nepotrebni in če ob tem zaznajo še sovraštvo, je verjetno stiska res huda.

Res? Pa kdo od njih dejansko kaj naredi prostovoljno, ali tukaj prodajava pravljice, da bo zgodba videti boljša?

Oh, z veseljem pomagajo v domovih za ostarele, v živalskem vrtu, kaj vem … Cankarjevem domu … Ko je potekala akcija Očistimo Slovenijo, smo očistili pol Ljubljane. Če sem nekoliko sarkastična, ti ljudje izkazujejo pripravljenost, da bi za Slovenijo opravili več prostovoljnih ur, kakor večina državljanov.

Uuu, ostra si.

Saj ne želim biti ostra. Le izpostaviti želim, s kakšnimi zadevami se soočam vsakodnevno. Tudi do mene seveda pridejo nevarne neumnosti, ki jih določeni mediji in ljudje širijo. S to temo bi zaključila preprosto takole: prebivalcem azilnega doma zelo veliko pomeni sodelovanje. Z drugimi besedami: radi bi bili vključeni v družbo.

Koliko časa pa že delaš v azilnem domu?

Štiri leta. Veste, nisem še spoznala nikogar z zlimi nameni. NITI ENEGA!

Zakaj si to rekla?

Ker sem padla v film sovraštva, nerazumevanja in predsodkov, ki ga je zaznati pri nas. Vsak od teh beguncev ima za seboj težko zgodbo. Če bi bilo drugače, ne bi bil v azilnem domu. Tudi taki seveda so. Ampak ljudje, ki se znajdejo pri nas, so res čisto na samem robu eksistence na tem svetu. V Sloveniji se ljudje sploh ne zavedamo, v kakem miru, demokraciji in svobodi živimo. Saj je res, da ni vse idealno, ampak … ni pa povsod tako. Pri nas je v primerjavi s kraji, od koder prihajajo begunci, preprosto – raj.

Vsakodnevni prizor:
Aida obožuje otroke

Nikoli še nisem bil v azilnem domu. Ne predstavljam si, kako je videti, kakšna je organizacija. So ti ljudje … za neko mrežo? Zastraženi?

Saj niso v koncentracijskem taborišču. Lahko se prosto gibljejo. Je pa res, da se morajo do določene uri zglasiti nazaj v domu. Tak je pač hišni red.

Pa se pri vas znajdejo ljudje, ki v Evropo pridejo organizirano? Kako pravzaprav pridejo v azilni dom?

Oh, na to obstaja toliko odgovorov, kolikor je individualnih usod. Večina še sama ne ve, kako so se znašli tu. Veste, zadnjič enkrat sem se pogovarjala z nekim Afričanom, ki je bil zelo presenečen, da Jugoslavija več ne obstaja.

Res? Pa si govorila, da je med njimi veliko izobraženih …

Ja saj to drži. Med njimi so tudi profesorji, odvetniki, inženirji, marsikaj so ti ljudje po poklicih. Ne pa seveda vsi.

Kako pa je s tistim prepričanjem, da so med begunci samo mladi moški?

 V veliki večini so res. Ne pa izključno. Ampak ne zaradi tega, ker se ne bi marali boriti v svojih državah, v nekih od velikih sil vsiljenih vojnah – želijo si pač živeti bolje, kot je to možno tam, od koder prihajajo. V svojih matičnih okoljih so doštudirali in meni se zdi logično, da bi iz svojih življenj radi nekaj naredili. Sicer pa je očitek o tem, da se nočejo boriti, zares neumen. Ni povsod vojna. In če nekje ni vojne, človek pa se vseeno poda na pot v Evropo, je v mojih očeh povsem enak Slovencu, ki gre s trebuhom za kruhom recimo v Nemčijo.

No, ampak Slovenec gre z dokumenti in v Nemčijo vstopi legalno …

Tako v Sloveniji razmišljamo, ker na zadeve gledamo s svojega zornega kota. Mi ne vemo, kako je to, če te država ne pusti čez mejo, če je do želene destinacije še ducat drugih mej, če ti nekdo za raznorazne skrivne poti pobere vse premoženje in dokumente, ob tem mu pa ostaneš še dolžan … Te zadeve niso preproste in enoznačne.

Pa vseeno – zakaj je med begunci tako malo žensk?

Zaradi tega, ker so poti, ki jih ubirajo begunci, pogosto življenjsko nevarne. Vodi jih misel, da morajo za vsako ceno priti tja in tja, se tam ustaliti, si poiskati službo in kasneje v urejeno okolje pripeljati tudi svoje družine. In za ženske ter otroke so take poti največkrat preprosto preveč nevarne. Če tako pomislim – kaj pa so drugega pred desetletji počeli priseljenci iz južnejših krajev Jugoslavije, ko so prihajali živeti in delati v Slovenijo? Tudi moji predniki so sem prišli tako … Najprej moški in … ko so poskrbeli za osnovne stvari, še družine.

Kako pa bi opisala miselne okvire beguncev? Veva, da marsikje v krajih, od koder ljudje bežijo, recimo ženske nimajo enakih pravic, kakor pri nas. S tem se dotakneva mimogrede še kakega razširjenega predsodka …

V legalnem smislu položaj žensk marsikje res ni tako dobro urejen, kakor pri nas. Uradno so njihove pravice pač … drugačne. Je pa zaznati izredno spoštovanje do žensk. Ti ljudje se zelo radi podučijo o pravicah, ki veljajo pri nas. Nasploh zelo radi sprejemajo te stvari. Veste, oni bežijo pred nepravičnimi in človeku nevarnimi ureditvami v domovinah. Želijo si pravic. Tudi za ženske, seveda!

In potem mislijo,da se v Sloveniji v tem pogledu cedita med in mleko?

Oh, saj o tem ničesar ne vedo. Ga še nisem spoznala, da bi mu bila Slovenija ciljna destinacija. Večina si tukaj ne želi ostati.

Se zavedajo sovraštva, ki jih obkroža?

Veste kaj – Afričani recimo ga ne pričakujejo. Zadnjič mi je en od beguncev iz Afrike rekel:
»Sploh nisem vedel, da sem črn, dokler nisem prišel v Slovenijo. Potem sem pa dolgo časa gledal v svoje roke in mislil, da je nekaj narobe …«

Žalostno! Od kod jim take izkušnje? Menda ne iz azilnega doma?

Ne, seveda ne! Veste, ti ljudje se res trudijo, da bi se pokazali v kar najboljši luči.

Se recimo učijo slovenščine?

Seveda. Že prej sem povedala, da ni namen nobenega od njih, da bi ostal tukaj. Ampak slovenščine se pa učijo večinoma vsi. Takoj, ko se znajdejo pri nas, jih vključimo v organiziran pouk.

Je to njihova dolžnost, ko prebivajo v azilnem domu?

Ne. To je njihova želja. Tudi sama pomagam pri tem. Moram pa povedati, da se večini jezik zdi zelo težak. Skloni, pridevniki, prilastki … marsičesa od teh reči njihovi jeziki ne poznajo. Se pa izredno hitro učijo!

Kako pa se sporazumevate?

Jaz se z vsemi sporazumevam v angleščini. Nekateri od njih govorijo tudi francosko, ali kak tretji, četrti jezik, a le-teh sama pač ne obvladam.

S predstavitve Aidine knjige: prizor z zakoncema iz Sirije

Sem pa ob tvojih vpisih na socialnih omrežjih opazil, da so pogosto v … eee … včasih smo rekli v srbsko-hrvaškem jeziku. Kako to?

Hja, v bosanščini so. Prav imate. A veste, da o tem pravzaprav še nikoli nisem razmišljala. Niti ni za tem kakega namena. Pišem, kakor me tisti trenutek prime. V slovenščini, bosanščini, angleščini … na to res nisem pozorna. Bolj se mi zdi pomembno, kaj pišem.

Dobro, pustiva to. Aida, kaj pa storite s človekom, ki ne govori nobenega »svetovnega« jezika? Kako se sporazumete?

Imamo prevajalce za ljudi z večine območij, od koder bežijo. Po potrebi jih angažiramo. Pravzaprav se ne spomnim primera, da se z nekom ne bi mogli čisto na noben način sporazumeti. Če človek hoče, se vse da. In ti ljudje hočejo!

Koliko je pa primerov kriminala v azilnem domu? Ali pa kriminala, ki ga izven doma povzročijo begunci? Tudi s tem nas določeni mediji strašijo …

Kriminala praktično ni.

Ni nobenih posilstev, množičnih nadlegovanj? Ti si prav primerna tarča, takole svetlolasa …

Bodite no resni! Ti ljudje me zelo spoštujejo. Vam povem en primer: enkrat sem v azilnem domu grdo padla. Obkrožena sem bila s šestdesetimi moškimi, pa se me nihče ni niti dotaknil, kaj šele, da bi skušal izkoristiti situacijo …

Si pa rekla prej, da ženske izredno spoštujejo …

Niste me pustili, da povem do konca. Torej: niso mi pomagali prav zaradi spoštovanja. Vem, slišati je neumno, a … ko sem nekomu zagotovila, da sem njegova sestra, oziroma, da je on moj brat, mi je šele podal roko, da sem se z njegovo pomočjo skobacala nazaj na noge. Sicer se me ne bi dotaknil.

Zanimivo. Kulturni vzorci so čisto drugačni torej.

Res je.

Ampak vseeno: govorila sva o tem, da je večina prebivalcev azilnega doma mladih moških. Če nekoliko poenostaviva – polnih testosterona, že dolgo brez ženske. Res nimaš nobenih težav?

Vem, na kaj namigujete. Ampak odločno pravim: NE! Ti ljudje  … to ni tako, kot pri nas. Njim je ženska sveta. Poleg tega pa … gre za ljudi, ki imajo za seboj hude življenjske preizkušnje in se ubadajo z mnogo travmami. Kakih namigov, gestikuliranja, osvajanja, opazk … česa takega še nisem doživela.

Prej me bodo osvajali prijatelji, znanci, moški na cesti in faksu, kot pa kdo od beguncev, haha.

Potem ne bi rekla, da je tam čutiti kako seksualno napetost?

To vprašanje je v kontekstu begunstva tako zelo zgrešeno, da vam pravzaprav težko odgovorim. Nekdo, ki ne pozna razmer v azilnem domu in med temi ljudmi, bo to težko razumel. In ne, ni čutiti nobene seksualne napetosti. Kaj naj bi to sploh pomenilo?

Potem ne velja, da v Evropo prihajajo horde podivjanih muslimanov, ki bodo posiljevale vse na svoji poti?

Te desničarske neumnosti so res strašanske! Med azilanti je dejansko najbrž najmanj muslimanov. Še tisti, kar jih je, svoje seksualnosti ne izražajo tako, kot to počnejo moški pri nas. To so zelo duhovni ljudje. V sebi imajo ogromno vere. S svojimi travmami bolj, kot karkoli drugega, potrebujejo mir in duhovno oskrbo.

Ko sva ravno pri tem – kakšna so pa siceršnja počutja ljudi v azilnem domu? Je dosti zdravstvenih težav?

V fizičnem smislu so zdravstvene težave redke. Bolj sezonske, prehladi in podobno. Seveda kdaj pa kdaj dobimo tudi koga z resnejšim stanjem, a te zadeve kar uspešno rešujemo. Je pa mnogo strahu, negotovosti, depresij, občutkov brezizhodnosti …Veste, v azilnem domu ni ravno raj …

Si predstavljam. Kako pa se potem borite s temi rečmi?

Društvo zagotavlja psiho-socialno pomoč. Imamo ustrezno izobražen kader. Delamo tedensko, v skupinah. Po potrebi pa vsak lahko prosi tudi za individualni pogovor, za pomoč.

Povejva še kaj o tem, kako Aida piše. Kako, da si že v študentskih letih postala avtorica knjige?

V času, ko je nastala knjiga, sem študirala pedagogiko. V begunskem valu leta 2015 – ta sploh ni bil prvi, je bil pa prvi tako shisteriziran pri nas – sem v OŠ Livada delala z begunskimi otroci. Študentje pedagogike smo delali. Sto dvajset nas je bilo takrat v prvem letniku, za pomoč pri delu z begunskimi otroci se nas je pa menda javilo štiri, ali pet.

Žalostno.

Po enem tednu sem ostala sama. Samo še jaz. Profesorica me je kasneje povabila, da sem predavala študentom o svojem delu. Na filozofski fakulteti se profesorji in študenti trudimo Slovencem predstaviti problematiko begunstva, razbijati predsodke itd …

Skušala sva govoriti o tvoji knjigi …

Še vedno govoriva. Najprej sem napisala članek. Profesorica mi je poslala elektronsko pošto, ki jo še danes hranim. Predlagala je, naj o svojih izkušnjah pri delu z begunskimi otroci napišem knjigo. Jokala sem. Od sreče. Od priznanja. Od ganjenosti. In potem res napisala knjigo.

Aida, njena knjiga in ML
Foto: M.L.

Prepozno, a zaznal sem, da si imela tudi promocijo v dvorani Kolpern.

Res je. Prva promocija je bila tam. Že takrat sem prodala veliko knjig. Potem pa je prišel še prispevek v Jeseniških novicah, pa v Gorenjskem glasu. Bila sem na RTV Slovenija. Val naročil takrat je bil kar velik.

Se da tvoja knjiga dobiti po knjižnicah v Sloveniji? V knjigarnah?

S tem imam podobne izkušnje, kakor vi. Zdi se mi nedopustno, da distributerji vzamejo vsaj polovico prodajne cene knjige, pri tem pa praktično ne naredijo ničesar. Pustiva ob strani, da imajo napeljane kanale, po katerih knjižnice po državi jemljejo, kar jim distributerji servirajo. V to se ne bom spuščala, a nekaj vam povem – ta sistem ni zdrav! Mojo knjigo je dobiti morda v desetih knjižnicah.

Hja, tudi mojo podobno.

V določenih državah EU država odkupi neko kvoto knjig in jih sama razpošlje po knjižnicah. Ostalo prodaja avtor sam, ali pa v okviru kake organizacije. Odvisno, kako se odloči. Temu bi rekla soliden sistem.

Kako pa najini bralci lahko dobijo tvojo knjigo?

Lahko jo naročijo preko elektronske pošte aida.silic@gmail.com .

Se lahko vrneva še k prostovoljnemu delu v azilnem domu? Imam še precej vprašanj.

Seveda.

Okej. Zanima me, kako v domu sobivajo pripadniki različnih kultur. Prihaja kdaj do napetosti, težav?

Presenečeni bi bili, kako zelo spoštujejo drug drugega. Pa imamo v domu hindujce, muslimane, kaj vem … katolike, pravoslavce … Vsi skupaj praznujemo praznike, rojstne dneve od vseh in podobno.

Kaj pa pri hrani? Se v azilnem domu prilagajate navadam ljudi?

Ne ravno. Nismo v situaciji, ko bi to lahko počeli. Jesti je potrebno tisto, kar je pač na voljo. Ampak … saj si lahko predstavljate. 

Kaj pa ljudi z Balkana, je kaj?

Zelo malo, zelo redko. Včasih so pri nas kaki Romi, morda kosovski Albanci.

Ker imajo druge kanale za prehod v Zahodno Evropo?

Najbrž. Ne vem.

Povej mi Aida, ali ljudje v azilnem domu dosti govorijo o svojih življenjih, o izkušnjah na begunski poti?

Tako, kot za vse doslej, se tudi tu ne da podati nekega generalnega odgovora. Nekateri radi povedo, saj jim je potem lažje. Spet drugi so zelo zaprti, od sebe ne dajo dosti informacij. Lahko si le predstavljamo, kako je takim ljudem pri srcu. Meni se sicer kar radi odprejo, radi zaupajo. Grem kdaj tudi na kako kavo z njimi. Vabim jih na promocijo knjige in podobno … Rada bi, da bi se v naših krajih počutili karseda dobro.

Mi lahko zaupaš kako njihovo zgodbo?

Hm. Kako naj izberem pa eno? Bom poskušala s sledečo: govoriva o starejšem gospodu iz Sirije. No, gospodu srednjih let …

Vem, da se moški v teh letih zdimo študentkam – starejši gospodje, haha.

Hahaha. Marko, nehajte. Povedati vam skušam eno resnično zgodbo. Žalostno zgodbo. Sirec torej, profesor geografije. Skupaj s tremi sinovi je bil pri nas v azilnem domu. Žena in hči sta bili že od prej … od prvega vala beguncev iz Sirije … na Švedskem. Ne velja torej v vseh primerih, da gredo najprej na pot moški.

Povej naprej.

Tri, morda štiri leta po tistem, ko sta bili žena in hči na varnem, je bil gospod ranjen v glavo v spopadih v Siriji. Ko je bil pri nas, je bil tudi zelo bolan. Rada sem sedela pri njih v sobi, se pogovarjala z njimi. Prijetni ljudje so bili. Gospod je pogosto jokal. Verjemite mi, da je težko spustil solzo, saj je tako pokazal svojo nemoč. A ta gospod je pogosto jokal.

V Turčiji je plačal velike denarje za neko operacijo. Kot posledica rane, se mu je razvil tumor na možganih in rekli so mu, da nima dosti možnosti za preživetje.

Vedno je govoril o svoji hčerki. Šest let je bila stara, ko je bil gospod s sinovi pri nas, a je takrat ni videl že štiri leta. Zelo sem se zbližala z njim. Nekega dne me je pa – v času, ko nisem bila v azilnem domu – poklical njegov dvajsetletni sin. Vprašal je, če se lahko pridem posloviti, saj so dobili mednarodno zaščito, gospa pa jim je iz Švedske poslala denar za letalo.

Srečni konec torej.

Počakajte. Omenjeni gospod mi je vedno govoril, da ne bo umrl toliko časa, dokler spet ne bo videl in objel svoje hčerkice. Ob slovesu mi ni rekel ničesar, le objel me je in se tiho zahvalil. Potem pa me je nekaj dni kasneje iz Švedske ponovno poklical njegov sin. Povedal je, da je oče umrl.

Pretresljiva zgodba. Mi morda lahko poveš še kako, ki je imela happy end?

No, vsi Jeseničani menda poznamo zgodbo o mali Sabreen, ki se je rodila somalski mamici Firdews v jeseniški bolnišnici, bi se pa skorajda rodila na cesti v Ratečah, v trdi zimi. Z mamico sta po dveh letih le pridobili pozitiven odgovor od oblasti in zdaj živita v Ljubljani. Sabreen hodi v vrtec, mamica v šolo …

Ta zgodba je znana, ja. Ima tudi razmeroma lep zaključek. Ampak bolj sem si želel še kake … kako bi rekel … ekskluzivne.

No, saj ne bova iz tega članka delala senzacij, mar ne?

Seveda ne. Pa vseeno mi lahko zaupaš še kako happy end zgodbo.

Srečne zgodbe so vse tiste zgodbe, v katerih prosilci dobijo ustrezen status v Sloveniji, zaradi katerega pozneje lahko v veljavo stopi zakon o združevanju družin. Takrat se družinski člani naposled združijo po nekaj letih. Takih primerov ni veliko, a so. Primeri s srečnim koncem vsekakor obstajajo. 

Ganljive zgodbe, prav gotovo. Kaj, ko bi omenila še kako zabavno zgodbo? Kaj se recimo zdi beguncem v azilnem domu najbolj čudno?

Pizza s tuno. Saj to se tudi meni zdi čudno, hahaha …

Haha. Še kaj?

Ja, lahko bi omenila predsednika Pahorja. Ta jih zelo zabava. Ti ljudje že v Grčiji in recimo v Bosni vidijo marsikaj, kar je hudo drugače, kot je v navadi v njihovih krajih. Potem pa pridejo k nam, kjer se predsednik slika z njimi. Kaj takega si recimo v Alžiriji ali Maroku ni moč niti misliti. Najbolj zabaven se jim zdi Pahorjev Instagram profil, haha …

Vas politiki sicer pogosto obiskujejo?

Ne, žal ne. Obisk azilnega doma ne prinaša političnih točk.

Pa je vseeno kaka politična stranka, ki pomaga?

Tega v resnici ne vem. S temi rečmi nimam opravka, morali bi vprašati na upravi. Niti ne želim imeti s tem opravka. Jaz sem rada med ljudmi.

Se kdaj srečaš z žaljivkami, s sikanjem na račun svojega dela?

Seveda. Ampak nikoli v obraz. Enkrat sem od nekoga dobila ogromen tekst o muslimanih. Omenjeni so bili tudi otroci iz socialno ogroženih družin iz Slovenije in podobno. Saj veste, klasično vzbujanje slabe vesti od nekoga, ki ni še nikoli nikomur pomagal. Ampak jaz pomagam tudi domačim. Vedela sem, kdo mi je tisto poslal. Enkrat sem ga videla v mestu, pa sem skušala pristopiti k njemu in ga povprašati, kaj in kako. Je kar pobegnil. Tekla sem za njim, pa ni želel odgovoriti. Tista izkušnja mi je povedala veliko o tovrstnih ljudeh.

Jaz sama na sovraštvo več ne reagiram. Zaboli me pa, ko kdo pljuva po ljudeh, ki jih imam rada. Po družini recimo. Ali pa po ljudeh, ki so potrebni pomoči. Jaz sem njihov glas, saj oni niso slišani. Sicer pa raje vidim, da govorijo moja dela, ne moje besede.

Lepo povedano! Aida, a ob vsem, kar počneš, ostane še kaj časa za … za karkoli drugega?

Mislite poleg faksa in dela v azilnem domu?

Da, haha.

Pa … v resnici da. Obiskujem troje različne plesne vaje. Na enih se učim, na drugih poučujem …

Resno? Koliko ur pa ima tvoj dan?

Štiriindvajset. Tako, kot od vsakega, haha.

Kaj pa čustveno življenje? Si na koga čustveno navezana?

Sem. Na družino. Na širšo družino. In na zelo ozek krog prijateljev.

Nisem ciljal na to.

Vem. Ampak o tem ne želim govoriti.

Prav, spoštujem to. Imaš kake načrte za prihodnost? Mi to lahko zaupaš?

Nerada jih delam. Kdo ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Sicer pa – v prvi vrsti moram končati faks in narediti diplomo. To že drži.

Veš kaj bi te še rad vprašal. Praviš, da si po rodu iz Bosne. No, vsaj tvoji predniki so, ti si rojena Jeseničanka. Še nekaj takih vas je v Društvu UP. Imate zaradi tega kaj boljše kontakte s humanitarnimi delavci v Bosni? Vemo, da je ob meji s Hrvaško kar nekaj … če tako rečem … divjih zbirnih centrov za begunce. Širijo se vse sorte informacije …

V resnici nimam pojma, kaj se dol dogaja! To, da sem po sorodstvenih vezeh iz Bosne, s področja, kjer je ogromno beguncev, je čisto naključje. Na ta način včasih od kakega znanca dobim kako informacijo, za katero pa seveda ni nujno, da je relevantna, ali da mi bo v pomoč pri mojem delu. V Bosni ni prave azilne politike, ljudje so v glavnem nastanjeni pod milim nebom. Veliko dezinformacij se širi o pretepih, posilstvih. Trdim, da so to laži, ki ustrezajo hujskaškim politikam. Sama bolj verjamem ljudem, ki jih poznam. Od njih dobim največ relevantnih informacij.

Pa res verjameš, da prav nič od tovrstnih informacij ne drži?

Jasno je, da prihaja do konfliktov. Ljudje so na prostem, zebe jih, mokri so, lačni … Hrvaška policija jih tepe … Kdo pa ne bi bil živčen? Kar se pa kraj tiče … že tako ljudje v tistih krajih nimajo prav dosti. Kaj jim pa sploh še lahko ukradejo? Sicer pa – najbrž bi tudi sama kaj ukradla, če bi bila neznansko lačna. Najbolj hinavsko je s polno ritjo komentirati te zadeve iz tople dnevne sobe, potem ko si se nabasal z obilno večerjo!

Vas iz Bosne obvestijo, kadar se na pot odpravi kaka večja skupina ljudi?

Ma ne, ne deluje to tako. Ni napovedanih prihodov. Saj pravim, o tem praktično nimam pojma. Begunci ne prehajajo mej ravno napovedano, sploh pa … kakor pravim … v Bosni stvari niso ravno urejene.

Bi znala opisati svoje notranje vzgibe za vse svoje početje na humanitarnem področju?

V sebi se razvijam, notranje rastem. Vsak dan se naučim neke lekcije. Življenja. Učim se hvaležnosti. Strpnosti …

Lepo povedano! Kaj pa, ko imaš slab dan? Ga kdaj imaš?

O, seveda. Vsak ga ima. Ampak ljudem v azilnem domu svoje slabe volje seveda ne pokažem. Kaj pa imajo oni z mojim počutjem? Moja ljubezen do soljudi je zelo močna.

Zadnjič sem bila nekje s šestimi Afričani. Mojbog, vsi so črni, je rekla moja gostiteljica. Vedela je, da pridemo, ni pa vedela, da bodo oni temnopolti. Ob njeni pripombi sem morala najprej pogledati, če so res. Nisem pozorna na barvo kože. Bolj me zanima, če me nekdo pozdravi, ko pridem, pa če me je vesel in take reči.

Aida, imaš v sebi ambicijo spreminjati svet? Vsaj željo?

V smislu: človek naj človeku postane človek … že. Verjamem, da ima vsak po svoje prav, tudi tradicionalisti, pa tisti, ki strašijo … To so pač njihova stališča, njihovi strahovi, njihova ogledala …

Kar govorim jaz, je odraz mene. Moj odsev. S tistimi, ki imajo nasprotno mnenje, se vedno lahko pogovorim. Tudi sodelujem, zakaj ne? Saj se komu da kaj dopovedati. No, včasih, haha …

Vrniva se še malce h knjigam. Imaš ti – poleg tega, da si pisateljica tudi sama – kakega priljubljenega pisatelja?

Heh, najbrž boste presenečeni. Obožujem Ivana Cankarja! Tako dobro opisuje to slovensko depresijo! Hišo Marije Pomočnice bi lahko prebrala petdesetkrat! Rada imam Cankarja! Zbiram njegove knjige. Sicer pa imam rada tudi knjige Aida el-Karnija. Aid el-Karni je savdski imam in pisatelj. Na nek način piše tudi versko literaturo, ampak meni je zelo všeč. Ne vem, če je že kaj njegovega prevedeno v slovenščino, ampak v bosanskem jeziku sem prebrala knjigo z naslovom Ne tuguj (ne vdajaj se žalosti, op.p.). V njej je opisanih tisoč razlogov, zakaj človek ne bi smel biti žalosten in/ali nesrečen. Vse te zgodbe imajo nek nauk.

Sicer pa – Puškin, Dostojevski, ruski klasiki. Zgodovinske stvari. Pa o čemerkoli v zvezi s Kurdi rada berem. Zanima me kultura tega nesrečnega naroda, njihove zgodbe … to je moja strast.

Poznaš Alamut Vladimirja Bartola?

Seveda. Dolgo je že, kar sem jo brala. Nimam kakega posebnega mnenja o tej knjigi. Ni mi bila ravno všeč.

Kaj pa filmi?

Gledam grozljivke in srhljivke, haha. Vsakič, preden grem spat, si pogledam eno srhljivko. Neumnih romantičnih, ali pa še bolj bedastih komedij, pa nekako ne prenašam ravno najbolje …

Veš kaj mi je šinilo v glavo? Nisem prepričan, če si ravno ti prava za odgovor na to vprašanje. Dolgo že iščem primerno osebo, da jo povprašam o mnenju na to temo …

O čem govorite?

Zanima me tvoje mnenje o tem, da v mestu vsak dan srečujem ljudi z Balkana, ki so na Jesenicah recimo že po petdeset let, pa še vedno ne govorijo slovensko. Saj nisem noben šovinist, ampak …

To me moti! Jezik je zelo pomemben. Razmišljam o entuziazmu, s katerim se prebivalci azilnega doma učijo slovenščine. Pa niso bili še nikdar v stiku z njo! Saj razumem, da je bil nekoč uradni jezik tudi t.i. srbo-hrvaščina, ampak … tudi zdaj je od nastanka slovenske države minilo že 25+ let … Nedopustno je, da nekdo toliko časa živi v neki državi – katerikoli! – pa še vedno ne zna jezika!

V resnici bi zagovarjala zakonsko določeno znanje slovenskega jezika, preden bi si katerikoli tujec lahko uredil status pri nas.

No, s tem se pa strinjam.

Ampak krivi smo pa sami, veste. Preprosto smo Slovenci … prebivalci Slovenije … preveč servilni v nepravih momentih in premalo v tistih, kjer bi bili lahko.

Uhh Aida, modrosti kar špricajo iz tebe!

Haha, hvala!

Prejle si najprej rekla Slovenci … potem pa popravila v prebivalce Slovenije. Zakaj?

Oh, kakor vsak potomec priseljencev imam tudi sama nekaj težav z identifikacijo. Saj veste – na jugu sem »Slovenka«, v Sloveniji sem pa »Bosanka«. Včasih pač ne vem, kaj sem. Bi rekla, da sem ponosna bosanska Slovenka, haha. Z Bosno pravzaprav nimam nobene zveze, vsi moji so že dolgo v Sloveniji. Na Jesenicah sta rojena tudi moja starša.  Je pa tako – tujci v azilnem domu o teh rečeh ne vedo ničesar. Oni me imajo za Slovenko. Kar se tiče pa vere – versko se kar opredelim. Sem zelo verna.

Prav. Ampak povej, Aida … ti si izobražena punca. Kako gresta pa skupaj znanost in vera?

Oh, izobrazba mi seveda pomaga pri mojem delu. Koran me pa tudi ne uči ničesar napačnega. Vera mi nalaga da se učim, izobražujem, spoštujem, ljubim … Uči me spoštovanja do drugih in ne govori izključno o muslimanih, pač pa nasploh o ljudeh.

Okej. Počasi bova morala zaključiti, veš. Bi želela še sama kaj sporočiti bralcem?

Pravzaprav bi. V zvezi z Društvom UP, bi rada poudarila, da je pomoč beguncem le eden od mnogoterih projektov društva. Pri beguncih gre za projekt Učenje za drugo življenje – pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito. Kar se tiče drugih projektov, ki jih omenjam … s pomočjo le-teh – in ni jih malo – društvo obdaruje in pomaga slovenskih otrokom skozi celo leto. Prav v teh dneh je potekalo obdarovanje slovenskih otrok ob Božičnih praznikih.

Sva še na kaj pozabila?

Oh, ja. Vi tega najbrž niste vedeli, ampak … jaz bi prav na prvo mesto postavila sledeče: sama v azilnem domu preživim največ časa z otroci. Govorim o kakih 99% časa. Še sama ne vem, zakaj, ampak … očitno sem magnet za otroke. In tu ne govorim le o begunskih otrocih. Tudi neznani otrok sred ceste, ko me vidi, se mi nasmeji. Ta mala bitja z nečim privlačim. Moram priznati, da me to niti malo ne moti, saj jih imam zelo rada. Menda znam pa z njimi tudi delati.

Z otroci v azilnem domu se učimo slovenskega jezika, recitiranja slovenskih pesmi, beremo, ustvarjamo … Tisti, ki mi sledijo na Instagramu, naše dejavnosti pogosto lahko spremljajo na storyih. Dostikrat tudi v Facebook skupini: Učenje za drugo življenje – pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za MNZ. Tam objavljamo aktivnosti, izdelke, dogodke ipd …

Rada bi omenila tudi, da smo ustanovili prvo plesno skupino, ki jo sestavljajo otroci prosilci za mednarodno zaščito. Skupino vodim jaz. Skupina se imenuje Luna (saj luna ponazarja luč v temi, moč svetlobe, tako kot sta tudi ples in glasba nam luč v temi, pa tudi drug drugemu smo svetloba v temnih dneh) … Za seboj imamo lepo število nastopov po Ljubljani. Nastopali smo recimo na Prešernovem trgu ob dnevu nevladnih organizacij, pa ob dnevu migrantov, svoje točke pokažemo na rojstnih dnevih, praznikih, festivalih … Plešemo večinoma hip hop; tu in tam se najde kakšen narodni ples.

Od kod pa ti ideja za otroško plesno skupino?

Otroci so najbolj ranljiva skupina med begunci; imajo zelo, zelo nizko samopodobo in samospoštovanje. Njihova samozavest je na psu in pogosto imajo strah pred ljudmi. Te stvari zelo uspešno rešujemo s plesom in nastopanjem. Prejšnji mesec smo ravno organizirali veliko prireditev ob dnevu migrantov.  Otroci so na njej nastopili s pesmimi in plesi.

O kar precejšnjem delu tvojih dejavnosti te očitno sploh nisem povprašal …

Zapišite prosim še to: ženske iz azilnega doma so pod imenom Oloop sodelovale pri projektu z imenom: Ženske, ki vezejo pripoved.

Šlo je za projekt, v okviru katerega so za svojo življenjsko zgodbo izbrale vzorec in ga izvezle na preprogo. Celoten projekt s preprogo in posnetki z zgodbami je na razstavi v Etnografskem muzeju do konca februarja. V nobenem pogledu si ne morem lastiti tega njihovega početja, ali pripisovati kakršnihkoli zaslug … bi pa rada, da ljudje spoznajo, s čim se vse pri nas ukvarjamo …

Aida … sklepam, da bi takole lahko še v nedogled naštevala …

V resnici nerada govorim o sebi. Ampak vi ste bili dovolj vztrajni, da … Eno vas pa prosim – iz mene ne delajte kake herojke! Z otroki se ukvarjam iz čistega veselja. Dati takle intervju … to lahko izpade, kot samopromocija. Tega pa nikakor ne bi marala! Sicer pa sem mnenja, da se ljudje čisto premalo pogovarjamo. Posebej takrat, ko bi se res morali. Ko nam pa tega ne bi bilo treba, smo pa glasni.

No, če bo pa kdo imel vseeno kako dodatno vprašanje, mu bom pa seveda z veseljem odgovorila.

Nekajkrat sem opazil, da si se kar žolčno razpisala na Facebooku o kaki temi. Pa zaključiva s tem. Te potem vseeno neke stvari spravijo ob živce?

Sama sem posebej težko tiho ob kakih ne-pravicah, krivicah. Ne morem biti tiho! Človekovo dostojanstvo je prvo! Potem pa lahko šele začnemo govoriti o ostalem.

Aida … kdo bo najbolj ponosen, ko bo prebral tale intervju?

Oh, jaz se ga v resnici zelo veselim, malo pa tudi bojim. Najbolj ponosna bosta pa gotovo ati in mami. Pa dedi in babi, seveda. Vsi me zelo podpirajo in so ponosni name.

Imaš kaj bratov, sester?

Ja. Šejla jih bo kmalu devetnajst, Amel pa 12. Tudi njima se bo menda zdelo prima, čeprav … ni videti, da bi imela sestra kaka podobna nagnjenja, kakor jih imam sama, hahaha. Ampak – zelo rada ju imam!

Okej Aida. Hvala za ta izčrpen pogovor. Ostani še naprej taka … Jeseničani smo ponosni nate!

Ni za kaj. Z veseljem sem odgovarjala. Dober zasliševalec ste, prava vprašanja postavljate. Tudi sproščena sem bila – zelo. Hvala!

Dlje od štirih ur sva sedela z Aido v moji priljubljeni ljubljanski postojanki, Bobi baru. Ko spremljam njene vpise na Facebooku, bi težko rekel, da se čisto z vsem strinjam. Ostane pa dejstvo, da iskreno občudujem njeno početje, njeno nesebično pripravljenost na pomoč. Včasih si mislim, da je dekle v svojem boju proti krivicam tega sveta pravzaprav še zelo idealistično in neizkušeno ter da jo bodo prihodnja leta še obrusila in marsičesa naučila. Sodobna Don Kihotka v boju z mlini na veter. Saj najbrž je res tako, ampak … treba ji je pa vseeno priznati, da s svojim neizmernim pozitivizmom prinaša marsikomu sonce v mrak njegovega življenja. In jo zaradi tega tudi občudovati. Malo je takih.

Prav je, da tudi priznam, da sem na isto temo skušal pregovoriti za intervju eno izmed njenih sodelavk v azilnem domu. Prav tako sicer prostovoljko in če nisem čisto vsega pomešal v svoji polni betici – učiteljico. Naključno, ali ne … tudi to – plavolaso …

Človek bi morda lahko tudi rekel – zakaj pa nisi intervjuval kar same Faile Pašić Bišić, »šefice« Društva Up. Saj ne pravim, da je ne bi, ampak … gospa Faila ima v medijih kar dovolj prostora. Je prav, da tudi njo omenimo, ampak … Aida je pa le tista mala, pridna mravljica iz ozadja, kakršne zelo malokrat dobijo možnost za javno izražanje.

Skupaj sva pa predstavila čudovito zgodbo, mar ne?

In ko enkrat vse tole prebereš, ko znova ugotoviš, kako posebne so Jesenice in kakšne dragulje skrivajo v sebi, se prav gotovo lahko strinjaš: OPOMBA: Podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa!  Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

[paypal_donation_button]
Categories
Intervjuji

Želja po spremembah ni dovolj!

Pišem: Marko L.

Pustil sem jo čakati. Še kako čakati. Pravzaprav sem jo pustil čakati mesece. Mnogo mesecev. Ah, k bistvu …

Prejšnja zima je še bila, ko sem jo prvič zaznal. Na spletu. Tako pač danes potekajo zadeve. Oglaševala je neki tečaj, ki me je načeloma zanimal. Splet me. Ker na njem visim vsak dan, na njem večinoma delam. Precejšnjo težavo mi je v tistih dneh predstavljalo dejstvo, da v svoji »službi« plačila nisem prejel že nekaj mesecev. Če rečem pol leta, verjetno nisem daleč od resnice. Denarnica je bila torej bolj ali manj prazna. Vzporedno z njenim – to je: od moje današnje intervjuvanke – tečajem, pa je potekal še en, ki me je pa tudi zelo mikal. Torej: tudi, če odmislimo nepotrebno godrnjanje o prazni denarnici, bi tistega dne fizično ne mogel biti na obeh lokacijah.

Potrebno se je bilo odločiti. Zbral sem še nekaj informacij in … povem po pravici … ker se je z današnjo zvezdo pogovora dalo najbolje dogovoriti za način plačila – pristal pri njej.

Snežilo je tistega dne. Konkretno. Kakor je v takih dneh še posebej izrazito – pa že na običajne dni ni dosti drugače – sem le stežka našel parkirno mesto v Stegnah (Lj), ampak … ob koncu mi je le uspelo pravočasno priti do predavalnice, zasesti ugodno pozicijo, se razgledati po (so)tečajnicah in …

»Videla sem, da ti je dolgčas,« mi je kasneje povedala. »Vse tisto, kar sem govorila, si ti že obvladal.« Pa je bilo vseeno zabavno. Na seminarju je bila recimo prisotna tudi gospa, ki se ji v vsem dopoldnevu ni uspelo vpisati v svoj gmail račun. Geslo je izgubila in kakor je kasneje izpadlo, se ni mogla spomniti niti svojega imena … eee … torej tistega, pod katerim je imela registriran elektronski naslov. Hči se ji ni oglašala na telefon, še manj vnuki. Novega pa ne bo odprla, ker … tisti, ta pozabljeni, tisti je njen. Ne more ga kar tako pustiti …

Kakorkoli že, prijetno preživete urice, ki so mi služile za obnovo znanja, izmenjavo informacij s predavateljico in še kaj, so mi na grbo natovorile dolg. Dolg do predavateljice. In ker je že ravno dolg … sem ga tudi procesiral dolgo. Vse od prejšnje zime. Vmes sva oba – moja današnja sogovornica in jaz sam – imela že slabe dneve, vzpone in padce, se srečala na še kakem tujem seminarju … in se končno našla na Martinovo. In danes … danes je končno prišel trenutek, da jo predstavim. Dame in gospodje:

Mojca je … no, spoznajmo jo!

Živijo Mojca. Saj se bova tikala, ane?

Jasno.




Končno si dočakala najin intervju.

Saj ni problema. Stvari se morajo zložiti na pravi način. Če prej nisi našel časa zame, je gotovo obstajal kak konkreten razlog.

Hm … hja … no ja …

Me pa bolj skrbi druga stvar – kaj naj sploh povem? Še nikoli nisem imela nobenega intervjuja.

Povedala boš kaj o sebi. Vsak izmed nas ima življenjsko zgodbo, ki jo lahko pove.

Že, že, ampak … nobenih presežkov nimam na zalogi. Zakaj bi kdo bral intervju z nekom, kot sem jaz?

Mojca, te stvari prepusti meni. Vedno rad pravim, da zgodbo znam narediti tudi iz kandelabra. Sklepam pa, da imaš ti vseeno zanimivejše stvari za povedati …

Hahaha. Prav. O čem me boš spraševal?

Pa … najprej morava seveda povedati nekaj najosnovnejših podatkov. S čim se Mojca Babuder ukvarja v življenju?

Sem lastnica podjetja Everwood. Recimo s tem. Je to OK?

Jasno. S čim se ukvarjate v podjetju Everwood?

Gre za spletno trgovino, v kateri prodajamo sončna očala z lesenimi okvirji in … lesene ure. Poleg tega izdajam tudi šest časopisov pod blagovno znamko Utrip.

KLIK – nite na zgornjo fotografijo in izvedeli boste več!

Izdajaš šest časopisov??

Da. Imam zaposlene štiri sodelavce, prav pa nam pridejo tudi trije zunanji sodelavci. Tako je zdaj od leta 2015 …

Ampak to ni tvoj prvi poizkus v smeri zasebnega posla?

Ne. Že prej sem poskušala delati. Ampak nisem imela izkušenj. Mislila sem, da bom uspešna že samo zaradi tega, ker bom imela firmo in v njej zaposlene ljudi. Ampak nekaj je bilo žal takih, ki so se pri meni zaposlili, niso pa bili ravno pripravljeni delati. Ko si privatnik-začetnik, pa trg takih stvari ne odpušča …

Povej mi še kaj o tem Utripu. Poznam Everwood, s temi časopisi si me pa presenetila …

No, trenutno izdajamo vsak mesec Kraški utrip, Obalni utrip in Goriški utrip.

Ampak … za kakšne vrste časopisa gre?

Vsi trije so brezplačniki. V njih je cca 50% vsebine zabavno-informativne narave, križank in …

Brezplačniki? Kako jih pa financiraš?

No, ostali prostor zasedejo pa reklame. Te so plačljive. Saj nismo dosti drugačni od ostalih tiskanih publikacij, ki so v obtoku.

Govorila si o šestih časopisih, omenila sva pa tri …

Vsi trije izhajajo tudi v Italiji. V italijanščini. Gre torej tako rekoč za dvakratno delo. Trije časopisi krat dva – šest časopisov.

Hm, zanimivo. Kako pa nekomu pade na pamet, da bi izdajal časopis v Italiji?

No, sem iz Sežane, z meje z Italijo. Zaslutila sem, da je na oni strani meje velika tržna niša in izkazalo se je, da je res tako.

Me hecaš?

Ne. Pri nas … saj veš … denarja ni. Zastonj pa tudi ne moremo nikogar reklamirati. Sploh na Obali … na Obali je bil odziv zelo slab. Žal. Veliko je bilo tudi neplačnikov in podobnega …

V Italiji pa tega ni?

No, poslovna kultura je na nekem drugem nivoju.




Pa vseeno, kako si prišla na idejo izdajanja časopisa v Italiji?

Do take ideje sem prišla že samo s tem, da živim v Sežani. Sežana je stičišče … sem prihaja ogromno Italijanov. Pa ljudi iz notranjosti. In seveda – še iz časov, ko je bila tod drugačna meja, mnogo ljudi v tranzitu.

Sežana je majhen kraj, ampak … če se ne motim, je tu 12 bencinskih črpalk, 27 frizerskih salonov, v povprečju je tu najgostejša posejanost s kafići na prebivalca v Sloveniji …

Italijani pa prihajajo. Obožujejo slovensko meso, haha. Kupujejo ga v centrih, od domačinov … Jasno, da je marsikomu v interesu, da se reklamira v Italiji. Italijani tudi pokupijo vse nepremičnine, ki so na voljo tod naokrog. Cene kvadratnega metra pa dosežejo tiste, ki veljajo v Ljubljani …

Imate pa najbrž tudi kup casinojev, kakor pač vsi obmejni kraji …

Jasno. Saj nekoč jih ni bilo toliko. Zdaj pa jih je vedno več.

Kako pa distribuirate časopis v Italiji?

Imamo za to najete agencije. Sicer pa, roko na srce, v tem trenutku pri nas izhaja le Goriški utrip. V Italiji pa vsi trije. No, pa še to: v Italiji v resnici v dosedanjem tempu zadeva izhaja dvakrat na leto.

Se pravi … reklamiraš pa samo slovenska podjetja, slovenske podjetnike? Tudi v italiji?

Italijani imajo vedenje o svojih podjetnikih. Jaz jim serviram naše. Časopisi izhajajo v dvojezični obliki. Ampak reklamiramo pa le naše firme. Tako Italijani takoj vidijo, da jih vabimo k nam po nakupih in poslih …

Govoriš italijansko?

Ne. V resnici sploh nisem Primorka, veš. Sem Mariborčanka.

???

Haha, res je. Rodila sem se  in zrasla v Mariboru. Tam sem končala tudi srednjo gostinsko šolo. Sem rojena, šolana, avtohtona Mariborčanka …

… iz Sežane.

Tako je, haha.

Bom dosti zgrešil, če ugibam … v primorski konec te je pripeljala ljubezen?

Hm … Glej, takole je bilo: od nekdaj me je vlekla akcija. Rada sem bila med ljudmi. Vedno sem rada tudi delala. Ampak … ko mi je pokojni dedek uredil pripravništvo v menzi v mariborski Metalni … sem si rekla, da tega pa morda vseeno ne bi počela vse življenje.

Še sama se dobro ne spomnim, ampak … menda sem takrat v neki reviji zaznala oglas, v katerem so iskali natakarico v vasi Dolnje Ležeče …

Uhh … kje pa je to?

Haha. Tudi sama nisem vedela. Povedali so mi, da je v bližini Divače. Pa sem šla. Spakirala sem si nekaj najosnovnejših stvari in sedla na avtobus. Takrat se mi je to zdela življenjska priložnost.

Hmm … iz Maribora v Dol ležeče … kam že?

Hahaha. Dolnje Ležeče. Pa saj tisto ni dolgo trajalo. Bilo je leta ’95. Ko sem prenehala delati tam, sem kar v Sežani začela spraševati od vrat do vrat, od kafića do kafića. V Kompasovi restavraciji sem zvedela, da iščejo natakarico v Lipici.

Tam sem za tiste čase zaslužila zelo dobro. Trdo smo delali, ampak … je bilo pa tudi nekaj denarja. Pravzaprav sem imela takrat večjo plačo, kakor oba moja starša skupaj, če tako pomislim.

In ko ravno razmišljam o tem – vedno sem si želela študirati na Turistici – Fakulteti za turistične študije. Prihajam iz delavske družine, ni bilo te možnosti. Zato sem si takrat, ko sem tako dobro služila, plačala šolnino …

Čakaj malo Mojca … v tej zgodbi manjka pomemben detajl: romantika. Zdaj sva podelala z začetki v delavski družini, tvojim avanturističnim duhom, pa podjetništvom … ampak … kako naj »prodam« svojim bralcem to zgodbo? Dajva vplesti kaj v smislu Pretty woman …

Hahaha. Se ti zdi, da je to res prava zgodba? Ampak – prehitevaš! Pravkar sem ti skušala povedati. Na Turistici sem spoznala Boruta …

No končno! O tem govorim …

Še danes sva skupaj!

Borut torej. On pa ni štajerski Primorec?

Ne, haha. On je avtohton.

Se tudi ukvarja s podjetništvom?

Ne. Zaposlen je v javni upravi.

Kako pa gre skupaj nekdo, ki dela v javni upravi z nekom … tako nemirnega duha, kakor si ti? Kako gleda na stalno iskanje načinov za … boljšo prihodnost?

Pa … Boruta vsako leto februarja začne boleti glava, haha.

Februarja?

Ugotovila sva, da je bilo obdobje nekaj let, ko sem vsakič dajala odpoved. V resnici v marcu. Torej: v marcih. Ampak njega je potem že preventivno bolela glava, ko sem jaz začela s svojimi idejami, haha.

Dobro, saj ne vem, kaj bi rekel, vprašal. S čim si se še vse ukvarjala?

No, delala sem v začetku v kuhinjah, v strežbi, pa v menjalnici … Ampak nič od tega me ni zares potegnilo vase, če tako rečem. Enkrat sem dala odpoved, potem sem pa izvedela, da sem noseča.

Človek mora nekaj početi. Moja zadnja služba – pred mojim podjetništvom – je bila pa kot vodja gostinstva v Hotelu Tartini v Piranu. Ob štirih zjutraj sem vstajala, da sem se peljala dol v Piran in imela do zajtrka vse pripravljeno. Sicer sem imela zelo fancy naziv – vodja gostinstva – ampak … vodja sem bila izključno sama sebi. No, pa štirim študentom. Ampak … pri njih človek nikoli ni vedel, ali se bodo pojavili v službi. Če so se, sem bila lahko kar srečna.

KLIK – nite na zgornjo fotografijo in izvedeli boste več!

Potem si pa postala podjetnica?

V bistvu bi rada omenila še tole: enkrat sem bila tudi vodja hotela in restavracije na mejnem  terminalu v Sežani. Ko so »padle meje«, je šel promet iz maksimalnega na … na ničlo. Takrat sem dobila nalogo, da odpustim kup ljudi. Tisto smatram za najtežje obdobje v življenju. Ni lahko nekomu … ma, kaj nekomu – mnogim … sporočiti, da ostajajo brez edinega vira dohodka. Bile so tudi situacije, ko sta bila oba partnerja v podjetju, z družino, majhnimi otroci. Najprej sem morala odpustiti enega, kasneje drugega … Grozno! Če na takem položaju nimaš trde kože …

In takrat si se odločila, da boš sama svoja, kar se dela tiče?

Enkrat sem bila na nekem srečanju; direktna prodaja, AMC posoda. Saj veš, kako gre to. Samo eno informacijo mi bodo dali, sama se bom odločila, haha. Opazovala sem tisto žensko, ki nam je skušala prodati posodo in videla, kako zelo se muči. Prodaja ji ni ležala. Takrat so moji radarji skočili pokonci, če tako rečem.

Razmišljala sem, da se je takih stvari pač potrebno priučiti. Saj … tudi natakarica je na nek način prodajalka, ampak … to je en drug nivo. Takrat sem bila doma, hči je bila stara pet mesecev. Ugotovila sem, da v družbah, ki delujejo v direktni prodaji, vedno zelo motivirajo svoje zaposlene. V Agroindu sem recimo delala na polju prodaje, ampak … enkrat sem ugotovila, da se tam ne da nič premakniti. V taki firmi plača pride, pa najsi se človek trudi, ali pa lenari in čaka na plačilni dan. No, kakor se je izkazalo, tak odnos seveda na dolgi rok ne gre. Tam so mi dali občutek, češ – kdo si pa ti, da boš tu spreminjala zadeve.

Tako sem pač delala, kar so od mene zahtevali. Po osem, deset, dvanajst ur sem se ukvarjala z administracijo, birokracijo, nabavami, prejemnicami … Če drugega ne, sem takrat spoznala, česa nočem delati.

Prodaja torej?

Radio 1 je iskal tržnike za prodajo oglasnega prostora. Javilo se nas je 150. Prišla sem v izbor tridesetih in končala v neke vrste inkubatorju za tržnike. Razmišljala sem: prepričana sem bila, da sem zase in svojo družino sposobna zaslužiti dovolj. Vedela sem, da lahko dam veliko več od sebe, kakor sem dajala v dotedanjih službah. Ampak … težko je delati v okoljih, kjer ljudje – nočejo!

In tako si se začela ukvarjati s prodajo v širšem smislu?

Prodajala sem oglaševanje na Radiu 1. Ampak … tam prodajaš en produkt. Radio. Sem se pa takrat veliko naučila. Razmišljala sem nekako tako: če ljudje ne berejo, jim je pa informacije potrebno dati drugače. Recimo: v obliki avdio knjige. Vedno moraš najti način, kako neko stvar prodati. Tako prideva do Nanoškega Oglasnika, s katerim sem sodelovala. Začela sem dodajati mnoge produkte v dotedanjo shemo.

Enkrat sem se oglasila pri nekem podjetniku, mu svetovala, ker sem pač poznala medije. Delala sem … kako bi rekla … v neki butični medijski agenciji. Potem so se pa dogajale čudne stvari. Stranke so plačevale, potem pa časopis ni izšel recimo. Iz raznoraznih razlogov, ki si jih lahko misliš.  Ampak tisto sem počela prav v času, ko se je pripravljala največja kriza. Le-ta je nastopila leta 2013. Takrat sem se odločila, da bom imela svoj medij.

Zato sem začela izdajati časopis(e). Ko so se le ti »usedli«, sem se pa začela dolgočasiti.

 

Je bil februar? Marec?

Haha, točno.

Zakaj si se dolgočasila? Saj si vendar delala tisto, kar si sama želela.

To že drži. Mene je začelo motiti, da na vsako prodajo, na vsak prihodek – vplivam osebno. Se pravi: če želim zaslužiti, plačevati račune, jesti … moram prodajati. Ampak – kaj pa če imam recimo težave s hernijo? Takrat mene ni, dohodkov ni, računov ne plačujem … Iskala sem načine, kako doseči, da bi prodaja tekla tudi brez mojega neposrednega vpliva. Torej: kako lahko nekaj prodaš, brez da nekaj neposredno storiš.

Se da?

Jaz sem bila naučena po starem: trdo je treba delati, da si karkoli prislužim. Dolgo sem rabila, da sem tako prepričanje izgubila. Ampak seveda – da se!




In tako potem prideva do Everwood – a?

Na nek način da. Ampak z Everwood – om ni bilo lahko. Treba je bilo raziskati tržišče, razmisliti o tem, kako se vsega skupaj lotiti … O spletnem marketingu nisem vedela praktično ničesar. Prej sem delovala na bolj tradicionalnih poljih – na TV, radiu, časopisih, skrbela za plakate itd … Spletna prodaja je pa vse kaj drugega!

Sklepam, da v začetku pri spletni prodaji nisi bila uspešna …

Saj sem se te zadeve lotila takrat drugače. Ne mislim, da vse znam. Najela sem agencijo, da me je oglaševala na internetu. No … nas je oglaševala. Saj nisem Everwood samo jaz.

Je bilo delo agencije zelo drago?

V spletno promocijo sem vlagala tudi do tisoč evrov mesečno. Ampak rezultati so bili pa zadovoljivi. Je pa tako: če dosti daš, tudi veliko dobiš. Nekaj tukaj in zdaj, nekaj pa kdaj drugič in drugje. Kdor v to ne verjame, pač neha dajati. Ampak ko enkrat nehaš dajati, tudi nehaš prejemati. Za moje pojme takrat ne stojiš na mestu, pač pa se pomikaš ritensko, saj svet okoli tebe vseeno drvi naprej.

Okej. Povejva zdaj kaj vseeno še o Everwoodu. Doslej sva dovolj dobro skrivala, da gre v resnici za reklamni članek …

Haha. Nehaj, Marko. Ne bi rada izkoriščala tega intervjuja za …

Poslušaj Mojca: vedno svoje intervjuvance predstavljam v prvi vrsti, kot ljudi. Je pa tudi prav, če povemo, s čim se ukvarjajo. Ali pa pač tisto, kar je njihova življenjska zgodba. Tvoja je v tem trenutku prav gotovo Everwood.

Drži. Prav. Prodajamo torej lesene ure in očala z lesenimi okvirji. Saj smo vedeli v začetku, da se danes ure praktično več ne nosijo. Ampak naše ure pravzaprav niso več ure – so modni dodatek, ki izraža nek stil.

Nisem si še ogledal spletne strani. Ampak nekako se mi dozdeva, da te vaše ure – in očala – niso prav poceni.

Konkurenca podobne izdelke prodaja v rangu 150 – 200 EUR. Če bi iskala dobavitelje pri nas, bi bila tudi naša cena taka. Ampak naši dobavitelji so iz tujine, najdemo cenejše. Večina izdelkov se giblje v rangu 40 – 70 EUR.

Dobavitelje imate v tujini, robo pripeljete sem, plačate carine (če so) in ostale dajatve, pa ste še vseeno cenejši?

Hja, morala sem se naučiti marsičesa. Recimo o mehanizmih. Pa o lesu, baterijah, steklu in podobno. Uporabljamo le mineralna stekla. Vse to se danes da kupiti na globalnem tržišču. Potem je pa treba poskrbeti, da se pravi deli tudi sestavijo v neko celoto.

To pa delate pri nas?

Ne, v Hongkongu.

Stvari so torej dobro vpeljane. Pa ti, si zadovoljna? Si našla svoje poslanstvo?

Znamka ima nek dostojen nivo, to je res. Veš, kako razmišljam? Če nekdo reče, da še nikoli ni slišal za Everwood, je to moja krivda. Kar se pa tiče tvojega vprašanja … spet me je ujela neka rutina. Spet bo tu kmalu februar, marec, haha. Ampak tega raje ne zapiši, bom prestrašila Boruta, hahaha …

Tvoj mož te je po vseh teh letih menda vajen.

Veš, jaz v vsem kar delam, zares uživam. Sanjam svojo službo, zaspim s produkti. Zbudim se s stranko v mislih, s storitvijo v načrtu …

Ampak v zadnjem letu si pa tudi sama mnogo naredila na spletnem promoviranju. Srečala sva se na Millionaire Mind Intensive (MMI) in vem, da si tam kar »zapravila« precej denarja za njihove programe …

Predvsem je napak misliti, da sem jih zapravila. Tisti denar je hudo dobro investiran. Pravzaprav se mi je z znanji, ki sem jih pridobila v zadnjem letu že davno povrnil.

Sprva sem razmišljala le o nekih profilih na Facebooku, pa na Instagramu in podobno. Ampak tudi na spletu je podobno – nikoli ni dela v resnici konec. Ko zmanjšaš aktivnosti, zmanjšaš tudi prodajo.

S pridobljenimi znanji si pa potem šla med ljudi? Recimo – govorim o tečaju, na katerem sva se prvič srečala …

Oh, tistikrat sem želela odpirati ljudem oči v zvezi s Facebookom. Saj si videl, kako je bilo. Za marsikoga koristno. Razmišljala sem o tem, da bo marsikdo vesel, če se bo naučil, kako se pravzaprav brezplačno reklamirati, če nekoliko poenostavim.

Si imela dosti tistih delavnic?

Zdi se mi, da sem naredila nekih 15 – 17 delavnic po Sloveniji. Imenovale so se – Konkretno nad Facebook.

Sliši se kot nekakšna grožnja …

Haha, prav imaš. Ampak … ene sem s takim naslovom privabila, druge najbrž odbila. Potem sem zadevo preimenovala v Moje podjetje na Facebooku. Ugotovila sem, da zelo rada predavam.

Vrniva se za trenutek še k partnerju. Vse mogoče posle in zaposlitve si mi doslej že omenila. Vseeno me zanima, kako se spoprijema s temi rečmi.

Srečo imam. Res imam srečo, da Borut lahko živi s temi mojimi spremembami. Dostikrat sem imela prav slabo vest, ker se je vse vedno vrtelo okrog mene. Potem mi je pa ob neki priložnosti starejša hči dejala, da se v resnici največ v življenju nauči od mene. Vsa moja slaba vest je v trenutku izginila!

No, to je pa verjetno res lepo slišati.

Hči je seveda še vedno v šoli. Ampak hitro je ugotovila, da je znotraj našega sistema ne morejo naučiti stvari ljudje, ki teh stvari ne živijo. Ne more te podjetništva učiti nekdo, ki ni podjetnik! Sicer imam pa dve hčeri. Prav je, da omenim obe, obe imam zelo rada!

Okej. Reciva kakšno še o seminarjih, na katerih se srečujeva. Skupaj sva v množici drugih poslušala Smiljana Morija, Filipa Peska, z družino si bila tudi na Millionaire Mind Intensive … Kako je s tem?

Veš kaj, ko sem prijavila sebe in družino na Millionaire Mind Intensive, sploh nisem vedela, kam grem. Eden od mojih največjih strahov je bil, da si bom pridobivala znanja, šla naprej v svojem razvoju, če tako rečem, domači me pa ne bodo razumeli.

Zato sem nas kar vse prijavila. Nekaj so se upirali, ampak po treh dneh na MMI – ju, mi je 15 – letna hči dejala: »Nikoli več ne bom taka, kot sem bila do petka, preden sem stopila v dvorano.« Ko je šla po tistem spet v šolo, je takoj v ponedeljek rekla, da učiteljev preprosto ne more več poslušati. Seveda – primerjala jih je s tistim, kar je videla in se naučila na MMI – ju.

In res je tako. Taki seminarji ti marsikateri pogled spravijo povsem v drugačno smer. Nanje bi jaz poslala večino naših učiteljev, ki predavajo razna podjetništva itd.  Pa še to povem – ko sem bila prvič na takem seminarju, se mi je zdelo prima. Ampak naredila nisem pa nič. Ne požreš vsega znanja na svetu kar takoj. Ko ga enkrat ponotranjiš, ko te stvari začutiš, potem so pa premiki tektonski.

Kako nisi naredila nič? Kaj misliš s tem?

Pa … odnesla sem kako znanje, ampak uporabila ga pa nisem. Ko sem odhajala s takih seminarjev, mi je bilo vse jasno. Potem pa nisem implementirala. Na MMI ti recimo pokažejo, kako slediš toku svojega denarja. Saj vsak ve, kako in kje porabi svoj denar. Ampak v resnici pa ne ve. In v resnici je tako – sam izbereš: ali boš obvladoval svoj denar, ali pa bo denar obvladoval tebe.

Pa zdaj že obvladuješ svoj denar?

No, zdaj sem že v fazi, ko – kakor rečejo – ne delam več za svoj denar, ampak denar dela zame. Veš, kaj me je spodbudilo k temu? Ob vseh spremembah v zadnjih letih in mojem tempu, sem razmišljala o tem, ali bom pokojnino sploh dočakala. Pa še – ali pokojnine takrat sploh bodo … in podobno.

Opazil sem, da si bila kar »zapravljiva« na Millionaire Mind Intensive. Če se ne motim, si pokupila vse programe … Nam zaupaš, koliko si »zapravila«?

Še enkrat povem – zapravila nisem ničesar. Le vložila sem. In če kupiš te njihove programe posamič, so približno trikrat dražji od tega, kar sem jaz porabila za cel paket. O številkah pa ne bi, ker nekdo, ki tega ni doživel, ne more razumeti … no, saj si bil tam. Sam veš.

Res je, zadeva je izvrstna. Tako, kot seminarji Smiljana, Filipa in še koga. O številkah bi te vprašal pa le še tole: zdaj si nekaj programov dejansko dala že skozi. Je vredno tega denarja?

Vse sem že dobila nazaj in še oplemenitila. Na Train the trainer sem šla z letalom, sama. Imela sem precej dvomov, ampak … noben ni bil tako močan, da bi odnehala. Dobila sem ogromno koristnih informacij. Sama želja po spremembah ni dovolj, na takem seminarju te pa naučijo, kako se zadev dejansko lotiti. Ti povem nekaj? Svoj naslednji tečaj bom ponudila zastonj …

Hehe, prav. Ne razlagaj več. Boš, ko bo za to prišel čas. Ampak povej mi, kaj si še poslušala, česa si se naučila?

Bila sem na t.i. Never Work Again seminarju. Štiri dni so nam prali možgane, če se tako izrazim. Ampak prali v dobrem smislu. Če povem drugače – učili nas niso, kako delati, da boš zaslužil, ampak kako zaslužiti, da ne boš več delal. To je pač sprememba mišljenja, ki je ni lahko doseči, večina pa o njej sploh ne razmišlja. Če pa že, pa razmišlja o tem, kot o nečem, kar ni realno. Pa je dosti načinov, veš, kako si ustvariti pasivne prihodke.

In zdaj veš vse? Veš, kako boš mirno dočakala starost?

Ne, tako polna same sebe pa nisem. Seveda je in bo treba še delati. Kar hočem povedati je, da sem se naučila, da mi ni treba biti na petih krajih hkrati, zato, da zadeve tečejo. O prihodnosti pravzaprav ne razmišljam kaj preveč. Zame je prihodnost danes. Kakorkoli bo, bo prav. Rekla bi, da se vsem svojim iskanjem navkljub, nikoli nisem počutila izgubljeno.

No, ampak vsaj to pa lahko rečeš, da se giblješ v pravo smer?

Ja, jasno. Ampak te zadeve so proces. Pravzaprav je vse skupaj proces. Kakih pet let nazaj sem imela – kakor temu rečem jaz – »AHA« trenutek. Sem mislila, da se mi je razsvetlilo. Ampak danes gledam nanj le, kot na kamenček v mozaiku. Je pa celota vredna vsakega denarja, če se tako izrazim.

Znaš zdaj povedati svojo zgodbo poslušalcem tako, da boš prepričljiva?

Hja, s tem imam nekaj težav. Ker … nimam najnižje točke, ki bi jo predstavila. Ampak saj … morda pa sploh ni treba, da jo doživim. Morda si jo moraš ustvariti sam. Jaz sem si jo kupila.

Kupila?

Ja, s temi seminarji, haha. Ampak saj sem povedala – vse se mi je (in še se mi bo) povrnilo!

Okej Mojca, prepričala si me. Povej za zaključek najinega pogovora še sama kaj. Kaj, česar te nisem vprašal, pa bi moral. Kaj, kar bi sama rada povedala bralcem …

Pa … si me kar dobro zaslišal. Nimam kakih posebnih misli. Edino to lahko rečem, da moja zgodba še ni zaključena …

Prav gotovo ni. Rekel bi, da bo tudi širna Slovenija še kdaj slišala zate …

Hvala Marko. Hvala za intervju.

Kaj pa bom avtor zapisal za konec? Hja, spet se moram povrniti nazaj na magično besedo z začetka tega teksta: čakanje. Življenjske poti (in stranpoti) so me vodile v toliko različnih smeri, da je vse od Martinovega do danes trajalo, da sem tole zadevo spravil v bralcu prijazno obliko. Da so moji intervjuji dolgi, ste se zvesti spremljevalci že privadili …

Težava v samem tekstu se pa z mojega (verjetno pa tudi z Mojčinega) stališča pojavi drugje: v nekaterih delih intervju več ni relevanten. Mojca je namreč v vmesnem času prodala svoj Utrip. Ampak tako je to, če pisec menca, čaka in caga, modelka je pa vsa živa in se ji ves čas dogaja …

Niti ne vem, če je to neka hard info … mi je dejala. Zdaj sem 1man band in se sliši, kot da sem nazadovala. Utrip sem prodala, saj sem ti povedala, ne? Gremo pa na polno v širitev ponudbe lesenih modnih dodatkov www.everwood-shop.com. Imamo mesec obdarovanja, v enem tednu smo podelili več kot 60 daril preko kolesa sreče. Poskusi tudi ti. In sem.
Ostajam v krogih podjetnikov, ki jim lahko pomagam okrog pospeševanja prodaje, oglaševanja, dviga prepoznavnosti … je še dodala.

Kaj bo šele februarja, marca?  😉 

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

[paypal-donation]
Saj veste, nisem pa pozabil niti na NAGRADO!

Povezava do knjige, o kateri govori vsa Slovenija (KLIK na fotografijo)




[paypal_donation_button]
***

***

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

***




Categories
Intervjuji Športniki

Kralj bande

Pišem: Marko LUKAN

Dragi Jeseničani … politike smo siti, ane? Zapis, ki ga boste lahko prebrali spodaj, sem pred časom objavil na neki drugi spletni strani, ki pa je v zadnjih mesecih – na mojo veliko žalost – mrtva.

Ker bi se mi zdelo škoda, da bi šel pogovor z legendarnim športnikom, prijetnim sogovornikom in Človekom (z veliko začetnico!) v pozabo, mu na ta način skušam vdahniti novo življenje. Tokrat boste bralci sicer priča nekoliko modificirani verziji prvotnega članka … a taki časi danes so. Recikliramo torej …

Andrej pozdravljeni. Kralj bande torej … Ste poznali ta vzdevek? Vas je motil? Vam je bil všeč?

No, v glavnem sem bil že od malih nog Raza. Kot Razo so me poznali navijači doma in drugod, tudi najhujša zbadanja v Ljubljani so vedno letela na Razo. Še danes me ljudje večinoma kličejo tako. Leta kasneje se je seveda pojavil “novi Raza” (Tomaž Razingar, op.p.), pa naju je bilo treba nekako ločiti (smeh). S kraljem bande pa so me ljudje začeli naslavljati nekako sredi  članske kariere. Nekaj časa menda zato, ker sem bil ob ogradi res prepričljiv, v zadnjih letih pa menda tudi zato, ker sem se “zabil v bando” in sem tam igral nek svoj hokej. Danes se ob teh zgodbicah nasmejim, zdijo se mi OK. Vsak igralec tekom kariere dobi kak vzdevek, bodisi v garderobi, ali pa s tribun, ampak rekel bi takole – za dobrim konjem se vedno praši. Kralj bande pa se ne sliši slabo, mar ne?

Povejte Andrej, se spomnite, kdaj ste nazadnje dali kak intervju?

Oh, kar nekaj časa je že od tega. Pred leti me je sicer obiskal Esad Babačić, ko je pripravljal ono znano knjigo. Sicer pa se me dandanes prav pogosto ne spomnijo. Najbrž je že prav tako, na sceni so nove generacije. Kadar pa koga kaj zanima, pa seveda z veseljem odgovarjam. Z aktivno kariero sem prenehal po sezoni 2003-04, najbrž so bili takrat na vrsti zadnji pravi intervjuji.

Koliko časa potem niste stopili na led v hokejski opremi?

Po končani karieri devet let nisem stopil na ledeno ploskev. Ne v opremi, ne v civilu, ne kako drugače. Ni šlo za kake zamere, naveličanost, nič podobnega. Enostavno se je tako obrnilo. V tistih časih je bilo sicer nekaj malega govora o možnosti, da bi pomagal pri delu z mladimi, a za eksistenco tisto ne bi zadoščalo. Potrebno si je bilo poiskati službo. Nekaj malega sem takrat poskušal tudi migati z veterani, a tedanja ekipa je zadeve za moje pojme jemala preveč resno. Preprosto sem si mislil – Raza, na stara leta te pa nihče ne bo mlatil s palico, tega ne potrebuješ. Zdaj je drugače, fantje smo dobra klapa, v zadnjih sezonah spet uživam na ledeni ploskvi. Opažam tudi, da mlajši, ki so prisotni na veteranskih terminih, vseeno kažejo določen respekt. To pa v teh letih pride kar prav (smeh)… Medtem se je tudi hokejska oprema popolnoma zamenjala. Danes je vse sodobneje, bolje, lažje. Sam sem večino kariere preigral še z leseno palico. Nove opreme si sicer nisem kupoval. Za tisto malo hokeja, kar ga sam še igram, je tudi moja stara oprema še uporabna.

Pa vam je po tako dolgi pavzi še ostalo kaj občutka za igro? Ste še kralj bande, vas roke ubogajo? 

Z leti in brez treninga človek seveda vse te zadeve izgubi. Natančnosti ni več, hitrost je seveda bistveno manjša, noge težke, pa tudi zadihanost se kaj hitro pojavi.

Imate kake dokumente, fotografije, časopisne članke iz časov, ko ste obvladovali ledene ploskve na teh prostorih?

<br<
Tega imam pravzaprav cel kup. Že leta in leta se pripravljam, da bi vse te zadeve nekoliko smiselno uredil, a vse skupaj še vedno čaka na pravo priložnost. Imam goro fotografij, izrezkov iz časopisov in podobnega. V začetku sem jih zbiral sam, zbirala jih je tudi moja mama, pa dekle (sedanja žena). Tega je res veliko. Zelo redko si sicer vzamem čas in brskam po teh rečeh.

Stanje hokeja na Jesenicah dobro poznate. Kako komentirate vse skupaj?

Ne bi ravno rekel, da stanje poznam dobro. Bolj zadeve poznam iz medijev. Občasno sicer srečam koga od odgovornih in rečeva kako besedo, a sem daleč od tega, da bi bil o vsem obveščen. Od dogajanj sem odmaknjen, same tekme članske ekipe pa si sicer pogosto ogledam. Tudi na veteranskih terminih sem v glavnem v zadnjih nekaj sezonah prisoten, tako da nekaj stika s hokejem vseeno še imam.
Kar se tiče vašega vprašanja, pa razmišljam nekako takole: na Jesenicah smo bili vedno znani po tem, da ustvarjamo odlične domače igralce. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so potem začeli prihajati prvi tujci; bil sem