Categories
Glasbeniki

EDDIE VAN HALEN – kitarsko božanstvo in njegova zgodba

Šestega oktobra zvečer po srednjeevropskem času je umrl Eddie Van Halen, nizozemsko-ameriški glasbenik, avtor glasbe, tekstopisec, producent in izumitelj. Bil je večinski avtor glasbe, tekstov in glavni kitarist ameriške rock skupine Van Halen, ki jo je leta 1972 ustanovil skupaj z bratom, bobnarjem Alexom Van Halenom, basistom Markom Stoneom in pevcem Davidom Leejem Rothom. Bil je znan po tem, da je populariziral t.i. tapping tehniko igranja solo kitare. Leta 2012 je bil v anketi bralcev revije Guitar World izbran za številko ena med “100 največjimi kitaristi vseh časov”.

Edward Lodewijk (Eddie) van Halen se je kot drugi sin Jana van Halena in Eugenije van Halen (rojene van Beers) rodil 26. januarja 1955 v Amsterdamu na Nizozemskem. Eddie-jev oče Jan je bil nizozemski klarinetist, saksofonist in pianist, Eugenia pa je bila Indo-evrazijka iz Rangkasbitunga na otoku Java v nizozemski Vzhodni Indiji (danes Indonezija). Družina se je sčasoma iz Amsterdama preselila v Nijmegen.

Leta 1962 se je družina Van Halen preselila z Nizozemske v ZDA in se naselila v Pasadeni v Kaliforniji. Eddie in njegov starejši brat Alex sta bila naturalizirana kot ameriška državljana. Brata sta se začela učiti igranja klavirja že pri šestih letih na Nizozemskem. V Kaliforniji sta z učenjem nadaljevala in se k učnim uram redno vozila vse od Pasadene do San Pedra k starejšemu učitelju klavirja Stasysu Kalvaitisu.

Eddie je v enem izmed kasnejših intervjujev povedal, da nikoli ni znal brati notnih zapisov; namesto tega se je učil s pomočjo gledanja in poslušanja. Kljub temu je med letoma 1964 in 1967 na vsakoletnem klavirskem tekmovanju na Long Beach City Collegeu osvajal prva mesta. Sodniki so komentirali, da so njegove interpretacije klasičnih del  Mozarta in Bacha zelo zanimive in izvirne. Eddie pa si je mislil: “O čem pa govorite? Jaz sem mislil, da igram pravilno!

V nekem drugem intervjuju nekoč je povedal, da se mu igranje klavirja ni zdelo ne zahtevno, ne zanimivo. Njegov brat Alex je medtem že začel igrati kitaro, Eddie pa je kmalu zatem zase kupil bobnarski komplet. Nekega dne je ob učenju igranja instrumentov Alex sedel za bobne in izvedel solo z bobni ob pesmi “Wipe Out” skupine The Surfaris. Eddieju je bilo videno in slišano tako všeč, da je brata nagovoril, da sta dokončno zamenjala instrumente; od tistega dne naprej se je začel učiti igrati električno kitaro. Po njegovih besedah ​​je kot najstnik pogosto vadil, ko se je doma sprehajal z nase privezano kitaro ali ure in ure s kitaro v roki sedel za zaklenjenimi vrati v svoji sobi.

Eddie med skladbo “Jump” na zadnjem koncertu skupine 13. avgusta 2015 v dvorani Nikon Jones Beach Theater v Wantaghu, New York.

Skupaj z bratom Alexom in še tremi drugimi fanti sta ustanovila svojo prvo skupino in jo poimenovala The Broken Combs (Polomljeni Glavniki). Skupina je na osnovni šoli Hamilton v Pasadeni nastopala v odmorih za kosilo, Eddie je takrat obiskoval četrti razred. Kasneje je povedal, da je takrat prvič začutil željo, da bi postal profesionalni glasbenik.

O skladbi “I’m So Glad” superskupine Cream z albuma Goodbye je povedal, da ga je osupnila. Trdil je, da se je po tistem skoraj vseh solo pasaž Erica Claptona iz obdobja skupine Cream naučil “od note to note”. “Vedno sem govoril, da je name najbolj vplival Eric Clapton,” je dejal, “v stilu igranja pa sem bil bolj pravzaprav podoben Jimmyu Page-u; za razliko od Claptonove genialnosti sva bila midva z Jimmyem bolj nepremišljena in spontana.

V govoru na dogodku v Smithsonian’s National Museum of American History leta 2015 je Eddie razpravljal o svojem življenju in ameriških sanjah, rekoč: “Moja družina je v Ameriko prišla s približno 50 dolarji in klavirjem, jezika pa nismo govorili. Pa poglejte zdaj, kje smo. Če to ni uresničitev ameriškega sna, potem ne vem, kaj bi to lahko bilo.

Eddie in njegov brat Alex sta prvo skupino ustanovila leta 1972. Dve leti kasneje sta ji nadela ime “Van Halen”, nekako v tistem času pa so fantje že postali najbolj vroča skupina na lokalni klubski sceni v Los Angelesu; pogosto so jih najemali v znanih klubih, kot je Whisky a Go Go. Leta 1977 je založba Warner Records skupini Van Halen ponudila snemalno pogodbo. Ostalo pa je, kakor se reče – zgodovina.

Po izidu je prvi album skupine Van Halen dosegel 19. mesto na Billboardovi lestvici in postal eden komercialno najuspešnejših prvencev v rock glasbi. Kritiki in publika so album cenili kot izvrsten heavy metal in hard rock izdelek. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila skupina Van Halen že ena najuspešnejših rock atrakcij tistega časa. Album z naslovom “1984” je leto dni po izidu postal petkrat platinasti. Največja uspešnica s te plošče je bila singlica z naslovom Jump; postala je prvi in ​​hkrati tudi edini ameriški Nr1 hit skupine, prinesla pa jim je tudi nominacijo za grammyja.

Grammya je sicer skupina nato prejela leta 1992 za najboljšo hard rock stvaritev z vokali za album For Unlawful Carnal Knowledge. Skupina se je leta 2019 kotirala na 20. mesto lestvice najbolje prodajanih izvajalcev RIAA s 56 milijoni prodanih albumov v ZDA in več kot 80 milijoni prodanih plošč drugje po vsem svetu. Poleg tega so Van Halen zabeležili kar 13 uspešnic številka ena na vrhu Billboardove lestvice Mainstream Rock. Televizijska glasbena postaja VH1 je skupino rangirala na sedmo mesto na seznamu 100 najboljših hard rock izvajalcev vseh časov, leta 2007 pa so jih sprejeli v Rock and Roll Hall of Fame. Eddieju je bilo podeljeno tudi priznanje za njegove stvaritve s kitaro v skupini.

Eddie je v dolgoletni karieri sodeloval pri več projektih zunaj svoje matične zasedbe. Poskušal se je s samostojnimi projekti, v partnerstvu z bratom pa sta pisala glasbo za filme (kot so The Wild Life, Twister in pornografske filme). Sodeloval je tudi v projektih z basistom skupine Kiss Gene Simmonsom, pa z Nicolette Larson, Michaelom Jacksonom, Brianom Mayem, Sammyem Hagarjem, Black Sabbath, Rogerjem Watersom, kitaristom skupine Toto Stevom Lukatherjem in LL Cool J-em. Eddie se je pojavil tudi v glasbenem spotu za pesem “LA Is My Lady” Franka Sinatre ter epizodi humoristične serije Two and a Half Men.

Eddie je bil tudi izumitelj treh patentov, povezanih s kitarami: zložljivega nosilca za podporo kitare v ravnem položaju, nastavka za nastavitev napetosti in ornamentiranega dizajna za t.i. glavo kitare (vrh).

Leta 1980 je Eddie na koncertu skupine Van Halen v Shreveportu v Louisiani spoznal igralko Valerie Bertinelli. Leto kasneje sta se poročila v Kaliforniji in dobila sina Wolfganga, ki je v zadnjih letih tudi igral bas v skupini. Leta 2005 je Bertinellijeva po štirih letih ločenega življenja v Los Angelesu vložila zahtevo za ločitev, ki je bila dokončana leta 2007.

Naslednje leto je Eddie za roko zaprosil Janie Liszewski, igralko in kaskaderko, ki je bila takrat publicistka skupine Van Halen. Par se je poročil leta 2009 na Eddiejevem posestvu Studio City, na poroki pa sta bila prisotna tudi sin Wolfgang in nekdanja žena Valerie.

Eddie Van Halen se je boril z alkoholizmom in odvisnostjo od drog. Kaditi in piti je začel pri 12 letih, nekoč pa je izjavil, da za kakršnokoli delovanje potrebuje alkohol. V program rehabilitacije je vstopil leta 2007, kasneje pa je v enem izmed intervjujev zatrdil, da je bil trezen vse od leta 2008 naprej.

Zaradi leta trajajočih težav povezanih s poškodbami ob akrobatskih scenskih nastopih in nesrečah je moral Eddie leta 1999 na operacijo, v kateri so mu zamenjali kolka, saj je kronična avaskularna nekroza, ki so mu jo diagnosticirali leta 1995, postala nevzdržna. Raka na jeziku je začel zdraviti leta 2000. S tem povezana operacija mu je odvzela približno tretjino jezika. Leta 2002 je razglasil, da je raka premagal. Za raka na jeziku je krivil navado držanja kitarskih trzalic v ustih.

Leta 2015 je izjavil: “Uporabljal sem medeninaste in bakrene trzalice, ki sem jih vedno držal v ustih točno na mestu, kjer sem dobil raka na jeziku. Saj je res, veliko sem kadil in jemal veliko drog in kdo ve česa še, ampak … moja pljuča so popolnoma čista in zdrava. Vse to je samo moja teorija, vendar zdravniki pravijo, da je kaj takega čisto mogoče.

Leta 2012 so Eddieja Van Halena morali sprejeti na nujno operacijo zaradi hudega napada divertikulitisa. Čas okrevanja, potreben zaradi operacije, je privedel do preložitve datumov turneje skupine Van Halen na Japonskem. Po pet let trajajočem boju z rakom na grlu je bil Eddie leta 2019 vnovič hospitaliziran.

Bolezen mu je v starosti 65 let dokončno vzela življenje 6. oktobra 2020.

Eddie – upamo, da boš na oni strani mavrice našel tisti mir, ki si ga tako pogosto iskal. Kar se tiče tvojih novih sostanovalcev, pa jim le čim večkrat pokaži, kaj je to prvinski rock. Počivaj v miru.

Vir informacij: KLIK

Advertisements
Categories
Glasbeniki Intervjuji

Vintgar Delta Blues

Pišem: Marko LUKAN

Zelo majhen sem moral še biti, ko me je mama nekoč peš popeljala »po poteh spominov in tovarištva” čez Žvagnov most, za Savo, gor do Hrušice, pa vse tja gor mimo skakalnice do kmetije, ki se ji je reklo Pr’ Kurej. Tam je namreč preživela konkreten del otroštva. Spomin mi seže do nepreglednih travnikov, kjer sem se lahko podil … ampak potem so prišli drugi časi. Skakalnice že doooolgo ni več, tudi Kurejeve kmetije ni. Je pa zato t.i. Plato Karavanke, ki se mu je osnovna namembnost v tem času že tudi spremenila. Nekateri bi rekli, da počasi odmira, kakor marsikaj tod naokrog. A se ne bi strinjal. Le spreminja se.

Ob povratku nazaj proti Jesenicam – živeli smo v bližini tako imenovanega ŽIC-a – sva se z mamo ustavila v vasi na Hrušici. Tik pod klancem je bila gostilna, katere imena se več ne spomnim, ampak starejši Jeseničani (sploh pa Hrušičani) bodo že vedeli, o kateri gostilni govorim. Zadaj za hišo, stran od ceste, je bila manjša terasica, kjer je v dnevu, ko sva se tam na osvežilno pijačo oglasila z mamo, sedelo nekaj priložnostnih gostov, kak lokalni inventarni pijanček in …

Kar naenkrat se je od nekod zaslišala harmonika. V mojem, že dodobra zamegljenem spominu, se je je lotil starejši možakar, višje postave, rahlo do pretežno podprt z maligani. Ampak harmoniko je pa igral, da mi je duša pela. Nisem in nisem mogel odtrgati oči (in ušes) od možakarja, ki je tako suvereno prebiral tipke in od tistega dne dalje sem sanjal le še o harmoniki.

Skrajšajmo to zgodbo – glasba me je v življenju spremljala skozi vse življenje. Bodisi v vlogi harmonikaša, lastnika glasbenih trgovin, ali pa preprostega obiskovalca koncertov in – ne nazadnje – tistega, ki k intervjujem povabi zanimive glasbenike.

En tak, prav poseben, je bil tokrat gost moje neizprosne zasliševalske beležnice. Mladi glasbenik je ena večjih osvežitev slovenske glasbene scene, ki je v zadnjih letih zapadla v poceni plastično produkcijo, na kateri se zanimivejšim ustvarjalcem ne namenja praktično nobenega medijskega prostora več. Moj današnji sogovorec se s takimi stvarmi prav dosti ne obremenjuje, slovensko – pa tudi svetovno – glasbeno sceno pa pretresa pod imenom

Samo Pivač, kakor je fantu v resnici ime, je rojen Jeseničan. V mestu je živel sicer le do svojega petega leta, potem pa se je z mamo, očetom in pet let starejšo sestro preselil na Blejsko Dobravo. Rodil sem se na Jesenicah, ampak umrl bom pa na Dobravi, dvoumno reče in se nasmeji. Ampak pustimo no fantu do besede …

Pozdravljen Samo. Ravno sem bralcem začel pripovedovati o tvojem otroštvu. Kakšne spomine imaš nanj?

Pozdravljeni. Hm, kakšne spomine imam? Kaj pa vem; vaško življenje, gozd, polja, bunkerji … Lepo otroštvo sem imel. Te reči me zaznamujejo še danes.

Res?

Človeka zaznamuje prav vsaka stvar, ki se mu zgodi. V mladosti sem recimo deset let skejtal. Potem je šlo pa k vragu koleno in nisem mogel več. Seveda me je to zaznamovalo. Skejtanje je bil praktično edini šport, s katerim sem se resneje ubadal. Ves čas sem si izmišljeval neke trike, kaj pobral od koga drugega, s televizije, interneta … Pravzaprav je šlo bolj za ples, kakor jaz to vidim.

Ampak kaj hočem povedati? Sem tak človek, da na nek način potrebujem šport. Športni output, kakor temu rečem. Tako dajem ven stres. Odkar ne morem več skejtati, pa hodim v hribe. To me pomirja, izpolnjuje.

To, pa seveda glasba? Zaradi nje danes sediva tule …

Ja, jasno. Veste, moje oče je avdiofil. Od nekdaj sem bil deležen obilice glasbe. Pri nekako osmih letih mi je enkrat prinesel eno akustično kitaro. Tako, bolj igračo, kakor zares kitaro. Kaj pa sem jaz vedel, takrat sem bolj z barvicami tolkel po njej, kot kaj igral … Ampak … spomnim se trikotne škatle. V njej je bila kitara, pa knjižica z navodili. Saj veste, tisto, kjer so narisane pikice, kako naj postavim prste, da bom znal prijeti vsaj kak akord in kaj zaigrati. Potem me je pa počasi zasvojila.

Misliš, da se danes še kdo tako uči kitare?

Danes je vse to lažje zaradi interneta. Vse mogoče vaje, prijeme, vse živo lahko najdeš na spletu. Ampak brez vaje pa še vedno ne gre. Pa tudi o tem razmišljam – kar nekaj virtuozov je danes, ki človeku vzamejo sapo. Ampak nimajo pa v sebi tistega, kar so imeli recimo Buddy Holly, Elvis, Beatli, Kinksi, The Troggs … ne znajo le s tremi akordi narediti dobre pesmi.

To se pa strinjam. Pri tebi je torej šlo za vaje, vaje in še enkrat vaje?

Jaz sem si kupoval knjige s tablaturami. Mogoče ne boste verjeli, ampak … ko sem bil star tam kakih deset let, sem močno »padel v Hendrixa«. Njegova glasba me je močno zaznamovala v tistem obdobju.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Ampak nisi pa ostal samouk, mar ne?

V četrtem razredu osnovne šole sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo. Tam je bilo konec mojega tedanjega eksperimentiranja. Prvo uro sem se začel učiti pravilne drže, pa tega in onega z repertoarja pravil, ki veljajo. Doma sem se preprosto usedel in začel brenkati, ko mi je to ustrezalo. V glasbeni šoli tega ni bilo več. Po dveh letih sem želel nehati s tem. Potem sem pa razmišljal – zame plačujejo. Bom kar vztrajal.

Kako se je razpletlo?

Ni mi bilo všeč. Ampak zdaj vidim, kako koristno je bilo vse skupaj. V zadnjem času me dejansko prime, da bi na kitaro zaigral kako klasiko. Se jo da, seveda. In se tudi kdaj pa kdaj igram s temi rečmi …

Kdo pa je bil tvoj učitelj v glasbeni šoli?

Kitare me je učil Klemen Smolej, teorijo pa Darko Šimbera. Takrat sem se veliko naučil, ampak nisem bil pa ravno vzoren učenec.

Na kaj ciljaš? Si delal probleme?

Ne, ne. Le kako sem ušpičil. Recimo, na šolskem koncertu sem – namesto naročene in naučene pesmi – pred publiko zaigral Hey Joe od Hendrixa. Sem pa imel v redu učitelja – le muzal se je med občinstvom.

Haha, odlično! Kaj te je še zaznamovalo, kaj misliš?

Leta 2006 mi je umrla mami. Takrat sem ugotovil, da je meja med življenjem in smrtjo zelo tenka. Zelo je trpela in takrat sem se odločil, da bom jaz v življenju trpel čim manj. Star sem bil enajst let in sem se odločil, da bom v življenju delal stvari, ki so mi všeč …

Pivači: Sestra Eva, mama Nives, Samo in oče Ismet
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Ja, to … s tvojo mamo … poznam zgodbo. Kako je tragični konec tvoje mame zaznamoval tvojo glasbo?

No …

(sledi dolg premor)

Po mamini smrti sem pogosto šel v sobo in se zaposlil z glasbo. Na ta način sem odganjal slabe misli, moreče občutke. Če tako pomislim, sem si pogosto privoščil po 5 – 6 ur glasbene terapije. Lahko bi me pa zvleklo v droge, kaj vem. Je že tako prav. Žalost je bila velika, morda zato blues …




Mogoče pa res. Kakšen je sicer tvoj spomin na mamo?

Mami je bila super! Zelo rada me je imela. Je pa ogromno delala. Majhen sem še bil, ko je končala svoje življenje. Dandanes lahko govorim o tem, sem čustveno odmaknjen. Je pa še mnogo tega v meni, mnogo bolečine. Tudi doma … nekako nikoli ne govorimo o tem. Ne drezamo v žerjavico. Na površju je vse lepo, a … Zdi se mi, da vsi skupaj ob tej temi čutimo nelagodje. Nerodno nam je. Prepričan sem pa, da nas vse boli. Še danes. Očeta, sestro, mene …

Razumljivo. Vrniva se raje k tvoji glasbi.

Bolje bo, res je. V tistem času sva dosti igrala skupaj z Luko Zavišićem, sošolcem iz glasbene šole. Danes je jazz glasbenik. Izmenjavala sva si rife in akorde. Eni pa pač zbirajo sličice. Pa še tekmovala sva med sabo – če se je eden od naju naučil nečesa novega, je s tem spodbudil tudi drugega, da se je naučil česa »še boljšega«. Saj veste, kako tekmujejo otroci …

Dobro. Za zdaj sva sicer še vedno v domači sobi, če se tako izrazim. Kdaj pa si svojo glasbo začel predstavljati ljudem?

Ob prehodu iz osnovne šole v srednjo, sem s prijateljem, Janom Misirjem, imel nek band. Imenovala sva se Lakota in sinovi, haha. Ampak tisto se ni obdržalo. Potem se nama je pa pridružil še Urban Kolbl, pa smo postali Talking Stone. Ampak nismo trajali dolgo. Jaz sem imel glasbeno vizijo, onadva verjetno kaj drugega …

Potem sem pa na internetu odkril Američana, ki deluje pod umetniškim imenom Smog. Ime mu je sicer Bill Callahan in snema vso svojo glasbo doma. Eksperimentalna glasba je to. Ko sem odkril pa še enega podobnega kalibra – Daniela Johnstona, ki se je snemal doma na kaseto (snemal je klavir in kitaro), sem si pa rekel – to zmorem tudi jaz. Všeč mi je bil pristop teh dveh možakov. Za ploščo človek ne potrebuje snemalnega studia, bombastičnih naslovnic … Meni je bila všeč njuna pristnost, nekompliciranost. Rekel bi, da gre za sto-odstotno iskrenost.

Foto: zasebni arhiv S.P.

Tako da v bistvu na nek način ostaneva v domači dnevni sobi, ampak greva pa tudi med ljudi?

Točno. Prvo ploščo sem posnel leta 2013. Claws, smoke, hips and love je eksperimentalna plošča.

V kakšnem smislu?

No, snemal sem doma, kot že rečeno. V bistvu sem preverjal še čisto vse – kam kaj postaviti, da mi bo bolj ustrezalo in podobne reči. Delal sem, kakor jim sam rečem, zvočne sendviče …

Prvič slišim. Kaj naj bi bil pa zvočni sendvič?

Sestavljena glasba. Najprej sem snemal kitaro, dodal bas, nato bobne … nalagal sem glasbo eno na drugo. Kakor sestavine v sendvič.

Ampak to tudi pomeni, da vso to opremo imaš in da jo obvladaš, igraš?

Mislil sem, da bo ta reč bolj zahtevna. V bistvu nimam prav dosti opreme. Nekaj že. Ampak jaz pravim: ne kompliciraj! Sedi in snemaj. Beatli recimo bi/so lahko le sanjali o taki tehnologiji, kakršno imamo danes praktično lahko v spalnici.

Dobro, ampak produkcijsko se pa zadeve vseeno dajo izvesti bolje v nekem resnem studiu?

To prav gotovo. Seveda bi moja glasba lahko imela boljši zvok. Ampak v tem trenutku ga pravzaprav ne iščem. Hočem, da je raw (surov)!

Okej, prišla sva do snemanja plošč. Je to pomenilo tudi preboj zate v smislu zanimanja publike, vabil na nastope?

V bistvu … posnel sem tri plošče. Potem sem se začel spraševati, kam vse to skupaj pelje? Vse plošče so imele besedila v angleškem jeziku. Nato sem posnel štiri slovenske komade in dejansko je sledil preboj.

Spomnim se, da sem se že zavedal, da obstaja izvajalec z imenom Samuel Blues, ampak nisem te pa še videl igrati in peti. Potem je bila pa v Kolpernu neka prireditev, na kateri so igrali Seven Days In May, s katerimi sem v tistem obdobju nekoliko sodeloval, pa ti in nazadnje še že etablirani Prismojeni profesorji bluesa. Seven Days in May je spremljalo kakih 20-30 ljudi, ko si pričel z igranjem ti, se je pa dvorana kar lepo napolnila. Si ti bil vajen tolikšne pozornosti že takrat?

Težko bi rekel. Ne, nisem bil. Ne vem, če sem že kdaj prej igral pred tako številčno publiko. Če povem po pravici, me ni presenetilo, takrat se je dogajal omenjeni preboj. Sem bil pa zelo hvaležen.

Dosti pred nastopi razmišljaš o tem, če se bo pojavilo veliko ljudi?

Vedno sta po mojem le dve opciji – ali bo kdo prišel, ali pa nikogar ne bo. Tako jaz gledam na to.




Pa vseeno – kako se ti je zdelo nastopati pred toliko ljudmi?

Pa … zakon! Haha. Je bilo konec koncev neko potrdilo, da sem na pravi poti, da je tudi ljudem všeč, kar delam.

Bi sicer prenehal s svojim početjem?

Delam, ker čutim, da moram. To je moja ekspresija, da ni depresije.

Ko sem napisal in izdal svojo prvo knjigo, me je nenadoma prežel občutek – a to je to? Kaj pa sedaj? Je podobno s tabo, ko izdaš ploščo?

Pri meni gre po principu ekonom lonca. Med ustvarjalnim procesom se dviga napetost. Ko pa je enkrat zadeva dokončana, začutim močno olajšanje. Para gre ven, haha. Vse vržem od sebe in rečem – uspelo mi je!

Opazuješ odzive?

Odzivi na socialnih omrežjih mi ne pomenijo kaj dosti. Bolj se mi zdijo pomembni tisti od kolegov, ljubiteljev glasbe, pa od sestre in očeta … Kolegi mi bodo povedali, če sem ga kje usral, po domače povedano. Na nek način imam raje kritiko, kot pohvale. S kritiko se učim, rastem, se popravljam. Če me nekdo hvali, mi ne pomeni nič.

 

Kako je pa prišlo do sodelovanja z Miho Eričem (Prismojeni profesorji bluesa)?

Sodeloval sem v neki RTV oddaji, imenovani V svojem ritmu. Ob priliki tematske oddaje o bluesu sem se prijavil, pa so me sprejeli. Dobil sem nalogo, da slovensko ljudsko pesem Ciganska sirota predstavim v blues preobleki. V komisiji je bil tudi Miha Erič. Spomnim se, da mi je takrat dal vizitko. Dolgo se zatem nisva slišala.

Ko ste skupaj nastopali v Kolpernu, se pa še niste poznali?

Ne. Jaz sem sicer vedel zanje, oni mene niso poznali. Ne spomnim se, najbrž smo se pozdravili, sicer pa ni bilo priložnosti za kako konkretnejše spoznavanje. Smo nastopali namreč eden za drugim.

Povedal si mi, da sta se slišala dolgo po tisti TV oddaji …

Ja. Enkrat sem ga kar poklical. Takoj se me je spomnil. Oglasil sem se pri njem in takoj sva se dobro ujela. V bistvu se mi zdi, da je zame bolj od tega, kako dobro kdo igra, pomembno to, kako se ujameva. In z Mihom se zelo dobro. Pa da ne bo nesporazuma: Miha Erič tudi igra zelo dobro! Prvih deset do petnajst skupnih nastopov sva recimo opravila popolnoma brez vaje. Potem sva začela pa sodelovati resneje. Nisva imela le preprostih vaj, ampak skladanje. Imava dovolj materiala za ploščo! Za ploščo s slovenskimi besedili by Miha Erič & Samuel Blues.

Kar se tiče naju in najinega sodelovanja … ogromno improvizirava. Pet pesmi lahko igrava eno uro, ali pa dve uri. Samo spogledava se, pa oba takoj začutiva, kaj je treba storiti …

Odlično! Kako gre pa vajino sodelovanje skupaj z njegovim delom pri Prismojenih profesorjih bluesa?

Jaz ne vidim nobenih težav. Miha je tako, ali drugače, itak vpleten v vsaj pet različnih projektov. Je pa tudi grafik. Ima full pack, hahaha …

Samuel Blues & Miha Erič (Prismojeni profesorji bluesa)
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Se bova dotaknila tudi Natalije?

Mihove soproge? Ona je možgani celotne operacije. Skrbi za zadeve, jih organizira, ima na čez tisk, PR itd …

Zakonca Erič delujeta v okviru Zavoda Orbita. V tem sklopu delujejo Profesorji, zasedba Smet, pa moja malenkost, Bad Notion … in še kdo. Miha in Natalija se ukvarjata tudi z nadvse zanimivim projektom ljudskega bluesa.

Kako, da si se ti pravzaprav odločil za blues? To ni ravno najbolj običajna zvrst, ki se je lotijo mladi glasbeniki …

Meni je všeč, da ne sodim v mainstream. Blues v resnici sploh ni glasba, je bolj občutek, čutenje. Saj veste – nekdo ima blues, ker ga je pustila ženska, drugi bluzi, ker nima denarja … Blues je izražanje občutkov.

Zanimivo razmišljanje. Kaj pa ven iz meja domovine? Si že prodrl?

Takole bom povedal: sodelujem v projektu Ljubljana blues exchange. Tam sem spoznal dosti ljudi s celega sveta. Plesalci pridejo, jaz igram in oni plešejo. Saj sami koncerti so super, ampak ta ples … kakor jaz igram, tako oni plešejo. Je res poseben občutek. Akcija in reakcija. Temu bi rekel sto odstotna povezanost.

Take reči mi prinašajo prepoznavnost v tujini, saj gre glas o meni s temi ljudmi širom sveta. V kratkem grem v Berlin, kjer bom imel dva koncerta …

Ti tvoji nastopi so praktično koncerti one-man-banda. Vse delaš sam. Kaj pa o podporni skupini, si kdaj razmišljal?

Če povem po pravici, sploh še nikoli nisem spoznal koga primernega, ki bi se lotil z mano teh reči. Ideja je sicer zanimiva. Je pa tudi res, da sem izraziti individualist. Uživam v samozadostnosti.

Tudi to bi rekel: sam se ukvarjam bolj z delta-bluesom. Gotovo veste, da se blues pojavlja v mnogo oblikah. Delta blues niso skupine. Delta blues je možak, ki v večernem mraku na farmi, na svoji verandi, igra kitaro.

No, ti najbrž nimaš nobene farme.

Je pa blizu Vintgar.

Bova tvojo glasbo potem imenovala Vintgar Delta Blues?

Haha, odlična ideja! Morda bi pa moral posneti ploščo s tem imenom …

Hahahaha. Ideje padajo kar same od sebe. Samo, kako pa je kaj s konkurenco pri nas?

Konkurence ne vidim. Tisto nekaj malega blues glasbenikov, kar nas je v teh krajih, je dobrih. Ne jemljem jih kot konkurenco. Profesorji so seveda razred zase. Pa tudi Bad Notion niso slabi. Ni nas prav dosti.

Okej. Z Miho Eričem sodeluješ, to sva že povedala. Imaš morda željo, da bi nastopil s kom od velikih svetovnih imen?

Pa … nikoli nisem razmišljal o tem. Nimam take želje. Zakaj bi recimo želel nastopiti z Jackom White-om? Dobro, saj bi bila čast, ampak … o tem res ne razmišljam.

Ampak kake načrte, želje … v zvezi s tvojo glasbeno kariero imaš pa vseeno?

Delal bom, kar čutim in toliko časa, kolikor bo čutil. Kam me bo to pripeljalo, bomo pa videli. Še dve leti bom sicer predvidoma študent. Ko bom enkrat doštudiral, bom naredil resnejši načrt. Razmišljanje o prihodnosti me dela živčnega po nepotrebnem. Bolj sem osredotočen na to, kaj moram storiti tukaj in danes.

Da nimaš prav nobenih načrtov, ti pa enostavno ne verjamem …

Pa saj bi šel z veseljem v Texas, tam snemal plošče in bluesiral, ampak … jaz sem z Dobrave. Doma moram narezati les, da bo toplo in posesati. Dva moška sva pri hiši in sem malo tudi gospodinja. Lepo je sanjati, ampak treba se je pa tudi zbuditi, da ne ostaneš v sanjah.

To si pa lepo povedal. Praviš, da sta dva moška v hiši. Kje pa je tvoja sestra?

Sestra je na Kitajskem. Prej je bila v Nepalu. Ima tako službo. Uči Angleščino … Ona ni človek, ki bi zdržala v zaprti slovenski sceni. Ima svojo pot.

Mama Nives, Samo, sestra Eva; hribi so še danes za Samota strast
Foto: zasebni arhiv Samo P.

Zanimivo. Pa kdaj pride? Jo ti kdaj obiščeš?

Pride, seveda. Tudi jaz sem bil v Nepalu. Po mesecu bivanja tam, sem šele zares začel ceniti to, kar imamo v Sloveniji. Marsikje po svetu ljudje nimajo praktično ničesar, pa so polni volje do življenja, polni motivacije. Pri nas smo pa praktično v raju, pa se ves čas pritožujemo. Zaradi takih spoznanj sem postal v nekaterih svojih hotenjih bolj skromen.

Lepo povedano. Samo, kako pa je s snemanjem videospotov? Pred kratkim sem si ogledal enega zabavnega, ki si ga posnel kar na domačem vrtu …

Snemam, kakor mi pade na pamet in kadar me je volja. Ne kompliciram dosti okrog tega. Tako je bilo tudi s spotom z domačega vrta. Pokličem kakega kolega, za pomoč prosim koga, ki je ravno pri roki, pa zadevo speljemo.

Tvoj oče se je sicer ukvarjal z ozvočenji in takimi stvarmi. Najbrž ti je zaradi tega v nekaterih pogledih lažje …

Ne vem, mogoče. Oče je izdeloval kitare, ojačevalce za glasbo, delal je zvočnike. Saj pravim – je avdiofil. Že od malega sem ga opazoval, kako spajka, veže … Potem mi je pa sčasoma pustil, da sem sodeloval, kako stvar poskusil narediti. Je dobro, veste, če vam kdo lahko naredi kitaro po meri. Jaz sem narisal, kakšno bi rad imel, oče jo je pa izdelal.

Pa misliš, da je neka doma izdelana kitara v resnici lahko boljša od industrijske?

Kaj pa vem. Ni razlike. Kitaro začutiš, ali je pa pač ne. Zame je kitara lopata, kramp, orodje. Z njo pač igram. Moje kitare niti nimajo imen. Ne vem, kako bi jo lahko poimenoval Lucille, haha …

Ne poznam cen instrumentov, ampak … če imaš izdelano kitaro za individualno uporabo, mora najbrž imeti tudi visoko ceno.

Industrijska bi bila recimo »jurja«, svojo bi pa prodajal za pet »jurjev«. Tega seveda ne bo nihče kupil, ker ne kitara, ne jaz nimava toliko imena. Zato jo (jih) bom igral celo življenje. Veste, to ni samo kitara … noter v njej je tudi oče, njegovo delo …

Jaz sem v prednosti pred drugimi, ker mi ni treba čakati, da bom bogat in slaven, da bi imel svojo kitaro. Jo imam že zdaj, haha …

Je pa poseben občutek, ko igraš na svojo kitaro, veste. Na njej piše PIVAČ in je domača, izdelana iz lesa iz Rovt in ne neko ameriško industrijsko sranje …

Pa je kvaliteta kitare in njena cena pomemben faktor pri slogu nekega kitarista?

Če si slab kitarist, ti kitara za 1000 eur (ali več) ne bo pomagala. Če si dober, boš spravil pa kaj zanimivega tudi iz take za 50 eur.

Ampak to neko razmišljanje o vrednostih … to imaš v krvi. V družini ste bili namreč trgovci, mar ne?

Ja, no … mama in oče sta včasih imela trgovino za male živali zadaj za Murko …

Kakšen odnos pa imaš z očetom?

Drug drugemu dava prostor. Včasih si greva seveda tudi na živce, ampak … v glavnem pa super. Da mi potrebni mir. To mi veliko pomeni.

Kako gleda pa na tvoje glasbeno ustvarjanje?

Pa … rekel bi, da mu je všeč. Zelo se mu dopade. Ampak hvali me pa nič kaj dosti. Da mi točno tisto, kar potrebujem. Je dober kritik, čeprav malo old school, nazadnjaški, hehe …

Ampak je pa ponosen nate?

Seveda.

Bo prebral tale najin intervju?

Mislim, da bo. No … ne vem. Oče je zanimiv patron. Poleg službe dela ojačevalce, glasbila … ves čas je v glasbi. V drugih pogledih ni toliko aktiven, hehe. Ženeva ga midva s sestro.

Sta mu inspiracija?

Ne. Bolj je on nama. Ne čutim, da bi mu bil za inspiracijo. Oče ima kar zahteven karakter. Je riba; kamor plava, plava.

Foto: zasebni arhiv Samo P.

Kaj si pa ti po horoskopu?

Vodnar. Sem inovator. Dobro … mogoče imam pa tudi to po očetu …

Reciva kako še o Jesenicah. Konec koncev tale intervju opravljava za spletno stran Jeseničan.si. Kakšen je tvoj odnos do domačega mesta?

Takole bom rekel: če je Ljubljana neka Meka Slovenije … meni ni lepšega, kot … ko se vrnem na Jesenice! Na katerokoli klopco se bom usedel, bo to: dom. Enkrat v življenju nisem imel na Jesenicah slabe izkušnje!

V Ljubljani pa?

Ne mislim tega. Ampak … v Ljubljani se vsem nekam mudi. Odnosi so hladni, ljudje se ne poznajo. Saj je razumljivo, je le število prebivalcev toliko višje … Pa tudi: Ljubljana leži v kotlini, zrak je zanič, nikamor se ne vidi. Doma pogledam samo ven, pa vidim hribe. V sobi pogledam skozi okno, pa vidim Stol. V Ljubljani pa steno …

Ampak v Ljubljani so potem idealne razmere za blues?

To je že res. Ampak jaz imam že svojega bluesa v življenju dovolj, ne potrebujem še ljubljanskega overdose-a, hahaha …

Pa da ne bo nesporazumov: Ljubljano imam rad, je super mesto! Če pa primerjam, kako funkcionira moje telo tam … pri nas je vse preprosto, prvinsko.

Kje potem kot študent v bistvu živiš?

Deloma v Ljubljani, deloma sem doma.

Kaj pa v resnici študiraš?

Na likovni akademiji sem. Sem diplomirani slikar, skušam pa postati magister slikarstva. Ukvarjam pa se tudi z video produkcijo in animacijami.

Aha. Zato torej delaš ovitke za svoje plošče sam.

Delam ilustracije. Naslovnica mora že nekaj sama po sebi povedati o moji glasbi. Zato ni nobenih barv.

Naslovnica ene izmed plošč Samuela Bluesa
Avtor: Samo Pivač

Se ti zdi, da v tvoji glasbi ni nobenih barv?

Pa … v moji glasbi se najbrž odražajo Jesenice. Ni to svetla glasba. Tu je prah, tema, ozkogledi ljudje …

Hm. Zdajle sva pa malo kontradiktorna. Prejle sva Jesenice hvalila, zdajle pa … prah, tema in ozkogledi ljudje?

Bolj ciljam na to neko karmo. Moja družba ni slaba. Ima pa zaradi vseh teh priseljenskih zgodb težko karmo. Veliko je žalosti. Verjamem, da gredo te reči iz roda v rod.

Je priseljenstvo v tvojih očeh breme?

Je preprosto dejstvo, ki se odraža v moji glasbi. Če bi živel v Horjulu, bi se pa Horjul odražal v njej.

Hahaha.

Vsaka reč, ki te v življenju obkroža, ki se ti zgodi, ti pusti neke sledi. Ko vse izkušnje sešteješ, dobiš nek rezultat. In mene pač zaznamujejo skejtanje, glasbena šola, mamina smrt, Blejska Dobrava ter gotovo še kaj.

Ampak zdajle sem se morda izrazil nerodno. Mene Jesenice pomirjajo. Ko se pripeljem iz Ljubljane, si vedno mislim: končno! Spokoj! Pravzaprav do tega trenutka še nikoli nisem pomislil na to. V vsej svoji mizeriji, v grozoti post-socialističnega in post-industrijskega mesta, so Jesenice čudovit kraj.

Zelo lepo povedano!

Jaz sem ponosen na to, da prihajam z Jesenic. Nekateri ljudje – pojma nimam, zakaj! – to skrivajo. Če bi jaz moral izraziti svojo identiteto, ne bi rekel, da sem iz Slovenije, ali pa morda iz EU; rekel bi, da sem Jeseničan.

S to mislijo, dragi Samuel Blues, zaključiva najin pogovor. Hvala, ker si si vzel čas in odgovoril na mnoga moja vprašanja.

V čast mi je bilo! Lep pozdrav tudi vašim bralcem.

Veste, dragi bralci, ta fant je star 24 let. V pogovoru z njim človek dobi vtis, da gre za izredno pametnega mladega moža. Hude življenske preizkušnje so že za njim, najbrž pa ga spričo starosti marsikaj še čaka. Ampak prav v tem je catch – Samo Pivač imponira s svojo zrelostjo, s svojo mirnostjo. V neformalnem pogovoru mi je zaupal tudi dolgo, tragično zaporedje nesrečnih smrti pri prednikih. Ampak zdi se, da je v tem fantu, mračnosti v njegovi glasbi navkljub, ogromna volja do življenja, hkrati pa tudi do ustvarjanja, dajanja, osrečevanja …

Prav gotovo je osrečil mene, ko je pred dobrim letom sprejel vlogo glasbenega spremljevalca ob priliki predstavitve moje knjige v Ljubljani. Nekaj samostojnih glasbenih točk je izvedel suvereno, pa tudi ob koncu, ko sem z obiskovalci imel nekaj neformalnih pogovorov, je Samuel Blues brez najmanjše težave poskrbel za zvočno kuliso. Menda pa se je prodala tudi kaka knjiga več zaradi njegove hipnotične glasbe …  😉 

 

 

 

 

 

 

Categories
Glasbeniki

Jesenice rocks!

Kaj porečete pa na tole, dragi bralci … prav pred kratkim je bil na tej spletni strani objavljen intervju z jeseniško pevko Nino Bauman (KLIK); no, večinoma je jeseniška, ampak malo pa tudi od Pande  😉 , zdaj pa je na površje priplaval nov zanimiv jeseniški projekt, v katerem je v določeni meri sodelovala tudi Nina. Ampak pojdimo lepo po vrsti ( … kakor so hiše v Trsti, se je glasil star rek), k Nini se bomo še vrnili. 

Grega Habiča najbrž ni treba posebej predstavljati. Je le že desetletja uveljavljen glasbenik, mojster kitare. Ekipa zbrana v okviru njegove skupine GHB (Grega Habič Band), nam je tokrat ponudila izdelek, ki si ga boste lahko ogledali in preposlušali spodaj …

Najprej pa še nekaj drugih informacij. Za pesem je glasbo napisal Grega Habič.  Besedilo sta skupno prispevala Boštjan Smukavec, popularno imenovan Bifti ter Grega Habič.  Z glavnim vokalom je pesmi dala svojevrsten pečat Blažka Udir. No in tu se spet dotaknemo v prvem odstavku omenjene Nine, ki je prispevala podporne vokale, pomagal pa je tudi Domen Guzelj. Ne najmanj pomemben pri vsem skupaj je bil še en izvrsten jeseniški glasbenik: Klemen Gasar, ki je poskrbel za basovske linije pri predstavljeni pesmi. Z njim skupaj je za ritem sekcijo za bobni poskrbel Matic Hering. Za produkcijo je poskrbel Grega Habič.

Pri izdelavi in snemanju vizuelne podobe zadeve sta glavni vlogi odigrala umetnik, ki se skriva za psevdonimom Arn Thor (Mitja Ploj) ter Mirko (Budo) Budimir. Produkcija: Matic Hering.

Ljubav je prevara

I ljubav je grijeh

Ljubav je život

I ljubav je smijeh

 

Ljubiš i ne vidiš

Ljubiš ti ne čuješ

Ljubiš i ovaj cjeli

Nesretan svijet

 

Jedan dodir i sve se promjeni

Srce gori a pamet ne vidi

Ljubav nije stih

Ljubav težak je riff

 

Uvek kad zaspim

Želim da sanjam

U snovima živim

I s tobom sam ja

 

Tamo gdje uvijek

Čekaš na vratima

U snovima heroj

Tvojih snova sam ja

Da pa to ne bi bilo vse, pri Habičevih pravijo, da bo kaj kmalu luč sveta ugledala nova pesem, tokrat posvečena legendarnemu jeseniškemu Šerifu Benu. Vem, vem, firbec vas matra kaj in kako bo s tem, ampak … malce boste morali še potrpeti.

********************************************************

Čisto zadnja novička pa:
10. maja bo v Kolpernu dobrodelni koncert, kjer bo moč videti GHB. Ker je bila pred novim letom zelo lepo sprejeta tudi skupina Yugo-nostalgica, bodo na dobrodelni prireditvi sodelovali tudi oni.

Daleč je še do desetega maja, ampak … dovolj zgodaj smo vam povedali, da si boste zapisali na koledar.

Zdajle pa imate eno majceno nalogo: delite tale članek na spletnih socialnih omrežjih, da bo čim več ljudi videlo, kako kreativni smo Jeseničani …

Saj veste:


Categories
Glasbeniki Intervjuji

Če bi bilo to potrebno, bi se tudi preimenovala

Pišem: Marko LUKAN

Prišel sem tja v hladu decembrskega poznega popoldneva in najprej zagledal njo. Mojo tokratno intervjuvanko. Pravzaprav je zagledala ona mene. In me poklicala. Kako si, sem jo vprašal, si pripravljena? V zadregi se je nasmehnila: Nekoliko sem prehlajena. Sicer pa v redu. Povprašal sem jo, če čuti kaj treme in odgovorila je, da malo pa že. Saj veste, vedno je težko nastopati pred domačimi ljudmi, je dodala.

Kar je sledilo nekaj kasneje, je bil izvrsten nastop. To, da je bil izvrsten, velja tako za mojo današnjo sogovornico, kot tudi njeno podporno ekipo. Le-ta ima v nogah, rokah, zadnjih plateh, prstih in najbrž tudi vseh ostalih telesnih organih ter pritiklinah, v vsakem primeru zavidanja vredno kilometrino. Ona pač ne. No, ali pa vseeno … kakor sem kasneje izvedel.

Potem pa sem – prav tipično za današnje čase – v naslednjih dneh bral polemike. O tem, ali je bil izbor pravilen. Pa o tem, kdo je bil dober in kdo ne. In o tem, kako bi moralo biti. Pa še o tem, kdo bi v resnici »moral« nastopiti, da bi bil(o) vsem všeč … Tudi o moji sogovornici in njenem nastopu. Kritike, modrovanja, nasveti in vsevedništvo, ki (nam) je mnogim tako hitro na jezikih ter tipkovnicah dandanes. Saj veste: vrsta, v kateri stojijo ljudje, ki bi radi pokritizirali, je večinoma nepregledno dolga. Tista, v kateri ljudje čakajo, da bi predlagali konstruktivne rešitve, je vsaj za 80% krajša. Vrsta, v kateri stojijo ljudje, ki bi pa dejansko kaj naredili, pa je preprosto … aha, trije smo. Bodi o tem dovolj, saj je zgovorno samo po sebi.

Spomnim se, da sem precej nejeverno gledal, ko sem prvič zaznal, kaj je uspelo moji današnji zasliševanki. Jeseničani – v zadnjih letih pa tudi prenekateri Slovenec – jo poznamo pod imenom

Ona je namreč pevka pri skupini Panda. Večini bralstva Pande najbrž ni treba posebej predstavljati. Če pa je kdo morda le zadnjih nekaj desetletij morda preživel na Luni, Marsu, ali kje drugje v soseščini, pa povem le to: Panda so eden od največjih slovenskih bendov. Obstajajo že od leta 1986, marsikdo pa zagotovo pozna ponarodele uspešnice tipa Hvala za denar, pa Sive ceste ter Daleč stran in podobne …

Rekel bi, da Panda spadajo v neko imaginarno prvo ligo slovenske zabavne scene v zadnjih desetletjih, čeprav uspehov proporcev kake Siddharte, Big Foot Mame in podobnih menda niso dosegli. Sicer pa, kako človek to izmeri?

Kar pa se tiče Nine in njenega sodelovanja s Pando … pojdimo lepo po vrsti.

Skupina Panda
Foto: Klemen Udovč Clementino

Živijo Nina. Nam zaupaš, kako je prišlo do tega, da si postala pevka Pande?

Zabavna zgodba. Mami je leta 2012, če me spomin ne vara, prebrala v časopisu, da je skupino zapustila njihova četrta pevka Saša. Kar na internetu sem našla telefonsko številko od Andreja Pompeta, šefa benda in ga poklicala.

In si bila v bendu? Tako preprosto?

Ne, seveda ne. Ponudila sem se že, to je res. Ampak sodelovati sem morala na avdiciji, na katero se je prijavilo 16 deklet. Na podlagi posnetkov na portalu, so nas osem izbrali bralci, osem pa člani benda.

In?

Hja, pele smo vsaka po dve pesmi v nekem zaklonišču v Savskem naselju v Ljubljani …

Oprosti, ker te prekinjam … prejle si rekla, da si se javila namesto neke Saše. Sem pa mislil, da je prvi pogoj, da je neka bejba pevka pri Pandi, da ji je ime Suzana …

Hahaha. Hahahahaaaaaaa … Verjetno ciljate na prvi dve pevki; obema je bilo ime Suzana. Ampak … ko me že dražite – če bi bilo to potrebno, da bi postala pevka pri Pandi, bi se pa tudi preimenovala!

Hahaha! Okej, ostala sva pri avdiciji. Si zmagala?

Ne, žal ne. Izbrali so drugo, Saro Petrovčič. Z njimi je pela dve leti. Potem me je pa nenadoma poklical Andrej, the boss. Je vprašal, če bi bila njihova šesta pevka …

Uff … postavljajo morda rekord v številu pevk, ali kaj podobnega?

Haha, tega ne vem. Vem pa, da smo posneli dva komada. Če povem po pravici, je bil to moj prvi kontakt s takimi profiji, kot so fantje v Pandi.

Si imela tremo?

Ne, to pa ne.

Kakšna je bila prva skupna vaja?

Mislim, da v redu. Upam, da, haha.

Se ti ni zdelo nič čudno, da je toliko pevk že ušlo iz benda?

Ne bi rekla, da so ravno ušle. Skupina obstaja že več desetletij. Prihajalo je tudi do drugih sprememb v ekipi, ne le na mestu pevke.

Prav. Tako si torej postala pevka Pande …

V tistem času so se fantje v bendu odločili, da bodo pravzaprav brez stalne pevke. Imeli so nekaj slabih izkušenj in … Rekli so, da bodo delali bolj na skupnih projektih s posameznimi pevkami.
Takrat enkrat se je za skupino pojavil en špil. Ponudili so mi, da se naučim starih komadov. Za silo sem se jih. Sprejeli so me, pa sem kar ostala.

Od kod ti pravzaprav ideja, da bi bila pevka?

To je posledica mamine intuicije. Je nekaj malega čarovnice v njej, veste, haha. Ampak resno: pojem že od malih nog. Na šolskih tekmovanjih in podobno …Tam nekje okrog leta 1998 sem »odkrila« Tinkaro Kovač in njeno petje. Veliko sem jo poslušala, pela njene komade … Lahko rečem, da mi je bila takrat vzornica. In inspiracija. Stara sem bila 10-11 let. Še zdaj mi je!

Modre misli iz plave glave: Nina
Foto: ML

Dobro, ampak od poslušanja in oponašanja Tinkare Kovač do pevke Pande …

Leta 1998 sem zmagala na prireditvi Prvi glasek Gorenjske prav s Tinkarino skladbo Veter z juga. Leta ’99 sem zadevo ponovila. Moja tedaj največja želja je seveda bila, da bi Tinkaro spoznala. Na Radiu Triglav sem bila otroška voditeljica, pa so me spodbudili, naj pevko pokličem in z njo naredim intervju. To sem tudi storila.
Osebno sem jo pa spoznala leta 2000 na koncertu v Bohinju. Rada bi omenila še to, da je bila Tinkara gost na Prvem glasu Gorenjske leta 2001. Kot spremljevalna skupina so takrat nastopali skupina Vita. Poznala sem jih, pa so me spustili v zaodrje.

Ja?

Tinkari sem odpela Veter z juga. Bila je šokirana. V pozitivnem smislu.

Okej, Nina. Ampak tale intervju naj bi govoril o tebi, ne o Tinkari Kovač.

Še to povem, pa zaključim s pripovedovanjem o njej. Leta 2005 je nekdo z neznane številke klical mojega očeta. Klicala me je Tinkara in me vprašala, če bi pela back-vokale na njenem koncertu v Cankarjevem domu. Seveda sem bila za! Dvanajstega aprila 2005 sem tako pri sedemnajstih letih sodelovala na koncertu, ki se mi še do dandanes zdi eden najboljših, pri katerih sem bila zraven. Da te pokliče vzornik … wooooow!

Vem, kako si se počutila. Nekega lanskega dne, me je na podoben način klicala Svetlana Makarovič …

Noro fajn se mi je zdelo! Na koncertu mi je pustila odpeti tudi del pesmi Ne odhaja poletje in … tega ne bom nikoli pozabila! Veliko mi je pomenilo!
Cankarjev dom je v naših razmerah res nek najvišji nivo. Vsi sanjajo Stožice, ampak … Cankarjev dom je pač slovenska kulturna Meka. Nisem slaba, sem si mislila, če lahko nastopam v Cankarjevem domu.

Kaj si počela pa vmes?

Pela sem v narodno-zabavnem ansamblu Kokalj, hehe.

???

Narodno zabavna glasba ni nekaj, kar bi jaz preferirala. Smo pa dosti nastopali in z njimi sem pridobila ogromno izkušenj. Saj veste – studio, nastopi, itd.

Zanimiva sogovornica
Foto: ML

Heh, pop-rock, narodno-zabavna … Nina, si ti univerzalna pevka?

Če človek počne stvari, v katerih uživa, ne more biti slab. Seveda se pa vedno lahko še izboljšam.
Vam povem še tole: leta 2005 sem nastopila z Bid bangom Radovljica. Gre za neko obliko velikega orkestra. Orkestralno, angažmajsko, so bile to popolnoma nove izkušnje. Zdelo se mi je, da v tem res uživam. Popolnoma drugače je, kakor petje v klasičnem bendu.

Bi še tako pela?

Z največjim veseljem! Izjemno recimo spoštujem Big band RTV Slovenija. Ena izmed mojih še neizpolnjenih želja, je petje z njimi.

Imaš morda tudi na tem področju kako vzornico?

Bolj bi rekla, da vzornika. Spet moram omeniti svojo mami; leta 2008 je na TV-ju videla pop-jazz pevca Marka Toljo. To je tisti, od katerega stric je Davor Tolja, nekdanja polovica slavnega dueta Denis i Denis. Marko je ena taka hrvaška verzija Michaela Bubléja. Ali pa Franka Sinatre. Čeprav … no, malo pretiravam. Sinatra je liga zase. Nedosegljiv!

Imam občutek, da mi hočeš nekaj povedati …

Res? Haha. Mogoče pa res. V Križankah je enkrat pela Nina Badrić. Kot gost je nastopal Marko Tolja, ki je zapel njegovo verzijo komada Program tvog kompjutera.

In zdaj pride na vrsto mami?

Hahahaha! Kako ste vedeli? Res je. Mami me je spodbujala, naj se mu grem predstaviti. Pa sem šla. Sem ga kar »ruknla« in se predstavila.

In?

Šla sem še na par njegovih koncertov. Rada bi z njim pela. Ali pa, če bolje pomislim … še raje bi sodelovala z njegovim pianistom, Zvijezdanom Ružićem. Ta s svojim sekstetom uspešno gradi tudi vzporedno kariero.

Zanimivo. Kakšni pa so ti ljudje, ki že imajo nek uspeh?

Rekla bi tako: bolj, kot obvladaš, bolj si enostaven. Tisti, ki se nosijo, kot neke megazvezde, so navadno v resnici bolj tako-tako … Kaj pa vem; če imaš neko poslanstvo, potem vztrajaj v le-tem. Ni ti potrebno biti visok, samo sledi svojim občutkom. Saj je preprosto. Nekateri so strašno uspešni, pa so še vedno čisto navadni, prizemljeni ljudje.

Druge pa slava prevzame?

Ne bi govorila za druge. Slava te ne more prevzeti, če si z nogami trdno na tleh. Slava je minljiva, veste.

Nina, govorila sva o Tinkari Kovač. Ampak … o današnjih vzornikih te pa nisem ničesar povprašal.

Rekla bi, da imam v vsakem obdobju koga drugega. Z leti tudi glasbeno rastem. Moj okus postaja zahteven, specifičen. Je pa zanimivo, da so moji vzorniki običajno moški, haha.

Po kom si v resnici podedovala svoj glasbeni talent?

Verjetno po očetu. On obvlada harmoniko, v nekdanji pleh-muski je bil tudi prvi klarinetist. Glasba mi je bila položena v zibko, če se poetično izrazim.

Kaj pa izobrazba; si glasbeno izobražena? Note poznaš?

Seveda. Naredila sem nižjo glasbeno šolo. Klavir.

Te pri Pandi upoštevajo? Imaš lahko svoje ideje, ali si samo pevka?

Oh, v bendu me kar spustijo … ampak si še ne upam, haha. Napisala sem par tekstov in tudi svoj prvi »komad«. Zelo sem samokritična. Najbrž je v tem pogledu v meni tudi nekaj sramu. Še sama ne vem zakaj.

http://intervju.si/2018/09/28/nostalgija/

Za trenutek bi se še vrnil k prednovoletnemu koncertu na Čufarjevem trgu. Zdela si se mi rahlo živčna, ko sva se kako uro pred začetkom pogovarjala …

Rahla nervozica me daje pred vsakim koncertom. Tudi drugje. V domačem kraju je pa še nekaj bolj izrazita. Ves december sem bila rahlo bolna, grlo in te reči, pa me je skrbelo, kako se bom izkazala … Sem namreč perfekcionistka. Hotela sem se pokazati v najboljši luči.

Odlična si bila! Velikokrat sem že slišal Pando in ti to lahko z gotovostjo potrdim.

Hvala.

Kakšni so bili pa tvoji občutki po nastopu?

Tekom koncerta sem se sprostila. Sem pa potrebovala uvodnih nekaj komadov, da sem bila povsem sproščena in v svojem elementu. Potem se mi je zdelo pa prima. Tudi po koncertu je bilo enako.

Kako pa je prišlo do nastopa na Jesenicah?

Dogovorili smo se z Zavodom za šport.

Koliko ima pa vpliva na tvoje počutje publika?

Nastopala sem že pred zadrgnjeno, statično publiko in moram reči, da občutek ni bil prav dober. Jeseničani so bili kul, če lahko tako rečem. So kar sodelovali. Vesela sem bila.
Ne bi pa rekla, da je sproščanje v celoti odvisno od publike. To je proces, ki poteka v meni. Publika je samo eden izmed faktorjev.

Pa si zaznala kritiziranje na spletu v dneh po praznikih?

Zaznala sem ga, ga brala. Sodelovala v debatah pa nisem. Ne rečem, malo me je prizadelo. Sem le Jeseničanka in se poskušam udejstvovati. Ampak zdi se mi, da so ljudje pogosto mačehovski. Najprej kritizirajo in zahtevajo domače izvajalce, potem pa domači niso dobri. O tem pravzaprav ne želim preveč razglabljati. Nikoli ne bo vsem prav.

Misliš, da drugje ni tako?

Ne vem. Sem pa žalostna. Tudi zaradi ljudi, ki se okrog vsega tega trudijo. Organizirati take dogodke ni enostavno. Veliko truda je potrebnega. Pa časa. In tudi denarja, če hočete.
Dobro je, da so šli organizatorji v koncept podpiranja lokalnih izvajalcev. Dobro, Panda …

Nina v elementu
Foto: Klemen Udovč Clementino

Ni jeseniški bend, hočeš reči? Ampak – ti si njihova pevka. Na nek način jih imamo zdaj lahko za naše.

V vsakem primeru bi imeli nekateri kaj za pripomniti. To je slovenska folklora. Je treba pač skritizirati, tudi kadar je dobro …

Je skrivnost, kakšna je bila finančna nagrada za nastop?

Ne bi o tem.

Bi se morda spomnila kakega velikega jeseniškega glasbenega imena? Koga, ki je z Jesenic in mu je uspelo v slovenski zabavni glasbi?

Najprej mi na pamet pade Miha Rebernik, fant z izjemnim vokalom. Pa seveda GHB (Grega Habič Band) ter bobnar Jure Rozman. On itak bobna za pol Slovenije, haha. No, pa Helena Blagne, seveda.

Še kdo?

Moram malo pomisliti. Ja, Robi Humar in Tomaž Repinc – Tomzl, ki igrata pri Rok’n’bandu. Pa Anja Baš, seveda. In Supernova. Gotovo je še kdo, pa mi ta trenutek ne pade na pamet.

Si že kdaj slišala za Ultimat?

Kako?

Ultimat.

Ne. Sem verjetno premlada. Si bom poiskala na internetu.

Haha, prav. Le daj. Še bi jih lahko naštevala …
Povej mi, kakšni so tvoji načrti za nadaljnjo kariero?

Načrti? O tem je zelo težko govoriti. Jaz raje govorim o svojih željah. Rada bi napredovala v glasbenem smislu. Tudi v osebnostnem, če sva že pri tem.
Rada bi s Pando posnela novo ploščo. On 33-letnici skupine bo koncert v Cankarjevem domu, rada bi, da bi nam dobro uspel. Želim si čim več nastopov, zanimivih sodelovanj.

Praviš, da bi rada napredovala v osebnostnem smislu. Na kaj ciljaš?

No, sem zelo diplomatski človek. Po izobrazbi sem politologinja. Lahko sem izrazito komunikativna, ni pa nujno, da vse povem. Sama pa sem zelo radovedna.

Nisem pravilno vprašal?

Ne, ne, vprašanje je bilo odlično. Tudi ostala so. Ampak nekatere stvari pač raje zadržim zase. Povem le tisto, kar se mi zdi pomembno in primerno za javnost, haha.

Klasično vprašanje za slovenskega glasbenika – tujina?

Tudi v tujini bi rada uspela.

Foto: zasebni arhiv Nina B.

V skupini poznajo to tvojo željo?

Bend me podpira. Ne vem pa, koliko imajo fantje še takih želja. Spodbujam jih, da bi največje hite posneli v angleščini.

Imaš zdaj, ko si že uveljavljena pevka, morda kako najljubšo slovensko izvajalko, izvajalca?

Na področju jazza je izjemna Nina Strnad. Noro dobra pevka je.

Večkrat si že omenila jazz in te resnejše glasbene zvrsti. Poješ pa v pop-rock bendu. Kako je s tem – imaš raje eno, ali drugo?

Oboje, haha. Če imaš možnost obojega – zakaj ne? Jaz pravim, da me jazz umirja. Rock pa pomaga »spumpati« kako reč iz mene, iz moje notranjosti. Oboje je na nek način terapija.

Zanimivo …

Zlahka bi naredila album s čistim jazzom. Hkrati pa tudi rock. V bendu pravijo, da imam glasbeno shizofrenijo, haha.

Koliko te zaznamujejo Jesenice?

Po govoru niti ne. So pa fantje v komadih opazili, da imam nekoliko izrazit »L«, haha. Včasih me potegne tudi na srbo-hrvaščino. Iz zafrkancije jim zapojem kako cajko. No, ampak zapojem pa tudi »Murke«.
Pa kolnem. T’ko, po jeseniško, sočno. Me opozarjajo, da preveč preklinjam 
😳

A naše, jeseniške kletvice … veljajo za sočne?

Ja no, haha. Saj veste.

Misliš na take, ki vsebujejo razmnoževalne organe, spolne odnose in žlahto?

Prav te, hahahahahaaaaaa …

Nina, se da od tega, kar počneš, živeti?

Hm. Željo imam. Se da, tudi pri nas. Po drugi strani pa nekoliko kukam tudi za kako ustrezno službo. Tudi ostali v bendu imajo službe.
Ampak jaz … jaz sem praktično vsak dan angažirana v glasbi. Na tem področju se res trudim. Rada bi iz tega svojega hobija naredila življenje.

Glasba, to si ti?

Glasba, to sem jaz. Tudi, če se odmikam, če iščem druge poti v življenju, me vedno prinese nazaj v glasbo. Glasba je moja usoda.

Bi sebe označila za znano Jeseničanko?

Ne. Definirajte »znano«. Mogoče me kdo pozna kot Jeseničanko, ki se ukvarja z nekonvencionalnimi stvarmi.

Nimaš nikoli v mestu občutka, da te kdo opazuje, bulji?

Jesenice so tako majhen kraj, da se itak med seboj poznamo, vsaj na videz. Nimam pa občutka, da bi me ljudje poznali po tem, da prepevam pri Pandi.

Po temle najinem članku jih bo gotovo nekaj več vedelo za to. To ti lahko garantiram.

Jah … prav. Ne vem, kaj naj rečem.

Povej mi kako zakulisno zanimivost iz sveta slovenske zabavne scene.

Bom raje povedala o eni svoji težavi. Ko sem začela peti pri Pandi, se je bilo potrebno naučiti 50-60 tekstov. Bend ima že dolgo zgodovino nastopov, plošč … Vsega tega se je nabralo. Če sem želela peti z njimi, sem se seveda morala naučiti tudi starih komadov. Jaz imam pa probleme s teksti. Ne zapomnim si jih.
Zgodi se, da »zatrokiram« sredi pesmi, da se ne spomnim besedila. Na prvih koncertih sem imela pred sabo kar stojalo z besedili, haha …

Zanimivo. Kaj pa kako anekdoto, nam morda lahko poveš kaj takega?

Ne. Sem kar dolgočasna. Spotaknem se že, ali kaj podobnega. Na Trnfestu sem šla med komadom ritensko in bi skorajda padla na bobnarja. Tudi zlomljene palčke so mi že pristale v glavi. Kaj dosti več pa ne vem povedati …

Te je kdaj kaka od prejšnjih pevk v skupini kontaktirala?

Smo v kontaktih. Imeli smo tudi koncert, na katerem smo se publiki predstavile prav vse, vseh šest. Prva pevka, Suzana Jeklic, še vedno napiše kak tekst za skupino. Suzani Werbole sem pa enkrat rekla, da se je bojim. Zelo odločna, karizmatična ženska je.

Je težko stopiti v tako velike čevlje, kakršne sta zapustili obe Suzani v skupini?

Ne obremenjujem se s tem, ali so mi čevlji prav, ali ne. Niti ne poskušam koga kopirati. Pojem po svoje. Jasno je, da bodo nekateri rekli, da sem OK, drugi pa obratno, da sem premalo »Suzana« in podobno. S tem se res ne obremenjujem.
Bistveno je,d a se v bendu razumemo. To se odraža na odru, nastopih, v studiu, komadih, ki jih snemamo …
Če tega ni, tudi publika zazna, da »fejkaš«.

So bile razen pevskih specifik od ostalih članov skupine pred tebe kdaj postavljene kake druge zahteve?

Ne vem, na kaj mislite. Lahko pa povem, da ima Panda strašno visok nivo o tem, kako mora biti bend videti, kako mora delovati …
Te stvari sprejemam. Rada bi, da bi ustvarjali še naslednjih dvajset let. Rada bi, da bi bili s Pando Nepremagljivi (kakor je naslov enega od največjih hitov skupine, op.p.).

Nina, kako boš nekega dne kombinirala vlogi mame in žene z vlogo pevke v bendu?

Pomembno je, da najdeš partnerja, ki te razume. Če je pa še v istem »fohu«, pa še toliko bolje. Pogosto razmišljam, da če bi mi kdo postavil ultimat v smislu – glasba, ali jaz … bi izbrala glasbo. Se pa da v življenju vse skombinirati na pravi način. Le, kot pravim: treba je najti pravega partnerja.
Vedno dobro razmislim, koga spustiti v svoj lajf. Nekdo, ki me ne podpira, ne more biti del mojega življenja. Taka pač sem.

Stara si dobrih trideset let. Saj to lahko obelodaniva bralcem?

Ja, seveda, zakaj ne?

Te je tridesetka kaj »usekala«?

Ja, me je. Priznam. Ampak saj veste – leta so samo številka.

Te že kaj muči biološka ura?

O čem govorite?

O tem, da bi bila mogoče rada mama.

Ne. Ne funkcioniram tako.Za zdaj sem osredotočena na kariero. Nase. Na to, da bi bila najboljši človek, kot sem v danem trenutku lahko. In tam še nisem, je treba še kar nekaj dela opraviti.
Ko bom osebnostno najboljša, bom pripravljena tudi za druge. Za resnega partnerja, za otroka. Ne vem, če me bo biološka ura v resnici kdaj priganjala. Ni vsak za vse.

Zanimivo razmišljanje.

Kar se te biološke ure tiče – je sploh res, da ženske iz svoje globine zaslišimo klic po materinstvu, ali pa je vse skupaj bolj produkt pričakovanj okolice? Odgovori so vedno individualni. Odvisni od tega, koga sprašujete. Če se bo pri meni kdaj pojavila taka želja, potreba … potem to prav gotovo ne bo zaradi zunanjih vplivov.

Tega, ali rada poslušaš glasbo drugih izvajalcev, te sploh ne bom vprašal. Kaj pa koncerti, jih obiskuješ?

Oja, seveda. Zadnji tak večji je bil koncert skupine Toto v Zagrebu.

Bi izmed koncertov, ki si jih videla do sedaj, lahko izbrala najljubšega?

Bi. To je bil koncert mojega glasbenega guruja Davida Gilmourja, kitarista Pink Floydov, v puljski Areni. Sem bila z očetom – rokerjem, haha.

Evo, pa sva nazaj pri rocku.

Se mi zdi, da so Pink Floyd nek temelj. Tisto, kar so oni delali že v sedemdesetih, je za marsikateri bend še dandanes nedosegljivo.
Sicer sem si pa recimo ogledala tudi koncerta Erica Claptona in Stevea Winwooda.

To so res velika imena iz svetovne glasbene zakladnice.

Cenim ljudi, ki so na svojem področju vrhunski in profesionalni. Ti ljudje so našli svoje poslanstvo in mu zvesto sledijo.

Omenjala si očeta rockerja. Kakšne vplive je pa nate posredovala mami?

Ja, oče je bolj rocker. Mami je pa bolj v bluesu in jazzu. Nekoč sva skupaj obiskali koncert Josipe Lisac. Fascinirala me je. Kakor bi se ustavil čas! Videti je bila, kot da bi bila povsem sama na odru, kot bi pela sama sebi. Prav mistično je bilo vse skupaj.

Ja, Josipa je na teh prostorih res nekaj najbolj originalnega, posebnega.

Fura svoj stil, briga jo za ves svet. Imela je Karla Metikoša, partnerja, ki jo je razumel. Takega bi imela tudi jaz.

Si vedela, da je Karlo na zahodnih trgih nastopal in izdajal plošče pod imenom Matt Collins?

Da.

Pevka in avtor intervjuja

Takega partnerja bi si želela, praviš. Ti je bila všeč zgodba o Johnnyu Cashu in June Carter Cash? Film Walk the line?

Oh, seveda. Podobna zgodba. Lahko bi našla vzporednice. Za ljubezen se je pač potrebno boriti. Te zgodbe znajo biti tragične. Je pa v tej tragiki nekaj pristnega.

Pristnost ti je ljuba? Ne glede na posledice?

Ljudje se prehitro zadovoljijo s povprečjem. Samo, da imam službo! Ampak jaz mislim, da je bolje trpeti, kot da bi bila zadovoljna z nekim povprečjem. Če počneš nekaj, kar ti ni všeč, si s kom, ki ga v resnici več ne ljubiš, ali pa ga – še huje! – sploh nikoli nisi, potem te to počasi začne ubijati. Bolj, kot čiki, ali alkohol!

To se pa strinjam.

Če bi ljudje počeli stvari, ki jih veselijo, izpolnjujejo … bi bil svet mnogo lepši. Tako pa večina deluje po kopitu: šola, služba, družina, pes. Kje pa piše, da sem jaz lahko po enakem kopitu srečna?

Imaš prav. Vidim, da ti počneš prav stvari, v katerih uživaš in se v tej vlogi počutiš odlično. Za konec me še zanima, ali je morda kaj takega, kar nisem vprašal, pa bi moral?

Kaj pa vem. Ne. Morda bi bilo lepo še omeniti mojo ljubezen do živali. Ves čas sem obkrožena z živalmi. Za vse ljudi tega ni moč trditi, ampak živali so pa nepokvarjene, pristne …

No, to pa je lepa misel za konec. Nina Bauman, hvala za tvoj čas.

Ni problema, z veseljem sem si ga vzela. Pozdrav vašim bralcem.

»Panda so bend, ki ga lahko ves čas poslušaš. Majo dobre komade, enkp jih poznaš, pa sploh ne veš, da so od njih,« mi je rekel prijatelj ob priliki prednovoletnega koncerta skupine na Čufarjevem trgu. In res je tako. Skupina je po toliko desetletjih izvrstno uigrana. Vseh sprememb na pevskem mestu niti nisem zaznal, a ta zadnja, naša Nina, se jim je/bo gotovo obrestovala.

Takole, ko se človek z Nino Bauman pomenkuje, dobi vtis izredno preprostega dekleta. Prav nič zvezdniškega ni v njenem obnašanju. Zvezdniškega, pravim, v slabem pomenu besede. Uporabil bom kar oznako iz enega od njenih odgovorov – je zelo prizemljena. Predvsem pa iz vsakega njenega stavka žari ljubezen do glasbe. Različnih zvrsti glasbe.

Pravi, da je Jeseničani nič kaj dosti ne prepoznamo na ulici. Ampak zdaj, po tem intervjuju, bomo bolj pozorni nanjo, ane? J Če jo kdaj, s slušalkami v ušesih, srečate v mestu, ali pa morda v družbi svojega psa kje za Savo, se ji pa le nasmehnite in prijazno pokimajte z glavo. Če tako nanese, pa tudi kaj vprašajte, ali poprosite za fotografijo. Saj se ji bo zdelo prima, veste 😉

Ampak preveč … preveč pa le ne buljite. Buljenje je neprijetno.

Tako, dragi bralci. Ker na spletni strani jeseničan.si pripravljam nekaj sprememb, vam lahko zaupam, da je ravnokar prebrani intervju dejansko eden zadnjih, če ne celo povsem zadnji, ki ste ga v tej obliki lahko videli. Kakšne spremembe vas/nas čakajo, naj za zdaj ostane še skrivnost. Do novega branja pa le nikar ne pozabite:

OPOMBA: Podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa!  Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!


OPOMBA2: avtor naslovne fotografije: Brane Vidan