Categories
Da bo dan krajši

NOBODY GIVES A FUCK!

Zdita Nosferatu pa Ministr pr piru, usa namrgodena. Pride od nek Lepi, v’s žvrgoli, pa prav:
“Kwa je, miške male, kwa sta tko zamišlene?”

Nosferatu ga namarn pogleda:
“Tuhtava, kuko zajebat dva milyona Zlovencow, pa eno blondinko.”

“Zakwa pa blondinko?” ni nč jasn Lep’mu …

Nosferatu zavije z očmi, pogleda Ministra, pa prav:
“Evo, sej sm’t reku, da se za dva milyona Zlovencow usakmu jebe …”

Ministr pa n’č …

Aja, sej veste, kuko rečejo u folm’h: zgodba je zmišlena, kšna podobnost med resničnm zajedalcam in dogodkam  je čist naklučna …

Advertisements
Categories
Da bo dan krajši

Pia, sestra Božena, Domagoj in Janez …

V kupeju na mednarodnem vlaku sedijo prikupna blondinka, nuna, Hrvat in Slovenec. V nekem trenutku vlak zapelje v tunel, v modernem vlaku Slovenskih železnic (zadnji krik vlakovne mode iz leta 1957) pa zataji razsvetljava. V kupeju nastane trda tema in kar naenkrat se zasliši – PLESK! Vlak pridrvi iz tunela, spet postane svetlo, Slovenec z dlanmi objema pordeli obraz in zbegano gleda.

Tudi sestra Božena ga gleda in razmišlja: “Ta prostak je očitno otipaval blondinko, pa mu je vrnila tako, kot se spodobi.”

Blondinka Pia opazuje Slovenca, se skrivoma nasmiha v brado in si misli: “Model je najbrž želel otipavati mene, pa je najbrž zagrabil nuno. Valjda je dobil po zobeh, haha …”

Janez gleda v nejeveri obe in tuhta: “Sigurno je ta Balkanec otipaval bodisi eno, bodisi drugo, jaz sem jih pa fasal, ne kriv, ne dolžan. Tako, kot vedno … Prekleti čefur!”

Domagoj pa gleda skozi okno in si misli: “Kad će opet tunel da mu zaljepim još jednu, majku mu jebem slovensku!”

 

 

Categories
Da bo dan krajši

Težava …

Nekega jutra se je Mujo ves zaspan odpravil na šiht. Zamišljen je stopal po ulici in gledal v nebo, saj ga je zanimalo kakšen dan bo. Mujo je namreč gradbinec s strokovnim nazivom upravljavec pol-avtomatskega ročnega orodja. Drugače povedano – kramp mora le dvigovati, dol gre pa sam …  😉

Kar naenkrat na vrhu zgradbe, mimo katere je ravnokar šel, zagleda svojega prijatelja in sodelavca Hasota.

Ama Haso bolan, šta radiš tamo gore?

E moj jarane, našli mi ovi slovenački doktori neku bolest na mudima, pa su morali sve da mi odrežu … Zato sam odlučio, da se ubijem.

Mujo razmišlja, ne vé, kako bi pomagal prijatelju.

Jes’, imaš pravo. Nema smisla dalje tako živeti. Zbogom, jarane stari …

In tako gre naš Mujo raztresen naprej na šiht. Žal mu je prijatelja, ampak … kaj se tu more? Življenje je včasih res okrutno! Ves dan uporablja svoj pol-avtomatski kramp in je hvaležen, da se tudi njemu ne zgodi kaka Hasotovi podobna bolezen. Ob prvem mraku se utrujen vrača proti domu, ko … spet zagleda Hasota na vrhu iste stavbe.

Pa šta ćeš ceo dan gore? Skači već jednom!

Pa skočio bih ja, ali nemam muda …

Vir fotografije: KLIK

Categories
Da bo dan krajši

Kako se znebiti …

Dolgo že nismo objavljali v rubriki Da bo dan krajši … danes pa se nam je pred oči pripeljala naslednja šala:

Sreli se Mujo i Haso, pa će Mujo Hasi: 

Bolan Haso, rado bih se otarasio Fate, ali ne znam kako? 

Pa to ti je lako, bolan, Mujo; 40 dana po 3 puta dnevno seks i ima da ti Fata rikne.

Dan 39-ti. Mujo jedva hoda, podupro se štapom, a noge drhte.

Pita ga Haso kako mu je Fata, a Mujo će na to:

Eno je kući, širi veš i sve pevuši, a ne zna da će sutra umreti …

 

———-

Taka je šala v originalu, ki ga – verjamemo – večina še vedno razume. Za tiste, ki jezikov od naših dole, kakor je rad rekel popularni Veso (lik iz Naše male klinike, ki ga je nepozabno upodobil pokojni Jernej Šugman), pa je poskrbel striček Google z “originalnim” prevodom:

———-

Mujo in Haso sta se spoznala, zato je Mujo Hasi dejal:

Bolan Haso, rad bi se znebil Usode, ampak ne vem, kako?

No, to je enostavno zate, bolan, Mujo; 40 dni 3-krat na dan seks in moraš Fata ropotati.

39. dan Mujo komaj hodi, podpira ga palica, noge pa se tresejo. Haso ga vpraša, kako je Fata, Mujo pa reče:

Tam je doma, širi oblačila in poje vse, in ne ve, da bo jutri umrla …

 

———-

Človek ne ve, kateri verziji bi se bolj smejal, mar ne?

Vir naslovne fotografije: KLIK

Categories
Da bo dan krajši

Prvinska Goren’ska

Ljudje vedno bolj iščejo nedotaknjene kotičke narave, se z njo povezujejo, iščejo smisle v življenju … ali pa se pač le pretvarjajo., ker so te zadeve danes močno propagirane, pa se jim zdi, da so v trendu …

Družina mladega japija – saj veste, od kod? – je nasedla na prekrasen reklamni slogan in se neko lepo nedeljo pripeljala na prelepo Gorenjsko. Bleščeč barvarski pleh je sijal čez najbolj zeleno, najbolj gorato in najlepšo slovensko pokrajino. Žena je naredila nekaj instagram fotk s čudovito naravo v ozadju, otroka sta bila s telefonoma prilepljenima za dlani/oči umirjena (onadva sta si mislila: kako dolgočasno!)  … skratka, dan je bil zares popoln.

 

Že je japi med vožnjo začel brskati po telefonu, da bi našel gostilno z najbolj pristno, najbolj domačo, najbolj gorensko hrano naokrog, ko je nenadoma zagledal starega kmeta, kako leži sredi ceste z obrazom na tleh in ušesom trdno pritisnjenim ob asfalt. 

Ustavi bleščečega bavarca, izstopi (sledijo mu ostali trije) in vpraša starega očaka, kaj počne. Ta počasi odgovori …

Ženska, v pozn’h trideset’h, trije otroc’, p’s, beu teren’c 4×4, čez 100 km/h …

Japi nekaj trenutkov nejeverno gleda. Zdi se mu, da je priča neverjetnemu talentu, tisti pravi prvinskosti, ki je v današnji družbi preprosto več ni! Pomisli, da se je o nedeljskem izletu odločil res dobro.

Neverjetno!

vzklikne in se obrne k ženi, ki zdolgočaseno opazuje. Otroka medtem fotografirata starega kmeta.

 Vse to znate razbrati izključno s poslušanjem tal?

Stari Goren’c trudoma dvigne glavo in odvrne:

Ne, wosu, sej nis briht’n. Pred pet’m minutam mej povoziva. 

 

Categories
Da bo dan krajši

Goren’ci smo škrti … mar ne?

Pravijo, da smo Gorenjci škrti. Morda je kak posameznik res, težko pa bi to posplošili na celotno prebivalstvo v pokrajini. Ampak … če že pravijo, pa se menda iz te neke naše pregovorne škrtosti lahko pošalimo tudi sami, mar ne?

Star Gorenjec leži na smrtni postelji, okoli njega pa je zbrana cela družina.
“Žena, ali si tukaj?” vpraša umirajoči.
“Tukaj sem, pri tebi.”
“Otroci, ali ste pri meni?”
“Tukaj smo,” se oglasijo otroci.
“Kje so pa vnuki?”
“Tudi vnuki tukaj pri postelji, oča.”
“Zakaj pa potem luč gori v veži ?”

Poznate kakega dobrega o Gorenjcih tudi vi? Zapišite ga v komentar …

Vir naslovne fotografije: KLIK

 

Categories
Da bo dan krajši

Na novinarski konferenci

Nekega dne leta 1991 … pardon! … leta 2020, se je nek šef propagande spet odpravljal na običajno dnevno tiskovno konferenco, kjer naj bi imel govor. Ne posebej dobro razpoložen je – medtem, ko ga je šofer peljal – opazil, da mu je le-ta precej podoben.  

“Na jetra mi gredo vse te konference, je rekel, “vedno lažem podobne zadeve, vsakič strašim ljudi enako.”

Voznik se strinja: “Imate prav. Kot vaš voznik sem se udeležil prav vseh, in čeprav ne vem ničesar o politiki, bi s tako konferenco lahko namesto vas opravil sam. Preprosto je – nekoliko ljudi prestrašiš in si zmagal …”

“Odlična ideja!” reče šef propagande. “Zamenjajva vlogi!”

Hitro se preoblečeta in takoj, ko prispeta na konferenco voznik, oblečen kot šef propagande, stopi na oder in začne govoriti običajne floskule.  Medtem se pravi propagandist pomeša z množico, oblečen v voznika vladne limuzine.

Ampak v množici je tokrat en zoprn novinar, ki se je izmaknil rešetu prizadevnih cenzurnih služb. Le-ta (zoprni novinar torej) želi propagandista razgaliti v vseh njegovih lažeh, zato za govorca na odru pripravi statistke, logična vprašanja in podobno … v upanju, da oni bo mogel odgovoriti.

Torej … ta provokator vstane in prekine konferenco, tako da postavi nekaj logičnih, težko ovrgljivih vprašanj. Vsi v dvorani molčijo, zadržujejo dih in čakajo na odziv.

Voznik, preoblečen v propagandista, z odra pogleda mrtvo hladno in reče:

“Gospod, vaše vprašanje je tako enostavno, da bom dovolil, da vam podrobnosti razloži moj voznik.”

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

 

Categories
Da bo dan krajši

Večerja z dodatkom …

Saj poznate te spletne servise, kjer si izbiraš partnerje? Potegnil sem v desno pri dekletu brez slike in sistem je javil, da gre za  ujemanje.

Po kratkem klepetu sva se kar dogovorila za zmenek, pa sem se odpeljal ponjo. Nisem imel velikih pričakovanj … mislil sem si, da gre verjetno za 300 kilogramsko bejbo s slabo kožo … ampak hej, bil sem tako obupan in potreben, da bi sprejel tudi tako. No, to … ali pa bi se moral pridružiti spletni klepetalnici celibaterjev.

Pripeljal sem se do naslova, ki mi ga je zaupala, stopil sem do vrat in pozvonil. Osupel sem bil, ko mi je vrata odprla kakih 165 cm visoka bejba, otroško – nedolžno modrih oči in prelepih blond las. Ne bom se zlagal, če vam zaupam, da so bile tudi njene obline videti na pravem mestu in pravih proporcev. Nisem mogel verjeti svoji sreči.

Vprašal sem jo, s čim se preživlja. Rekla je, da je trenutno sicer brez redne službe, zato pa poučuje katoliške otroke v nedeljski šoli. Pa tudi, da v svojem poslanstvu zelo uživa. Nikoli še nisem imel vernega dekleta, ampak … saj sem odprtega duha! Zato sem jo peljal na večerjo.

Med vožnjo sem si prižgal joint in jo vprašal, če bi ga tudi ona potegnila.

“Moj bog, nikakor ne! Kaj naj bi pa potem rekla svojim otrokom v nedeljski šoli?”

Rekel sem v redu, saj veste, kako je s travo … nekako 50/50. Nekateri odobravajo njeno uporabo, drugi pa nikakor ne. Peljal sem jo v najboljšo restavracijo, kar sem jih poznal. Naročil sem zrezek, ona je naročila jastoga. Prosil sem za drugo najdražjo steklenico vina, kar so jih ponujali. Jbg, za najdražjo pa res nisem imel, priznam …

Ko se je natakarica lotila nalivanja, je z dlanjo pokrila svoj kozarec in rekla, da ne pije.

Rekel sem: “Nikoli ne spiješ ničesar alkoholnega?!?”

“Moj bog, nikakor ne! Kaj naj pa bi potem rekla svojim otrokom v nedeljski šoli?”

Nisem želel preveč komplicirati, ampak sem se trudil uživati v trenutku. Bila sva v idilični restavraciji, hrana je bila več kot izvrstna in … moram priznati … imela sva kar iskriv pogovor. Ampak iz minute v minuto me je bolj spreletavalo: ne vem, kaj bi s tako deklico.

Torej … na poti nazaj sva se peljala mimo poceni prenočišč, pa sem si mislil … saj nimam česa izgubiti. Zato sem jo kar naravnost vprašal:

“Kaj, ko bi nama vzel sobo, da se pošteno poseksava?”

Osupel sem bil, ko je odgovorila: “Mislila sem, da ne boš nikoli vprašal!”

Odvrnil sem: “Res? Kaj boš pa dejala otrokom v nedeljski šoli?”

“Isto, kar jim trobim vsak teden. Ni se vam treba drogirati, ali piti alkohola, da bi se imeli lepo!”




Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK

Categories
Da bo dan krajši

Mickina lista želja

Naša Mici je sestavila seznam želja … in ga z leti dodelovala … apdejtala, kakor se z grozno popačenko reče danes.

Pa si ga poglejmo:

Kaj absolutno zahtevam pri moškem; originalni seznam

Rada bi, da je:

  • čeden
  • očarljiv
  • finančno uspešen

Od moškega pričakujem; spremenjen seznam (starost 32 let)

Všeč bi mi bilo, če bi:

  • bil lepega videza (naj ne bo plešast)
  • mi odpiral vrata avtomobila, pridržal stol, bil gentleman
  • bi razpolagal z dovolj denarja, da bi me vozil na lepe večerje

Česa si želim pri moškem, spremenjen seznam (starost 42 let)

Okej bi bilo, če:

  • ni preveč grd (pleša ni čisto slaba)
  • ne spelje, dokler nisem popolnoma v avtu
  • deluje stabilno – občasno se lahko tudi zabava brez mene

Pri moškem je sprejemljivo; spremenjen seznam (starost 52 let)

Zdržala bi z njim, če:

  • si vsaj redno brije dlake v nosu in ušesih
  • se v javnosti ne praska po jajcih
  • si ne izposoja denarja prepogosto

Pri moškem bi bilo prijetno; spremenjen seznam (starost 62 let)

Moški je v redu, če:

  • ne straši majhnih otrok
  • si zapomni, kje je kopalnica
  • za vzdrževanje ne potrebuje veliko denarja

Za kaj prosim pri moškem, spremenjen seznam (starost 72 let)

Dalo bi se preživeti z njim, če:

  • še diha
  • ne zgreši stranišča
  • me vsak dan prepozna




[Fancy_Facebook_Comments]

Ostali aktualni prispevki

Vir simbolične naslovne fotografije: Pixabay

Categories
Da bo dan krajši

Trije zeti

Po krajši bolezni umre bogati Slovenec, ki je imel tri zete: Slovenca, Nemca in Bosanca. Gospoda so vsi poznali kot izjemnega poslovneža, ki je denar znal zaslužiti v vsaki situaciji.

Zadnja želja pokojnega je bila, da bi mu vsak od zetov v trugo dal dva tisoč evrov. In tako pride dan pogreba. Slovenski zet, mencajoč gleda okrog sebe, ampak ni druge – stežka spusti svojemu tastu v trugo 2000 eur.

Nemec si zadevo privošči nekoliko lažje, pa vseeno raje ne bi dal. Množica ga gleda … in ne preostane mu drugega, kakor da se stežka poslovi od dveh jurjev. Spusti jih Balkancu – ki se je imel za nekaj več – v trugo.

Vse oči se uprejo v bosanskega zeta. Ta iz žepa potegne pisalo in začne nekaj vneto pisati. Ko preneha s svojim početjem, zbranim pokaže ček, na katerem je vsota – 6000 EUR. Ček nato vrže v trugo, iz nje pobere 4000 EUR, ki sta jih prej prispevala Slovenec in Nemec ter reče:

Nemam trenutno kod sebe gotovine, a tast neka unovči ček, kada njemu zatrebaju pare …

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Labodje jezero

Slovenec se pripelje v predmestje Zagreba. Poln samega sebe – vseeno prihaja iz razvite države, naj Balkanci vidijo, da so Slovenci ugleden narod – parkira svoj nemški avto in vstopi v razkošno hišo, za katero je po zanesljivih informacijah izvedel, da je vrhunski bordel.

Uglajeni in urejeni gospod stopi do recepcije in pravi:

Dobro veče. Prosim Vas jednu gospodičnu za mene.

Receptor odvrne:

Bok, gospon, vi dolazite sa zapada, a tako zaostali … pa to Vam više nije “in”! Sad je u modi voditi ljubav sa pticama. Evo, večeras za Vas imamo jednog krasnog labuda!

Slovenec gleda, razmišlja, kalkulira in se odloči, da bo “zrihtal” laboda. Če je “in”, je pač “in”. Za svoje potrebe pa je tudi treba poskrbeti. Zato plača, gre v kabino, tam v manjšem provizoričnem bazenu najde laboda in ga obdela. Po vsem skupaj se – kulturno in evropsko – na recepciji zahvali in odpelje.

Naslednji teden napihnjeni Slovenec spet pride. Parkira svoj bleščeči nemški ponos tik ob vratih, ves napaljen prihiti do recepcije in že od daleč vpije:

Dajte prosim spet jednog labuda!

Receptor ga pogleda in pravi:

O, gospon! Labuda?! Ma kakav crni labud, gdje Vi živite?! To Vam se unazad par dana više u Zagrebu ne dela.

Slovenec začudeno pogleda in vpraša:

Ma je l`? A kaj se sad dela?

Pa, sad Vam je “in” gledati druge kako to rade i tako se zadovoljiti.

Hmm… Pa dobro, kaj naj zdaj, dajte jednu kartu!

In tako Slovenec, radoveden, a ugleden in evropski, vstopi v temno dvorano. V mraku vseeno opazi, da je v njej kar veliko gledalcev. Odpre se zavesa na odru in tam … seksata dva črnca. Slovenec gleda, malo mu je neprijetno. Ne ve točno, kaj bi sam s sabo, zato pokuka na sosednji stol. Tam na njegovo prijetno začudenje sedi gospa in opazuje prizor na odru ter ob tem globoko diha.

Slovenec se opogumi in pravi voajerki poleg sebe:

Jooooj, gospođo pogle’te kaj delajo!

Ženska globoko zadiha, zasope, spusti nekontroliran glas in se obrne proti “Evropejcu”:

Ma, nije ti to ništa! Ovi dečki su male mace. Da ste videli, gospon, pre jednog tjedna kak je Slovenac u gumi bazenu bumsoval labuda.

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Mačke

Sponzoriran oglas

Učiteljica:
“Janezek, če bi ti dala dve mački in še dve mački in še dve, koliko bi jih imel?”

Janezek:
“Sedem.”

Učiteljica:
“Ne, pozorno poslušaj … Če bi ti dala dve mački in še dve mački in še dve, koliko bi jih imel?”

Janezek:
“Sedem.”

Učiteljica:
“Naj te vprašam drugače. Če ti dam dve jabolki in še dve jabolki in še dve, koliko bi jih imel?”

Janezek:
“Šest.”

Učiteljica:
“Dobro. Zdaj pa se vrniva k mačkam. Če bi ti dala dve mački in še dve mački in še dve, koliko bi jih imel?”

Janezek:
“Sedem!”

Učiteljica (pobesni):
“Janezek, od kod za vraga dobiš sedem?!”

Janezek (pobesni nazaj):
“Ker že imam eno jeb*no mačko!”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Hujšanje

Tip srednjih let, zavaljen, pošlje elektronsko pošto nekemu podjetju, ki se vsiljivo oglašuje na internetu in naroči 5-dnevni program, po katerem naj bi shujšal za 5 kg. 

Naslednji dan nekdo potrka na vrata. Tip odpre in pred njim stoji čudovito 19-letno dekle z atletsko postavo. Na sebi nima ničesar drugega, kakor par Nike športne obutve, okrog vratu pa ji visi napis. 
Predstavi se kot predstavnica podjetja za hujšanje. Na napisu piše:
Če me lahko ujameš, si me lahko vzameš.

Tipu ni bilo treba reči dvakrat. Pognal se je za mladenko. Pet ​​kilometrov kasneje, ko mladenke ne more in ne more ujeti, zasopihan odneha.

V naslednjih štirih dneh se vsako jutro pojavi isto dekle in cela scena se ponovi. Peti dan se tip stehta in z veseljem ugotovi, da je izgubil 5kg.

Spet pošlje elektronsko pošto omenjenemu podjetju in tokrat naroči 5-dnevni / 10-kilski program.

Naslednji jutro seveda sledi trkanje. Tip odpre in pred vrati stoji najbolj osupljiva, lepa, seksi ženska, kar jih je kdaj videl v svojem življenju. Na sebi nima ničesar drugega,  kot par Reebok tekaških čevljev ter znak okrog vratu, ki se glasi:
Če me ujameš, me lahko imaš.

Tip se seveda izstreli skozi vrata. Dekle je v odlični formi in bolj, kot se naš junak trudi, manj ima uspeha. Deset kilometrov kasneje prepoten in zasopihan odneha.

Naslednje štiri dni se ponavlja ista rutina in tip počasi prehaja v boljšo in boljšo formo. Po petih dneh se stehta in odkrije, da je izgubil še 10 kg. Kakor je bilo navsezadnje tudi obljubljeno.

Zato se odloči, da je vrag odnesel šalo. Znova kontaktira internetno podjetje in naroči 7-dnevni / 15-kilogramski program. Tokrat od njega zahtevajo telefonsko številko. Tip jo posreduje in kaj kmalu ga pokliče zapeljiv ženski glas.

Ali ste prepričani?” zažvrgoli glas v slušalko. “To je naš najrigoroznejši program.
Absolutno,” odgovori tip, “že mnogo let se nisem tako dobro počutil.

Naslednje jutro zasliši znano trkanje na vhodna vrata. Ves v pričakovanju odpre in … tam zagleda ogromnega mišičnjaka, obutega le v rožnate tekaške čevlje in znak okrog vratu, na katerem piše:
“Če te ujamem, si moj.”

 

V tistem tednu je shujšal 30 kil …

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Vlomilec

Neke oblačne, temne noči je v hišo na obrobju mesta vlomil vlomilec. Neslišno je vstopil in si z ročno svetilko osvetljeval prostore, drugega za drugim, medtem ko je stikal za dragocenostmi.

Naenkrat je nenavadni glas v temi rekel:
“Jezus ve, da si tukaj.”

Vlomilec je skorajda skočil iz svoje kože. Instinktivno je izklopil svetilko in ostal pri miru … kakor bi bil zamrznjen.

Nekaj minut ni bilo slišati niti najmanjšega zvoka. Ko mu je srce prenehalo razbijati, je vlomilec v nejeveri zatresel z glavo in nadaljeval s svojim raziskovanjem.

Ravnokar je odpiral predale na čudovito izrezljanem starinskem pohištvu … stanovalci hiše so morali biti očitno zelo premožni … ko je spet iz teme zaslišal čudni glas:
“Jezus te opazuje.”

Prestrašen, kakor še nikoli v življenju, je v paniki začel svetiti s svetilko vse naokrog sebe. Iskal je vir nenavadnega glasu. Nazadnje je v kotu sobe žaromet svetilke posvetil na papagaja.

“Si to rekel?” je zašepetal vlomilec.

“Ja”, je papagaj tiho priznal, nato pa glasno zavpil: “Samo poskušam te opozoriti, da te opazuje.”

Vlomilec se je sprostil.
“Samo opozarjaš me, kaj? Kdo za vraga pa misliš, da si?”

“Mojzes,” je odgovoril ptič.

“Mojzes?” vlomilec se je zasmejal. “Kakšni ljudje pa poimenujejo papagaja Mojzes?”

“Ljudje, ki rottweilerju dajo ime Jezus.”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Spregled

Poročen moški je nekega petka odšel iz službe nekoliko prej. S kolegi iz službe so si nameravali privoščiti par pijač, ženi pa o vsem skupaj ni povedal nič, saj je sklepal, da se bo domov vrnil ob običajni uri. Potem pa … beseda je dala besdo, pijače so padale druga za drugo in vesela druščina je pozabila na uro.

Pravzaprav je treba pošteno povedati, da so “fantje” zabavo potegnili v jutranje sobotne ure. In ker je pijača tekla v potokih, razposajena druščina pa po srečnem naključju ni zakuhala nobenega incidenta, se tudi našemu junaku ni prav nič mudilo domov. Namesto da bi šel domov, se je še celotno soboto zabaval s kolegi, spotoma pa praktično zapravil vso plačo za minuli mesec … in nekaj prihrankov.

Vmes je med zabavajočimi se stekla tudi debata o tem, kako se bodo “spopadli” z nerganjem svojih žena, ko se bodo enkrat vrnili v njihov varni objem. Eden od sodelujočih je prišel na plano z idejo, da je z ženami treba samo hrabro, brezkompromisno:
Nobenega znaka slabosti jim ne smemo pokazati. Naj vedo, kdo je gospodar v hiši!

Vesela družba se je strinjala.

Ko se je naš junak v nedeljo popoldan – ves mačkast in še rahlo opit – končno vrnil domov, je bila njegova žena seveda besna. Zmerjala je in vpila, da so se še vrabci po soseščini v paniki razbežali. Moški je poslušal. Strašansko slabo mu je bilo in ni ravno dobro prenašal ženinih kozjih molitvic. Zdelo se mu je, da res pretirava. Potem pa se je spomnil na sklep vesele fantovske druščine ravno v trenutkih, ko je ženi jelo primanjkovati “streliva” in ga je le še jezno vprašala: 
Kako bi bilo pa tebi všeč, če me nekaj dni ne bi videl?!?

Moški je zajel sapo in odločno rekel:
To bi mi popolnoma ustrezalo!” 

Torej … ponedeljek je minil in moški ni videl svoje žene.

V torek je bil rezultat enak: žene ni bilo na spregled.

Prišla je tudi sreda in je tudi minila, moški pa še vedno ni videl svoje žene.

V četrtek sta oteklini nekoliko splahneli in moški je s kotičkom levega očesa spet lahko malenkostno videl svojo drago …  


Categories
Da bo dan krajši

Tone v striptiz klubu

Tone trdo dela cele dneve, marsikateri večer pa za sprostitev preživi na bowlingu, ali pa ob igranju košarke s prijatelji v lokalni telovadnici. Njegova žena misli, da se preprosto preveč priganja, zato ga za rojstni dan želi presenetiti. Odpelje ga v lokalni striptiz klub.

Varnostnik pri vhodu v klub ju pozdravi in ​​reče:
“Hej, Tone! Kako si?”

Žena zmedeno pogleduje in vpraša Toneta, če je že bil v tem klubu.

“Ne, ne,” odvrne Tone. “Varnostnik je v moji ekipi za bowling.”

Ko enkrat Tone in žena sedeta v lep separe, natakarica vpraša Toneta, ali bo naročil običajno … in mu že ponuja Budweiserja. Žena postaja vse bolj začudena in reče:
“Kako je vedela, da piješ Budweiserja?”

“Ona je v ženski Bowling ligi, srček. Skupaj s puncami si delimo steze.”

Kmalu se približa striptizeta, vrže roke Tonetu okrog ramen in se začne cela drgniti obenj:
“Ojla Tonči! Želiš običajni namizni ples, veliki fant?”

Tonetova žena pobesni, zgrabi torbico in odvrši iz kluba.

Tone steče za njo in jo vidi, kako je sedla v taksi. Še preden je uspela zaloputniti z vrati, je Tonetu nekako uspelo, da se je pririnil poleg nje na zadnji sedež. Obupno ji skuša razložiti, da ga je striptizeta očitno zamenjala za nekoga drugega, ampak žena ne verjame nobeni njegovi besedi.  

Na ves glas je kričala na Toneta in uporabila prav vsako zmerljivko, vsako psovko, ki bi jo človek pripisal le kakemu šoferju tovornjaka. Tone se je naposlušal živalskih nazivov, skrušeno je gledal v tla in čakal, kdaj bo minila nevihta.

V tistem se je obrnil voznik taksija in dejal:
“Bog pomagaj Tone, tokrat si pobral pa zares prasico …”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Moto-nostalgija

Ob ogledu spodnjega filmčka, se vam bo, dragi bralci Jeseničana, vsaj za nekaj trenutkov zavest vrnila v neke minule čase. No, vsaj tistim, ki imate (časovno pogojene) predispozicije za kaj takega.

Jugo-nostalgija, ki ji boste priča ob ogledu – sicer v naši post-jugoslovanski družbi nastopa v več kontekstih. Za nekatere je politična zmerljivka, za druge spomin na čase, ko je bilo sicer življenje skromno, a hkrati v marsikaterem pogledu tudi bogato.

Kake dokončne ocene na to temo si na tem mestu ne bi privoščili. Tisto obdobje je imelo tako svoje svetle, kot tudi svoje temne plati.

Z današnje distance bo obdobje, ki ga predstavljajo vozila iz spodnjega filmčka menda sprožilo tudi kak smeh, saj so – sicer odlično ohranjeni – artefakti tehnične moto-zgodovine pomenili veliko, ogromno večino vozil na naših cestah še pred nekaj desetletji. Z njimi povezane pa so tudi anekdote in peripetije, ki so se zgodile marsikomu od nas(vas).

Zato vas vabimo, da v komentar napišete kako zabavno prigodo, ki je vključevala v videu zastopana vozila …

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Kukavica

Zadnjič enkrat sem bil povabljen na “fantovski večer”. Ženi sem rekel, da bom doma do polnoči.
“Obljubim,” so bile moje zadnje besede.

Ura je tekla strašansko hitro, še bolj hitro so po grlu tekla piva in kot bi mignil, je bila ura že skoraj 3 zjutraj. Skobacali smo se v taksi – morate priznati, da smo bili tudi v takih trenutkih fantje pametni – in pustili, da nas je naš nočni angel varuh razvozil po domovih. Ah, kaj bi skrival … pošteno smo se ga nadelali!

Takoj, ko sem doma stopil skozi vhodna vrata, se je trikrat oglasila kukavica na starodavni stenski uri v dnevni sobi. 

Hipno sem se zavedel, da se bo žena verjetno zbudila, zato sem nemudoma še 9-krat hitro zakukal. Zadovoljen sem bil, ker sem tako hitro našel dobro rešitev, s katero sem prikril svojo zamudo. Četudi v tistih trenutkih moja presoja ni bila ravno na Einsteinovi ravni, sem trem kukavičjim glasom hipno lahko dodal še devet svojih … skupaj torej dvanajst kuku-jev. Polnoč!  

Naslednje jutro me je žena vprašala, kako sem se imel in kdaj sem prišel. Samozavestno sem odgovoril:
“Imeli smo se prima, prišel pa sem ob polnoči … tako, kot sem obljubil.”

Niti z obrvmi ni mignila.  Nadaljevala je z branjem jutranjega časopisa in … fijuuu … uspelo mi je!

Čez nekaj trenutkov je umirjeno rekla:
“Mislim, da bomo morda potrebovali novo uro s kukavico.”

Rahlo živčno sem jo vprašal, zakaj tako meni.

“No, sinoči se je kukavica oglasila 3-krat. Potem je rekla “Jebemumater!” zakukala še 4-krat, se odkašljala, znova trikrat zakukala, se na glas zasmejala z moškim glasom, ponovno zakukala še dvakrat in … zdelo se mi je, kakor da bi padla čez mizico.”

Gledal sem jo, iščoč prave besede, ona pa je dodala:
“Čisto na koncu je pa še glasno prdnila.”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Nikakvo!

Frizerski salon na Jesenicah.

Gospa srednjih let je sedela pri frizerki, saj je na prihajajoči nekajdnevni izlet v Rim s svojim možem želela potovati karseda urejena. V nekem trenutku je izlet omenila tudi  frizerki, ki je odvrnila:

“Rim? Zakaj za vraga bi pa kdo hotel v Rim? V tem mestu je res nikakvo! Tam je strašanska gneča, vse je umazano. Pa saj nisi normalna, da greš! Kako pa pravzaprav potujeta tja?”

“S turistično agencijo Paradiž,” se je glasil odgovor. “Greva skupaj z drugimi izletniki z avtobusom, ponudili so nama izvrstne pogoje.”

“Paradiž?” je bila ogorčena frizerka. “Pa saj oni so ja nikakvi! Njihovi avtobusi so predpotopni, ne držijo se pogodb, njihovo osebje je neprijazno in pogoste so težave na ciljnih destinacijah. Kje pa bosta pravzaprav stacionirana v Rimu?”

“Dobila sva namestitev v hotelu ob Tiberi. Imenuje se Teste.”

“Moj bog, ne govori mi naprej. Poznam to nastanitev! Vsi mislijo, da bo tam nekaj posebnega, v resnici pa je navadna luknja! Najbolj nikakav hotel v Rimu! Sobe so mini, sobna postrežba počasna in nevljudna, poleg tega pa je še svinjsko drago. Kaj pa sploh nameravata početi, ko bosta enkrat tam?”

“Pa … nameravava iti do Vatikana. Upava, da bova lahko videla papeža.”

“Haha, ta je pa dobra,” se je nasmejala frizerka, “vidva in pa milijon drugih obiskovalcev. Morda ga bosta videla, vendar bo to nikakav pogled s take oddaljenosti, da bo videti podoben mravlji. Oh, veliko sreče ti želim na tem tvojem izletu. Potrebovala jo boš!”

Mesec dni kasneje se je gospa spet oglasila pri frizerki. Le-ta jo je seveda povprašala o izletu v večno mesto.

“Oh,” je odgovorila gospa, “prevoz je bil sicer planiran z najnovejšim avtobusom, ampak  … zgodilo se je, da je bil le-ta prepoln in naju niso sprejeli gor …”

“Sem ti rekla! Saj sem te opozarjala, da so nikakvi, pa nisi poslušala!” je rekla frizerka.

” … zato so naju tja dol peljali z zasebno limuzino,” je nadaljevala gospa. “Na voljo sva imela kaviar in šampanjec. In če ti povem po pravici, je bil šofer čeden 28-letnik, ki me je stregel spredaj in zadaj.”

Frizerki je padla brada dol, gospa pa je nadaljevala:
“Hotel … no, ta je bil pa v resnici fantastičen! Pravkar so končali 5 milijonov evrov vredno obnovo, s katero so hotel spremenili v pravi biser Rima. Žal pa je izpadlo, da je šlo nekaj narobe pri rezervacijah in je bila najina soba že zasedena …”

“No evo, nikakvo do amena! Saj sem te opozarjala, pa nisi poslušala!” je zmagoslavno siknila frizerka.

“… zato so se nama opravičili in nama brez doplačila dali na voljo predsedniški apartma.”

“Okej,” je zdolgočaseno rekla frizerka, “vse to je lepo in prav. Ampak papeža pa gotovo nista videla.”

“Pravzaprav,” je rekla ženska, “sva menda imela izredno srečo. Ko sva obiskala Vatikan, naju je po ramenih potapkal član Švicarske garde in nama razložil, da bi papež rad govoril z nekaj obiskovalci. Vprašal naju je, če bi bila toliko prijazna in bi stopila z njim do papeževih privatnih prostorov in počakala, da bi se srečali z božjim namestnikom na zemlji.”

“Ja, seveda,” je rekla frizerka, “in kaj o tem nikakvem izletu mi boš še naložila?”

“Verjemi, če hočeš in ne verjemi, če nočeš, ampak … pet minut kasneje je v prostor vstopil sam papež Frančišek. Rokoval se je z nama. Nisem točno vedela kaj bi, pa sem pokleknila. Z menoj je spregovoril nekaj besed …”

“Ja, prav gotovo! In kaj je rekel?”

Rekel je:
“Kristus, kdo pa vam je naredil tako nikakvo frizuro?”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Mačka

Nekega dne se je mlada mačka potepala po mestnem parku in se znašla ob malem ribniku. Radovedno je pogledala vanj in tik ob robu opazila majceno, za človeški mezinček veliko klobasico.

Tik ob robu voda seveda ni bila globoka. Mačka se je počutila zelo srečno, ko je z minimalnim naporom malenkostno počebrala po vodi in iz nje zbezala malo klobasico. Praktično si je zmočila le krempeljčke. Zadovoljno je pojedla klobaso in … dan je bil lep.

Brez, da bi vedela, kaj jo čaka, se je naslednji dan mačkica spet potikala tam naokrog. In glej ga zlomka, ob pogledu v ribnik je bila tam spet klobasa, tokrat normalne velikosti.  Kakih 15-20 cm je bila oddaljena od roba ribnika. Mačka je nekaj časa ocenjevala situacijo, potem pa pošteno stegnila šapo in zbezala ven klobaso. Zmočila si je celo tačko. Kapljalo je od nje, ampak mačka je zadovoljno snedla klobaso in … dan je bil lep.

Tretji zaporedni dan so šle zadeve v bistvu podobno. Mačka se je že naučila, kje mora pogledati in … glej ga zlomka, ob pogledu v ribnik je zagledala ogromno klobaso. Pravo pravcato gigantsko safalado! Težava pa je bila v tem, da je bil mega-prigrizek na dnu ribnika. Mačka je nekaj časa opazovala in … klobasa je bila videti zares slastno.

Ni si mogla pomagati, morala jo je dobiti! Zato se je stegnila, kar je bilo najbolj v njeni moči in …

PADLA V RIBNIK.

Nauk te zgodbe:

Naslovna fotografija: KLIK

 


 

Categories
Da bo dan krajši

Pri zdravniku

Ženska srednjih let in dojenček sta potrpežljivo čakala v čakalnici šolskega dispanzerja na dojenčkov prvi tovrstni pregled. Ko sta bila končno na vrsti in sta vstopila v zdravnikovo ordinacijo, je doktor podrobno pregledal otroka. Zaskrbljen za zdravje obeh – konec koncev gospa ni bila več najmlajša – je skrbno preveril dojenčkovovo težo, vitalne funkcije in podobno. Ni bil videti prav zadovoljen.

Vprašal je:
“Je bil ta otrok doslej dojen, ali hranjen po steklenički?”

“Dojen,” je rekla gospa.

“Slecite se, prosim, do pasu,” je odgovoril zdravnik.

Gospa je storila tako. Pazljivo je pretipal njene prsi. Stisnil je bradavički, nekaj časa “tehtal” ter znova pregnetel.

Ženska je tiho čakala z zaprtimi očmi. Zdravnik ji je čez nekaj minut zaskrbljeno pomignil, naj se spet obleče.

“Ni čudno,” je rekel, “da je vaš otrok podhranjen. Nimate prav nobenega mleka.”

“Vem,” je rekla, “otrokova mama je v službi, jaz sem v resnici njegova babica. Sem pa zelo vesela, da sem malega pripeljala na pregled.”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Ne stopaj po racah!

Trije moški so umrli v prometni nesreči in nese jih v nebesa. Ko pridejo tja, jih pričaka sveti Peter, ki reče:
“Samo eno pravilo imamo tukaj pri nas v nebesih: Ne stopaj po racah!”

Moški začudeno vstopijo torej v nebesa in res … vsekakor je povsod, kamor seže oko, polno rac. Praktično je nemogoče, da človek ne bi kake pohodil. Najsi so se še tako trudili, da bi se jim izognili, ni šlo dolgo – prvi fant je po naključju stopil na eno.

Nenadoma se znova pojavi Sv. Peter z najbolj grdo žensko, kar so jih moški kdaj videli. Sveti Peter priklene žensko skupaj z nesrečnim moškim in pravi:
“Tole je tvoja kazen za to, ker si pohodil raco. Od tod do večnosti boš privezan na to grdo žensko.”

Naslednji dan se podobna nesreča primeri drugemu moškemu; slučajno je stopil na raco in … jasno … takoj se pojavi Sv. Peter, ki ne zamudi ničesar. Z njim je seveda še ena zelo grda ženska. Nesrečnika zveže skupaj z žensko in mu poda enako razlago, kakor onemu dan poprej.

Tretji moški je opazoval vse to. Ni želel biti za vekomaj priklenjen na grdo žensko. Zato je zelo, zelo pazil, kam stopa. Uspevalo mu je tako nekaj mesecev, ne da bi stopil na kakšno od rac. Nekega dne pa se je vseeno pojavil Sveti Peter. In to z najlepšo žensko, kar jih je moški kdajkoli videl: bila je visoka, suha, prelepih oblin, seksi blondinka. Sv. Peter priklene moškega in žensko brez besed.

Moški začuden vpraša žensko:
“Sprašujem se, kaj sem storil takega, da si zaslužim, da sem na veke vekov priklenjen nate?”

Ženska se s solzami v očeh obrne in pravi:
“Ne vem za vas, ampak jaz sem stopila na raco!”

 😀  😛  😆  😎

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Navijač(i)

Prvi razred na osnovni šoli nekje v Ljubljani. Učitelj pove svojim malim učencem, da je hokejski navijač. Bolj natančno: da navija za Olimpijo. Ob tem vpraša svoje malčke, če je tudi med njimi kak mali navijač Olimpije. Otroci niti točno ne razumejo, kaj pomeni biti navijač, a … ker želijo biti podobni svojemu učitelju, v zrak nemudoma šine poln razred malih ročic.

Ampak ne čisto vseh. Eden od fantičev, po imenu Matic, ne sodeluje z ostalimi. Njegova roka ostane prikovana ob telo.

Učitelj zato vpraša malega Matica, kako to, da ni dvignil roke.

“Ker ne navijam za Olimpijo,” se odreže uporni fant.

“Za koga pa potem navijaš?” zanima učitelja.

“Za koga, za koga … Za Jesenice, normalno.”

Učitelj, sredi Ljubljane, je nekoliko šokiran nad odgovorom. Otrokom seveda ne sme pokazati, da ga mali navijač Jesenic v resnici živcira, izdajalske rdečice pa le ni moč prezreti na njegovem obrazu. Z največjo težavo skuša umirjeno vprašati malega Matica, zakaj se ima za navijača Jesenic in to u najlepšem gradu na svetu (nje)

“Moj oče navija za Jesenice. Tudi moja mama navija za Jesenice. Torej sem tudi jaz navijač Jesenic.” reče malček.

Ves razred zija v duel – zdaj že močno besnega – učitelja in Matica. Tik pred resnim izbruhom se učitelj komajda zadrži, da ne začne glasno vpiti, a vseeno v njegovem glasu ni več moč prikriti razburjenja.
“Kakšen razlog pa je to – oče in mati navijata za Jesenice?!?” Glas se mu nevarno trese: “In kaj, če bi bila oba, tvoj oče in tvoja mama, popolna idiota? Kaj bi bil potemtakem po tvojem mnenju ti?”

Za trenutek je vse tiho. Potem pa se Matic milo nasmeji in reče:
“Potem bi bil pa navijač Olimpije.”

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

V stiku z onostranstvom

Nekega večera je oče položil triletno hčer v posteljo in ji povedal zgodbico za lahko noč.  Poslušal je čebljanje male deklice, ki je tik pred spanjem izustila še naslednje besede:
“Vidiva se zjutraj. Povej mamici, da se tudi z njo vidiva zjutraj. Pa tudi z babico se bova videli zjutraj, komaj čakam. Dedku pa reci nasvidenje.”

Oče je začudeno vprašal:
“Zakaj si rekla pa to o dedku?”

Mala deklica:
“Ne vem, besede so prišle same od sebe.”

Naslednji dan je dedek umrl. Očetu je misel šinila na hčerin stavek v prejšnjem večeru. Mislil si je, da gre za res čudno naključje.

Nekaj ​​mesecev kasneje si je oče spet dajal opravka s spravljanjem deklice v posteljo. Povedal ji je zgodbico za lahko noč in poslušal čebljanje živahne triletnice:
“Vidiva se zjutraj. Povej mamici, da se tudi z njo vidiva zjutraj. Babici pa reci nasvidenje.”

“Zakaj si rekla pa to o babici?”

“Ne vem, besede so prišle same od sebe.”

Naslednji dan je babica umrla. Neverjetno, si je mislil oče, ta otrok je v stiku z drugo stranjo.

Nekaj ​​tednov kasneje, ko sta oče in deklica spet imela večerni ritual, je triletnica rekla:
“Povej mamici, da se vidiva zjutraj. Očiju pa pravim: nasvidenje.”

Oče je bil v totalnem šoku. Celo noč ni zatisnil očesa, vstal je že ob zori, da bi šel v svojo pisarno. Ves dan je bil živčen kot mačka, kosilo si je naročil v službo in ves čas je pogledoval na uro.
Razmišljal je o tem, da če bo nekako preživel do polnoči, bo vse v redu. V pisarni se je počutil varno, zato je – namesto da bi po koncu službe šel domov – ostal kar tam.  Pil je kavo, gledal na uro in poskočil ob vsakem najmanjšem šumu.
Končno je napočila polnoč. Oddahnil si je in se odpeljal domov.

Ko se je vrnil domov, je žena rekla:
“Nikoli doslej še nisi delal tako dolgo. Kaj je narobe?”

Oče:
“Ne želim zares govoriti o tem, ampak pravkar sem preživel najhujši dan v svojem življenju.”

Žena:
“Ko že ravno govoriva o tem … Če ti misliš, da si imel slab dan, poslušaj, kaj se je zgodilo meni. Najbrž ne boš verjel, ampak … Zjutraj se je poštar mrtev zrušil pred vhodnimi vrati.”

 

Naslovna fotografija: KLIK


Categories
Da bo dan krajši

Čudež!

Ženska in njena 16-letna hči prideta k ​​zdravniku. Vljudno se pozdravijo in zdravnik pravi:
“V redu torej, gospa Novak, v čem je težava?”

Mama odgovori:
“To je moja hčerka, Maša. Ves čas je lačna, pridobiva na teži in vsako jutro ji je slabo. Skrbi me zanjo!”

Zdravnik podrobno pregleda Mašo, nato pa se obrne k mami in reče:
“Gospa, ne vem, kako bi vam to povedal, ampak vaša Maša je noseča – približno 4 mesece, bi bila moja ocena.”

Mama je osupla:
“Noseča ?! Nemogoče, ne more biti! Moja hči še nikoli ni bila sama z moškim! Saj drži, ane Maša?”

Maša:
“Jasno, mami! Niti poljubila se še nisem nikoli s fantom!”

Zdravnik stopi do okna in ga nemo gleda v daljavo. Mine dolgih pet minut in mama se naposled oglasi:

“Je kaj narobe tam zunaj, gospod zdravnik?”

Zdravnik odgovori:
“Ne, v resnici nikakor ne. Ampak – ko se je zadnjič pripetilo kaj podobnega, se je na vzhodu pojavila zvezda in trije modri možje so prišli preko hriba. Naj me vrag, če bom tokrat to zamudil!”

 

Naslovna fotografija: KLIK