web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Bodimo solidarni. Bodimo ljudje.

Pišem: Brigita B.S.

Se vam zdi, da se zadnje čase govori le še o eni temi? Ja, tudi meni. Virus, panika, strah. Zavladal je pesimizem. Zavladalo je nešteto vprašanj. Zavladal je kaos. Beremo o tem, poslušamo, živimo to, pa če hočemo ali ne. Usidralo se je v naš vsakdan, nas oropalo sonca in svetlobe. Bojimo se dihati, nasmehniti, saj je vedno nekje v ozadju … strah.

Tudi sama sem razdvojena. Razdvojena med zdravo pametjo in strahom, pa med razumom in paniko, med upam si in pazi. Sama sebe mirim in sama sebe brcam. Dialogi, ki potekajo v moji glavi bi bili z lahkoto osnova za kak filmski scenarij. Glavna vloga bi bila seveda moja. Menjam razpoloženja in niham. Hodim po robu., po ostrem rezilu noža. Bojim se pasti na katerokoli stran. Če padem na tisto stran, ki ji rečem nihče mi nič ne more, se mi moj odnos kaj hitro lahko odbije v glavo. Zarečenega kruha se največ pojé, saj veste.

Če pa padem v paniko, se nikoli ne bom izvlekla ven. Moj glas bo glas vpijočega v puščavi.  Vse  moje … vse bo šlo, izginilo. Sanje bodo – čisto počasi, tako da nihče ne bo vedel – umrle. Umrle bodo kakor tihi šepet na ustnicah, ki ga je – preden dokončno izgine – komaj kaj slišati. Umrle bodo kot spomin na nekoga, ki je nekoč bil, a ga več ni. Tako umrejo sanje, tiho in … še tišje. Nevidno izpuhtijo iz življenja tistih, ki so nemočni. Sanje se druge za drugimi rušijo, kakor gradovi v oblakih. Slišiš? Grmi … ali pa se rušijo sanje. In tako umrejo. Mogoče kdaj kličejo na pomoč, a jih nihče ne sliši. Zlobni obraz panike jih zakrije in ko jih končno enkrat zaslišiš … je prepozno. Sanje umrejo same, samcate v svoji zadnji uri.

Tako me ponesejo ta razmišljanja, v črne globine. Takrat si rečem – ženska, a si ti sploh še normalna? Še vedno je minilo vse, vse se je postavilo nazaj v normalne tirnice. Tudi tokrat bo tako. Mora biti! Bo! Če ne danes, pa jutri. Ali pa dan za tem. Enkrat bo. Ljudje bijejo bitke že od nekdaj. A kar je bilo daleč od oči, je bilo daleč od srca. Tu in tokrat smo pa proti nečemu združeni. 

Ja, ja … proti nečemu. Ampak čemu? Je to povzročeno umetno, namenoma? Ne vem, resnično ne vem. Ima nekdo božji kompleks in nas podi po šahovskem polju ter si ob tem predstavlja šah – mat situacije? Ali pa smo bili mi, navadni ljudje tako požrešni in smo igrali Boga. Zasužnjili smo Zemljo, da služi nam. Pozabili smo na mater Naravo, na spoštovanje nje, matere vseh mater. Možno je oboje. Vsak od nas ima svoje mnenje o teh rečeh. Smo pa vsi na isti ladji v tej tihi vojni. Vsi smo v karantenah, izolacijah, strahu. Plovemo med novicami, družabnimi omrežij in govoricami. Prav požrešno vpijamo številke. Rečemo si, da ne bomo gledali in poslušali, pa si ne moremo kaj, da ne bi vsaj pokukali v statistike. In hitro smo spet tam, na začetku. Ker je številka vsakič večja, bolj strašna, bolj pogoltna … pademo še globlje v karantene, izolacije, panike, strah.

Tolikokrat smo si želeli biti doma. Želeli smo si imeti čas zase. Razmišljali smo o tem, kako lepo bi bilo, ko se nam nikamor ne bi mudilo. Želeli smo si časa, v katerem bi v miru pomili okna, prevetrili omare, zamenjali garderobo, pobelili, si zjutraj vzeli nekaj več časa za spanje. No in zdaj se je vzpostavila taka situacija; doma smo,  med štirimi stenami. Preživljamo čas z družino. Ampak je spet narobe. Zdaj bi pa radi hodili ven, kofetkali, se družili, klepetali, slavili in oh in sploh imeli družabno življenje. Vidite, nikoli nam ni prav. Saj življenje v resnici ne stoji. Morda družabno življenje, to da. In mi z njim. Ampak bodimo solidarni. Ustavimo se, zadihajmo. Koliko jih mora delati za nas? Ogromno jih je in bodimo jim v oporo. Človeška pamet je neverjetna. Veste kaj pa je še bolj neverjetno? Človeška neumnost!

Moja družina v zadnjih mesecih živi v malo večji vasi v Zgornji Avstriji, približno 12 km imamo do večjega mesta. Na vasi imamo eno trgovino, vrtec, šolo, banko, občino, zdravnika, gostišče … nič velikega, nič posebnega. Tudi prej nikoli ni bilo nikjer množice ljudi, ni bilo procesij turistov. Mirno, podeželsko življenje imamo. Imeli smo ga takrat in imamo ga sedaj. Če ne bi imela interneta in televizije (s katerima milo rečeno postajam zasvojena … ampak včasih je bolje vedeti manj, ne res?)  sploh ne bi vedela, da je kaj narobe. Veliko hodimo v gozd, med ptičke in srne. Zadnjič smo skoraj stopili na zajca, takega rjavega, z dolgimi uhlji. Cela dogodivščina je bila to, za vse nas, ni kaj. Občasno lahko vidimo nekaj ljudi, tako od daleč, tam v gozdu. Dvignemo roko, pokimamo, z gesto pokažemo, da smo jih videli. Vidijo tudi oni nas, dvignejo roke, z gesto nas pozdravijo. Pogovarjali se bomo pa kdaj drugič. Ljudje upoštevajo navodila o varni razdalji. Vrtovi so polni otrok, pa vendar je vsak od njih na svojem vrtu, na svojih igralih in na svojem trampolinu. Starejši, šoloobvezni so dobili vsak zase prilagojen učni načrt z navodili o tem, kaj in kako morajo delati. Učitelji so nam na razpolago. Starši smo v kontaktu preko različnih skupin na družabnih omrežjih. Življenje teče naprej, ne čaka. Trava zeleni, traktorji brnijo in gozdarji čistijo gozd. Živimo podobno mirno, kot smo prej. Kolikokrat si rečem: še dobro, da smo si izbrali vas. Zdaj to cenim. Priznam pa, da sem na začetku kdaj pa kdaj tarnala … saj veste, kako kavico, ko so otroci v šoli, bi bilo fino popiti v kakem nobel lokalčku. Lepo bi se bilo oglasiti v kakem trgovskem centru … vsaj toliko, da bi si oči napasla. Ampak vse ima nek svoj namen, kot tolikokrat poudarjam v svojih zapisih. Če tega ne vidiš sprva, gotovo spoznaš kasneje.

Doma smo torej. Malce nenavadne so te dolge počitnice. Smo pa vsi zdravi … in tako naj tudi ostane. Naj zdravje služi meni in tebi, dragi bralec / bralka, vsem vam. Izzivali smo naravo, se delali pametne, ampak očitno malo preveč. Vsaka šola nekaj stane, pravi pregovor, prej ali slej. Zdaj je očitno nastopil čas plačevanja. Eni plačujemo preprosto s sedenjem doma, drugi žal z življenji. V takih preizkušnjah je na preizkušnji človekova psiha. Sama verjamem, da se vse začne v glavi. Imam se za dokaj razgledano žensko; tako, ki razume dejstva in razume potek stvari. Imam se za žensko, ki je optimistična in za katero je kozarec skoraj vedno na pol poln. Moram pa priznati, da so me zadnji dnevi presenetili. Toliko temnih misli in dvomov. Kako bomo, kako bo? Kako bo z otroci, strah me je za njih. Spomin me zapelje v čase preden sem postala mama. Bila sem neustrašna, super ženska. Potem pa je prišel otrok, malo nebogljeno bitje, odvisno od mene. V svet je vstopila, ta mala kepica, kot del mene, ki sem ga zavestno spravila na svet. In kar naenkrat, mimogrede, se pojavi strah. Veliko berem in besede iz neke knjige so se mi zasidrale globoko v srce. Približno takole gredo – obstaja nekaj večjega, kot je ljubezen do otroka: obstaja strah, da se mu kaj ne pripeti. Drži, točno tako je. Vem pa eno: če popustim jaz, bosta posledice čutili ravno moji punci. Zadovoljna mama je prvi pogoj za srečnega otroka. Jaz pa nisem ravno zadovoljna te dni, ne presrečna … sem pa hvaležna. Hvaležna sem za vse, kar imam. Hvaležna sem, da imam zdravi hčeri in zdravega moža ter da sem zdrava sama. Zavedam se, da so tisti, ki jim imam rada, na varnem in zdravi. A vse to se lahko spremeni čez noč. Zato vsaj bodimo razumni. Zdajle ni pavi čas za sebičnost. No pa saj … čas za sebičnost načeloma nikoli ni pravi, ampak … zdajle je pravi čas edinole za to, da pokažemo, da smo ljudje, da v sebi premoremo človečnost, ki jo kot visoko razvita bitja menda imamo.

Kako je sedaj – približno vem. Da se lahko spremeni tudi na slabše – tudi vem. Upam sicer, da se obrne na boljše. Ampak – kako bo potem? Vedno je najprej čustveni šok, takoj nato sledi finančni. Kako bodo ljudje po tej izkušnji stopili na noge? Obeta se recesija. Že dve leti nazaj se je o tem govorilo, a saj veste: sit lačnemu ne verjame. Evo, pa smo tik pred recesijo, z eno nogo verjetno že v njej. Zato sem razdvojena. Ne vem komu in kaj verjeti. Umetno ali naravno? Namerno in zgolj po slučajnosti? Ni skrivnost, da denar obrača svet. in da so ljudje zanj pripravljeni iti v skrajnosti. Ljudje pa smo postali ranljivi, bolj kot kdajkoli prej. Ko pa je enkrat človeka strah, takrat je najbolj vodljiv. Strah za lastno življenje, za golo življenje … iz nas naredi pohlevna bitja. Poslušamo in kimamo, za kaj drugega nimamo ne moči in ne sredstev. Trudim se ohraniti zdravo pamet. Zdi se mi, da je sedaj to prioriteta. Nikogar ne bi rada obtoževala, nič ne bi imela od tega. Rada bi le preživela, le to. Ta tiha vojna me straši, pogled skozi okno pa zavaja. Pomlad je v polnem teku, ptice žvrgolijo in vse živi. Narava šele zdaj – po dolgem času – diha s polnimi pljuči. Predolgo smo jo zatirali, predolgo smo igrali velike šefe. Namesto bi se z naravo z roko v roki sprehajali preko planjav, smo jo mučili in teptali. Zato zdaj prosimo za golo preživetje. Sožitje dela čudeže. In meni je gozd v teh dneh uteha. Sončni žarki, ki pronicajo skozi veje, pa drobne mravljice in čebele pridne delavke, ptičje petje … Zaprem oči in pustim, da me preplavi ta kompleksna preprostost. Živ ne moreš umreti. Ceni ta čas, ki ga imaš. Čas ne čaka, ne tebe, ne mene, ne bolezni. Čas teče. Tecimo z njim, izkoristimo ga, to nam ponuja in to je naša dolžnost. Po pameti do maksimuma. Življenje je vedno bilo borba, takšna ali drugačna. In tokratna borba je borba vseh nas. Vseh se dotika in vsak lahko pripomore v boju. Koliko? Kolikor lahko.

Bodite zdravi. Bodite hvaležni. Bodimo solidarni. Bodimo ljudje.

Saj veste … človek človeku človek!

Ich wünsche dir nur alles Gute, viel Glück und ganz viel Gesundheit.

Advertisements

Morda ste zgrešili

3 min read
3 min read
10 min read
1 min read