web analytics
28 novembra, 2020

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Basen

Pišem: Marko LUKAN

OK, tole danes res ni intervju. Ampak saj sem ob začetku, ob prvih postih na tej strani, obljubil tudi kako razmišljanje. Eno tako je na vrsti danes, prav gotovo pa bo sledil tudi še kak intervju. Nekaj je pravzaprav že dogovorjenih, spet drugi potencialni intervjuvanci me ignorirajo ali zavračajo. Predsednika republike na tem mestu omenjam kar tako, brez smisla … Sicer pa ste bralci v zadnjih tednih deležni izvrstnih zapisov v rubrikah Pisma iz onostranstva ter Pobegi in iskanja

Gledam torej to našo politično sceno. Sveta jeza me prime ob sranju, ki smo si ga Slovenci pustili nasrati po glavah v zadnjih tridesetih letih, v obdobju tako imenovane samostojnosti naše mile Mat’kurje. Ob tem so nas pamet, logika ter razsodnost popolnoma zapustili. V nasprotnem primeru se prav nič, kar se je v omenjenem obdobju v politiki zgodilo, zgodilo ne bi. Samozvani levičarji, ki pa to v svojem delovanju nikakor niso, nas ne bi spravili na beraško palico (večinoma so le oni vodili državo, mar ne?), do skrajnosti izprijena desnica pa v normalni družbi ne bi imela nobenega prostora v resnih medijih, kaj šele, da bi ji uspelo vstopiti v parlament (ali celo voditi vlado). Plebsu je internet omogočil razdraženo bevskanje in to zamegljujočo možnost je ljudstvo pograbilo z neznansko strastjo. Pogosto se (samo)sprašujem o tem, ali sem tudi sam le besno režeči se bevskač … ali pa je v mojih zapisih le še kaka trohica soli, da začimbnih mešanic sploh ne omenjam? Pravzaprav o odgovoru nisem prepričan. O teh rečeh boste pravzaprav sodili bralci.  

Zato vam na tem mestu podarjam eno … hja, rekel bi ji kar kratka

Basen

Otroci so se igrali na vrtu svojega prijatelja, saj je le-ta praznoval rojstni dan. Gugalnica, gumi-twist, pa kako na tleh ležeče kolo, odvržene lopatke in papirčki na hitro ukradenih bonbonov z bogato obložene mize, vse to je pričalo, da je življenje lepo. Nekaj starejših otrok, tistih v najstniških letih, je zdolgočaseno buljilo v svoje telefone, dva fantiča sredi pubertete pa sta zadaj za lopo pokašljevala v dimu prvih cigaret. Poleg tega sta v roki držala pločevinko s pivom in se prepričevala o tem, kdo naj jo prvi načne.

Starši so sedeli v bližini, klepetali, se smejali, pili in … ne, peli pa še niso. Slovenci se neradi toliko sprostimo, da bi v družbi zapeli kako lepo, bognedaj ljudsko. Take stvari so izginile skupaj z nekaterimi običaji, recimo ličkanjem koruze, ali pa klekljanjem. Kruljenju po sedmih pivih na aktualni hitić Severine, na skrpucalo, ki ga je kak slovenski zvezdnik od kod ukradel, ali pa pijanemu vzklikanju ija-ija-ija-o pa seveda ne moremo reči petje. Še težje človek zapoje na kako aktualno tujo uspešnico, saj ob njih lahko le twerka, ob hitrem besedičenju opleta z rokama v stilu retardirane gorile ali nekontrolirano z glavo buta v zid v ritmu, ki ga je hitu dodal nekdo z uporabo računalniškega programa. Poleg tega pa tudi nima na voljo posadke celotne plesne šole in oblek iz kakega Hollywoodskega filma o Ptičjem peresu v zadnji plati, kar je po dandanašnji uveljavljenih standardih izredno pomembno za uspeh pesmi.

Kakorkoli že, lep jesenski dan se je razpletel v sproščeno zabavo. Že res, da je mamica enega od malčkov jokala v hiši, medtem ko je prijateljici pripovedovala o tem, da mož preveč pije in jo pogosto tepe. Res je tudi, da je pred dnevi samomor storil eden od skupnih prijateljev večine prisotnih odraslih, ki so pripeljali na zabavo svoje otroke. Je tudi res, da so nekateri očetje na dvorišču zbrani stali okrog najnovejšega nemškega avtomobila, ki si ga je privoščil eden od njih, nikomur pa ni bilo jasno s čim, saj je bil možak nezaposlen. Po vrhu pa še od dol! Saj veste, z Balkana. Če pa vam … psssst … zaupamo še, da je eden od očetov sledil mamici drugega otroka v stranišče in jo tam brez opozorila prijel za prsi, drugi pa je skrivoma (povejmo kar naravnost – z neprimernimi mislimi) pogledoval k desetletni hčeri ene od svojih znank … pa bomo sploh dobili sliko o tipičnem slovenskem sceni. Življenje pa je lépo, mar ne? Nekateri bi celo rekli – sveto.

 

 

V tej jesenski idili je na vrt s skrajne desne strani prilezla kača in dvignila glavo. Nihče je ni opazil, pa je vijugala dalje. Črn, grd stvor, prav tak, kakor se jih ljudje najbolj bojimo. Prilezla je v bližino otrok, ki so se brezbrižno igrali v bližini. Spet je dvignila glavo in … otroci so jo opazili. V svoji radovednosti in nevednosti so črno gomazeči in plazeči se stvor opazovali vse dotlej, dokler kače ni zagledal prvi od staršev. Potem pa je nastal direndaj, začelo se je kričanje. Otroci so se v viku in kriku ter paniki zatekli k staršem, se jih oklenili in skupaj z njimi od daleč opazovali kaj bo storila črna pošast. Ta se je v na novo osvojenem teritoriju ležerno pretegnila, se zleknila na sonce in uživala v svojih petih minutah slave. Ko posije nanje, je za grde, črne stvore pač čas, ko se je v njihovih življenjih potrebno naužiti kar največ sončnih žarkov, saj potem sledi dolgo obdobje teme in hladu. Črni stvori v takih obdobjih otrpnejo, popreproščeno bi lahko rekli, da se potuhnejo. V takem stanju, ko so razmere za črno lezenje po deželi neprijazne, se zavlečejo v kako luknjo, umirijo svoj srčni utrip in znižajo telesno temperaturo. Se ohladijo, povedano drugače. Ampak vrnimo se nazaj k naši zgodbi …

Prva panika se je polegla med udeleženci rojstnodnevne zabave. Tak žur je sam po sebi pravzaprav praznovanje odločanja (ali nespameti) staršev o rojstvu potomcev. Pojavljajo se mnenja, da bi bodoči starši morali opraviti neke psiho-preizkuse, ali so za starševstvo sposobni, a pustimo to temo za kdaj drugič in nadaljujmo z našo zgodbo. Kača si je torej vzela pravico do sončenja prav na otroškem igrišču, prav na rojstnodnevni zabavi. Nekdo je omenil, da bi jo bilo potrebno pregnati s kakim kamnom, a mu na brezhibno tlakovanem dvorišču na hitro ni uspelo najti nobenega. Drugi je imel idejo o bezanju neprijetnega plazilca s palico. Nekdo od staršev, očitno rahlo podprt tudi z alkoholom, se je namenil, da bo zadevo odstranil kar lastnoročno in je začel vsem na očeh opletati z nekim nožem. Komajda ga je zbrana druščina prepričala, da bi bilo tako početje lahko nevarno, saj bi ga črna kača lahko pičila (in črne kače prej ali slej usekajo, to je v njihovi naravi).

Tista naša – saj veste: črna – glavna junakinja te basni si je dodobra ogrela premražene vijuge, se tu in tam – med kriki zgroženih opazovalcev – zvila v drugačen položaj, nekajkrat pretegnila tipajoči jezik in nekateri bi prisegli, da je ves čas sikala. Na nebu se je pojavilo nekaj oblakov, ki so napovedali možnost padavin, ki bi še tako suh travnik ekspresno spremenile v blatno prizorišče. Otroci pa so bili seveda vsi opravljeni v najbolj šik oblačila, saj se je v družbi potrebno izkazati, kakor je menila večina staršev. V takih oblačilih, z možnostjo dežja na obzorju in kačo v bližini igral, zbrani druščini ni preostalo drugega, kakor da se je preselila v hišo. V tisto hišo, ki sta jo stara starša slavljenca zgradila s toliko odrekanja v nekih drugih – nekateri menijo da boljših, spet drugi pa obratno – časih. Tista stara starša, ki sta v novih časih oropana slehernega dostojanstva ob mizerni pokojnini, ki jima ju namenja deželica, ki jo kokoš preleti v enem dnevu in ji nekateri pravijo samostojna država.




Oni prej omenjeni neprijetnež je spet iskal priložnost za otipavanje znanke; le-ta se ni več spozabila in v nobenem trenutku ni več ostajala sama. Drugi potuhnjenec se je – kakor mimogrede – dotaknil zadnje plati desetletnice in jo pogledal globoko v oči. Dekletce je v zadregi umaknilo pogled, objokana mamica v kuhinji pa se je zazrla tja nekam skozi okno v daljavo. Edinole očetje, ki so poznavalsko modrovali o prednostih in pomanjkljivostih avtomobilov, so – vsak s svojo pločevinko piva v roki – še naprej izumljali še nikoli videne izboljšave, se prepirali o različnih znamkah in kar tako, mimogrede, opazovali migajoča joška mimoidoče dvajsetletnice.

Na črno nevarnost na vrtu so v tistem počasi počasi pozabili, prav vseeno zanjo pa je bilo tudi čudno stekleno gledajočima in po cigaretnem dimu smrdečima najstnikoma zadaj za lopo. Kača je spet dvignila glavo, potipala teren z razcepljenim jezikom in tokrat zares zasikala. Nikogar ni prestrašila. V bližini praktično ni bilo več žive duše, duše ki bi se morala bati za svoje življenje. Za oblake se je skrilo tudi sonce in črni plazilec je počasi odvijugal tja zadaj za kompost. Na kompostu je v hiši živeča družina kopičila ostanke hrane, ki so tam torej gnili. Domači fantič se je pred dnevi igral v bližini in si v radovednosti in neprevidnosti z ostanki stare hrane popackal majico spredaj na prsnem košu. Mama je z okna zavpila naj bo pazljiv, da ne bo ves padel v drek. Tam zadaj pa, v kotu med zidom in kupom komposta, se je že dlje časa – tako rekoč z drekom, ki so ga sproducirali ljudje – hranila grda črna kača. Menda so te živali tudi komu simpatične, je pa res, da je glavna junakinja naše zgodbe prav pred kratkim na svet spravila cel klobčič novih črnih pošasti.

Vir fotografije: KLIK

Tako pač živijo te kreature – če se ne meniš zanje, zlezejo nazaj daleč tja desno v kako svojo luknjo in se tam potuhnejo. Je pa tudi res, da – če človek ne poskrbi za njihov pregon – kaj kmalu nakotijo cele klobčiče malih lačnih, črnuhastih in zoprno sikajočih bitij, ki bi jih, če uporabimo prigodo iz te zgodbe, lahko hranil tudi s packo na prsih.

Kača, ki jo rediš na prsih, pa je menda že svetopisemska zgodba … po vsej verjetnosti te bo pičila naravnost v srce in končala – sveto življenje …

Srečno Slovenija, srečno Gorenjska!

***

 

Vir simbolične naslovne fotografije: KLIK
OPOMBA: basen sem spisal in objavil v letu 2016, spričo aktualnih dogodkov pa sem jo danes nekoliko priredil (op.p.)

***




Advertisements

Morda ste zgrešili

2 min read
5 min read
1 min read