web analytics
24. januarja, 2021

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

AMPAK RESNO – zgodilo se je na današnji dan

6. januarja leta 1990 je Phil Collins zasedel 1. mesto ameriške lestvice albumov s ploščo … But Seriously (… Ampak resno). Šlo je za Collinsov četrti samostojni studijski album. Album je imel velik komercialni uspeh po vsem svetu, saj je tako v Združenem kraljestvu, kakor tudi v ZDA dosegel vrh prodajnih lestvic. Ker gre za eno od plošč, ki so si v zgodovini glasbe priborile epski status, je menda prav, da si album in dogajanja v zvezi z njim zaslužijo našo omembo v rubriki Na današnji dan – še pomnite tovariši?

Phil Collins, 1990
Vir: KLIK

Četrti samostojni studijski album – izven matične skupine Genesis – je bobnar, pevec in skladatelj Phil Collins na tržišče dal sicer v dveh “serijah”. V ZDA so ploščo pod okriljem založbe Atlantic Recoords izdali 7. novembra 1989, v Veliki Britaniji pa pri založbi Virgin Records 24. novembra istega leta. Ko se je turneja matične rock skupine Genesis leta 1987 končala, so se člani dogovorili za štiriletni premor, med katerim je Collins igral tudi v celovečernem filmu z naslovom Buster (1988). Do pomladi 1989 je Collins napisal material za nov samostojni album, v njem pa – v nasprotju s svojim prejšnjim, plesno usmerjenim albumom z naslovom No Jacket Required (1985) – obravnaval resnejše lirične teme, kot so socialno-ekonomska ter politična vprašanja.

… But Seriously je bil najbolje prodajan album leta 1990 v Veliki Britaniji; samo na Otoku so ga v tistem letu prodali 2,75 milijona izvodov, v ZDA pa 4 milijone. Collins je album podprl s turnejo z naslovom Seriously, Live! World tour 1990. Leta 2016 je album izšel ponovno, tokrat v remasterirani, digitalno prečiščeni verziji z dodatnimi studijskimi, demo in skladbami posnetimi v živo. Posodobljena je bila tudi naslovnica.

Julija 1987 je Collins končal turnejo z zasedbo Genesis in nadaljeval samostojno kariero. S prejšnjega samostojnega albuma No Jacket Required (1985) ter s plošče matične zasedbe Invisible Touch (1986) je Collins dosegel vrsto hit singlov, to obdobje pa zaradi velike količine radijskih predvajanj pesmi prepoznal kot “hudo nevarnost zasičenja”. Da do tega ne bi prišlo, si je Collins vzel eno leto popolnega premora od glasbe in sprejel glavno vlogo v filmu Buster (1988), romantičnem komičnem filmu, temelječem na resnični zgodbi o največjem britanskem ropu poštnega vlaka.

Collins je za film posnel dve veliki uspešnici z naslovoma Two Hearts in A Groovy Kind of Love. Uspeh obeh pesmi ga je prepričal, da so ljudje pričeli misliti, da so njegove pesmi postale, kot je dejal: “Zelo, zelo lahkotne in plehke. Tega si nisem želel.” Ko je začel delati na naslednjem samostojnem albumu – torej točno albumu … But Seriously –  je Collins namerno spremenil slog, tako da je v svojih besedilih in pesmih obravnaval resnejša vprašanja z večjo globino, kot je bilo to primer na plesno usmerjenem albumu No Jacket Required. Kot je Phil povedal kasneje, je sicer nekaj delcev glasbe za … But Seriously nastalo že leta 1978.

Ploščo … But Seriously so snemali med aprilom in oktobrom 1989 v studiu The Farm v Chiddingfoldu, Surrey, v Veliki Britaniji ter A&M Studios v Los Angelesu v Kaliforniji. Producirala sta jo Collins in Hugh Padgham, ki sta sicer v predhodnem desetletju sodelovala že pri prejšnjih Collinsovih samostojnih albumih, pa tudi pri tistih s skupino Genesis. Na albumu je Phil Collins namesto ritem mašin, ki jih je veliko uporabljal pri snemanju plošče No Jacket Required, ponovno bobnal v živo. Prav tako je več uporabljal klaviature in električni klavir ter manj sintetizatorjev. Tudi pri petju je skušal uporabljati karseda malo studijskih zvočnih učinkov, s katerimi je v preteklosti skušal prikriti nekatere napake v svojem petju. Ob koncu je bila na plošči uporabljena le manjša količina odmevov in zakasnitev, sicer pa je Philov vokalni izraz tak, kakršnega je takrat pač imel.

Collins je imel težave pri poimenovanju albuma. Prvotni naslov je bil Serious Business, a si je Collins premislil zaradi morebitnih konotacij v zvezi s podjetji ali korporacijami, ki bi jih tak naslov lahko sprožil v javnosti. Kot pa končni naslov pove že v začetku, gre za album, ki je drugačen od svetlejših tonov, ki jih je s prejšnjimi ploščami ponujal Collins. Avtor se je na tej plošči osredotočil na raziskovanje socialno-ekonomskih in političnih tem. Pod uglajeno studijsko produkcijo je tako močno zaznaven čustveni nemir, številne pesmi pa so nedvoumne in razkrite v svoji melanholiji. Je pa tudi res, da ob vključevanju političnih tem Collins na plošči ni opustil opisovanja človeških/ljubezenskih odnosov. Kakorkoli že, pa je tudi ob opisovanju medčloveških odnosov – v nasprotju z nekaterimi prejšnjimi ploščami –  na … But Seriously Phil Collins izkazal mnogo bolj zrel in premišljen pristop.

Phil Collins med turnejo Seriously, Live! World tour 1990.
Vir: KLIK

Kot smo zgoraj že omenili, je bil album … But Seriously odmik od plesnega popa, ki ga je Collins predstavil na prejšnjem albumu No Jacket Required. Pri novi plošči je šlo večinoma za pop-rock, ki pa je vključeval tudi različne druge sloge in vplive, kot so recimo R&B, dance-pop, jazz, soul in gospel.

Pesem z naslovom Hang in Long Enough (Bodi tu dovolj dolgo) je odprla album. Gre za dance-pop pesem z vplivi soula in rocka. Pesem govori o ambicijah.

That’s Just the Way It Is (Tako pač je) je protivojna balada o razmerah na Severnem Irskem, v kateri je spremljevalni vokal prispeval David Crosby. Collins je želel, da bi Crosby kot gost pel že na njegovem prvem samostojnem albumu Face Value (1981), vendar takrat ni bil na voljo. Glasbenika  sta se nato spoznala na koncertu Atlantic Records 40th Anniversary leta 1988, Crosby pa je hitro potrdil sodelovanje na albumu.

Originalna naslovnica albuma iz leta 1989
Vir: KLIK

Ko se je snemanje preselilo v Los Angeles, je Collins pripravil več variant pesmi, na katerih je želel, da Crosby poje. Kasneje je povedal, da je Crosby “naredil točno tisto, kar sem si želel, da bi storil … Čisto nepričakovano je zapel nekaj besedil na način, na katerega nikoli ne bi pomislil“. B-stran singla se je imenovala Broadway Chorus, šlo pa je za demo različico pesmi Something Happened on the Way to Heaven (Nekaj ​​se je zgodilo na poti v nebesa).

V pesmi Do You Remember? (Ali se spomniš?) v besedilu spoznamo vidik moškega, čigar odnos je propadel, ker je med partnerjema prišlo do zanemarjanja čustvenih (in drugih) potreb. Na spremljevalnih vokalih je slišati ameriškega pevca Stephena Bishopa.

Something Happened on the Way to Heaven (Nekaj ​​se je zgodilo na poti v nebesa) sta skupaj napisala Collins in njegov dolgoletni turnejski kitarist Daryl Stuermer. Bila je zadnja pesem, napisana za album, prvotno pa je bila namenjena skupini Four Tops. Ko jo je Collins napisal do konca, si je premislil in jo zadržal zase.

Colors (Barve) je pesem s politično tematiko in slišnimi vplivi progresivnega rocka, ki obsoja apartheid v Južni Afriki. Prvotno je bila celo naslovljena z Oh, Mr. Botha, What Can We Do? (Oh, gospod Botha, kaj lahko storimo?). Pieter Willem Botha je bil v času nastajanja plošče predsednik Južne Afrike, ki je tedaj – kot zadnja na svetu – odprto udejanjala apartheid.

I Wish It Would Rain Down (Želim si, da bi padal dež) je skladba, v kateri se slišijo močni vplivi gospela, Phil Collins pa je zanjo dejal, da je najbližje, kar se je kdaj približal pisanju blues pesmi. Kitaro v pesmi je v svojem prepoznavnem slogu odigral znameniti Eric Clapton, ki je nastopil tudi v videu.

Znamenita Another Day in Paradise (Še en dan v raju) obravnava vprašanje brezdomstva. Njen delovni naslov je bil Homeless (Brezdomci). Collins je navdih za pesem našel med svojim bivanjem v Washingtonu med prejšnjo turnejo; takrat je na Capitol Hillu srečeval mnogo brezdomcev, ki so se poskušali ogreti ob priložnostnih ognjih, pevcu pa se je protislovje zaradi bližine Bele hiše zdelo zelo močno.

Heat of the Street (Vročina ulice) je politična pesem o zlorabah in nasilju na ulici. Zvok v pesmi je usmerjena v pop-rock.

Pesem All of My Life (Vse moje življenje) govori o Collinsovem odnosu s pokojnim očetom in obžalovanju, da v življenju ni bil bolj povezan z njim. V pesmi so zaznavni vplivi jazz balad in R&B glasbe.

Na plošči je tudi inštrumentalna skladba z naslovom Saturday Night and Sunday Morning (Sobotna noč in nedeljsko jutro) ki spominja na starejše instrumentale pod vplivom jazza, predstavljene na Collinsovih prvih dveh albumih, Face Value in Hello, I Must Be Going.

Father to Son (Oče sinu) je balada o Collinsovi zvezi z najstarejšim sinom Simonom.

Verzija naslovnice iz leta 2016
Vir: KLIK

Na 33. redni letni podelitvi grammyjev je Another Day in Paradise prejela nagrado za pesem leta. Album … But Seriously je bil nominiran prejel v kategorijah za album leta, producenta leta in najboljši istudijski posnetek. Another Day in Paradise je bila poleg nagrade, ki jo je dobila, nominirana še v kategoriji za najboljšo moško vokalno izvedbo v pop glasbi, instrumentalna skladba Saturday Night and Sunday Morning pa za najboljšo pop instrumentalno izvedbo.

Plošča… But Seriously je prejela dve American Music Awards nagradi za najpriljubljenejši pop/rock album in najpriljubljenejšega moškega pop/rock izvajalca.

V Veliki Britaniji je na Brit Awards leta 1990 je Another Day in Paradise prejela nagrado za britansko malo ploščo leta, Phil Collins pa je bil imenovan za britanskega moškega izvajalca leta, za kar je bil leto kasneje ponovno nominiran.

V Veliki Britaniji je bila plošča … But Seriously kar 15 zaporednih tednov najbolj prodajana plošča v državi. Potrebno je vedeti, da je bil tu vključen tudi božični čas, ko se tradicionalno prodajajo drugačne zvrsti glasbe. Album je bil v letu 1989 naprodaj samo šest tednov, pa vendarle je postal tretji najbolj prodajan album tistega leta v Veliki Britaniji. … But Seriously je nato postal najbolje prodajani album leta 1990 v Veliki Britaniji. Plošča je štiri tedne zasedala tudi prvo mesto ameriške Billboard 200 lestvice in postala druga najbolje prodajana plošča leta 1990 v ZDA. Tako v Veliki Britaniji kot tudi v ZDA je omenjena plošča zadnja, ki je vrh lestvic zasedala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, enako pa velja za začetek devetdesetih let.

Kot mala plošča je v osemdesetih izšel le prvi singel Another Day in Paradise, ki je bil na tržišču še pred izidom velike plošče (od 7. oktobra 1989).

V Nemčiji je to drugi najbolje prodajan album vseh časov ter najbolje prodajani album v tujem (ne-nemškem) repertoarju.

Ploščo so posneli:

  • Phil Collins – vokal (skladbe 1-9, 11, 12), klaviature (1-9, 11, 12), bobni (1, 4-12), tolkala (2, 3, 10, 12), tamburin (6, 8)
  • Daryl Stuermer – kitara (skladbe 1-4, 8, 11, 12)
  • Dominic Miller – kitara (skladbe 1, 4, 5, 7, 9)
  • Eric Clapton – kitara (skladba 6)
  • Nathan East – bas kitara (skladbe 1, 4)
  • Leland Sklar – bas kitara (skladbe 2, 5, 7-12)
  • Pino Palladino – bas kitara (skladbe 3, 6)
  • Phenix Horns – trobila (skladbe 1, 4, 5, 10, 12):
  • Don Myrick – saksofon, alt saksofon solo (skladba 9)
  • Louis Satterfield – pozavna
  • Harry Kim – trobenta
  • Rhamlee Michael Davis – trobenta
  • Steve Winwood – Hammond orgle (skladba 9)
  • Alex Brown, Marva King in Lynne Fiddmont – spremljevalni vokali (skladbe 1, 4, 8, 9)
  • David Crosby – vokal (skladbe 2, 7)
  • Stephen Bishop – vokal (skladba 3)

Avtor vseh skladb na plošči je Phil Collins (razen kjer je označeno drugače)

1. Hang in Long Enough
2. That’s Just the Way It Is
3. Do You Remember?
4. Something Happened on the Way to Heaven (besedilo: Collins; glasba: Collins, Daryl Stuermer) 
5. Colours 
6. I Wish It Would Rain Down
7. Another Day in Paradise
8. Heat on the Street
9. All of My Life 
10. Saturday Night and Sunday Morning (Collins, Thomas Washington) 
11. Father to Son
12. Find a Way to My Heart 

Zgoraj nad seznamom pesmi si ploščo lahko poslušate v celoti. Zavrtite si jo, vzemite si čas. In če po kakem naključju le-tega nimate, vam glasba s plošče lahko ponudi lepo spremljavo ob vsakdanjih opravilih. Kar se tiče nas, sta nam priprava in tipkanje tega članka zapolnila praktično celotno včerajšnje popoldne … ampak smo pri tem prav salamensko uživali.

Tudi sicer gre naš razmislek v zadnjem času v smer, v kateri bi bralcem ponujali le še zadeve, ki se zdijo zanimive nam. Objavljanje množice člankov, ki očitno ne zanimajo nikogar (večina lokalno obarvanih novic), ali pa niso v skladu z našimi usmeritvami in prepričanjem, se je izkazalo za brezplodno, prav nič kreativno in izredno časovno-potrošno. V zadnjem času je tako naš nabiralnik vsakodnevno poln obvestil o brezplačnih testiranjih nekega virusa (o katerem nočemo več pisati, saj prevare nočemo podpirati) v posameznih gorenjskih občinah.

Kar se tiče kronike v gorenšni, je le-ta sicer občasno kar odmevna, pa vendar … tudi zahteva ogromno časa. Poleg tega s humoriziranjem dokaj dobro regijo zalagajo policisti; pustimo ob strani, da mi tega ne razumemo kot njihovo poslanstvo ter dejstvo, da pogosto šepa znanje slovenskega jezika, ampak … težko sodimo o tem mi … če pa občasno pišemo u gorenšn.

Aja … še vedno bomo veseli vaše kakršnekoli donacije. Verjamemo, da tudi vi prepoznate naš trud.

Povzeto in prirejeno po: KLIK
Naslovna fotografija: KLIK

Advertisements