web analytics
27. januarja, 2022

Gorenjska-online.com

Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi – te znova želi …

Adolf iz Braunaua

Lani jeseni smo začeli s serijo člankov o samodržcih in njih usodah … vendar prvi članek (KLIK) nikoli ni dobil svojega nadaljevanja. Ker pa imamo očitno tudi v aktualnem času opravka z nekaj neprijetnimi psihopati, pri katerih je vzorec obnašanja znan že iz zgodovine, ne bo narobe, če s članki na to temo nadaljujemo. S kratkimi članki, jasno …

Tokrat se bomo na kratko dotaknili določenega Adolfa iz male vasice Braunau na Innu v Zgornji Avstriji, tedaj pripadajoče Avstro-ogrskemu imperiju. Nikoli dokazano pol-židovsko poreklo njegovega očeta Aloisa Hiedlerja je v kombinaciji z nekaterimi drugimi dejavniki (kaos, revščina in velika gospodarska kriza po 1. svetovni vojni) malega, zanikrnega modela, poslalo na pot radikalnega sovraštva.

Ne samo, da so v družini skrivali svoje domnevne židovske korenine, ne samo, da so si spreminjali priimke in ne samo, da so s kakim umorom skušali prikriti incest v žlahti … mali Adolf je celo pobegnil v drugo državo, si spremenil državljanstvo in na koncu – ko je bil že diktator – svojo domovino enostavno priključil velikemu nemškemu Reichu.

To je nekako tako, kot bi kak … recimo … Albanec zanikal svoje korenine, se naredil velikega Slovenca in gazil “svoj” narod, pri tem pa uzurpiral oblast, vladal z odloki, žalil vsepovprek in se pri tem prikazoval kot žrtev … Na prav tak način je Adolf, sicer ne-Nemec, pokoril in diktatorsko zavladal Nemčiji ter povzročil milijone mrtvih. Na enak način je nek Ióseb Besariónis dze Džugašvíli, kasneje sicer znan pod umetniškim imenom Stalin, zavladal Rusom (ter še nekaj sto milijonom pripadnikov drugih narodov), pokoril ter diktatorsko zavladal Rusiji in povzročil milijone mrtvih.

Dejstva in večji del zgodovine o Adolfu, glavnem anti-junaku našega današnjega zapisa, so znana in jih je moč najti vsepovsod, zato jih tule ne bomo naštevali. Pomudili bi se le pri zapisu, ki so ga 7. maja 1945 o tem istem možicu zapisali v ugledni new-yorški reviji TIME:

Če bi bil res mrtev, bi se upanje večine človeštva uresničilo. Le redkokdaj je toliko milijonov ljudi tako neizprosno upalo na smrt enega človeka.

Naslovnica revije TIME, 7. maj 1945
Vir: KLIK

Čeprav je trajalo leta, da je človeštvo spoznalo celoten obseg in resnično grozo Hitlerjeve vladavine v Tretjem rajhu, je bilo tudi spomladi 1945, ko so tedanji zavezniki z vzhoda in zahoda že zapirali obroč okrog Berlina, jasno, da je Hitlerjeva odstranitev z oblasti prvi pogoj za dokončanje šest let trajajoče krvave svetovne vojne. Na koncu je Hitler svet prikrajšal za spektakularno sojenje za vojne zločine in si sam vzel življenje.

Le redkokdaj v človeški zgodovini ter prav nikoli v sodobnem času, ni nek tako nepomemben, a pošastni človek, postal absolutni vodja velikega naroda,

so takrat zapisali v reviji TIME – v nekakšnem morbidnem praznovanju smrti človeka in objavi osmrtnice za državo, ki jo je pognal v propad.

20. aprila 1945, na svoj 56. rojstni dan, se je Hitler zadnjič odpravil iz svojega Führerbunkerja v javnost. Na porušenem vrtu rajhovske kanclerske palače je podelil železne križe za zasluge otrokom-vojakom, pripadnikom Hitlerjeve mladine, ki so se zadnji borili proti Rdeči armadi na fronti vzhodno od Berlina. Naslednji dan je ruski general Georgij Žukov s svojimi enotami že prebil obrambo in napredoval do obrobja Berlina.

Zaradi norca so umirali tudi otroci; Hitler pozdravlja svoje “vojake” aprila 1945; vir fotografije: KLIK

V zanikanju grozljive situacije, je Hitler vse upe preložil na premalo številčno in preslabo opremljeno Armeeabteilung Steiner, ki ji je poveljeval Felix Steiner. Hitler je Steinerju ukazal, naj napade severni bok prodirajočih Rusov, medtem ko naj bi praktično imaginarna nemška deveta armada z napadom proti severu Ruse vkleščila. Iz vsega skupaj ni bilo seveda nič, zato je diktator Adolf naslednji dan znorel in ožji vrh države (ki pa je bil itak samo navidezen, o vsem je odločal sam) obtožil izdajstva ter neposlušnosti.

Nekaj po polnoči – v noči z 28. na 29. april – se je Hitler na majhnem civilnem obredu v Führerbunkerju poročil z dolgoletno priležnico Evo Braun. Kasneje istega popoldneva so Adolfa obvestili, da je njegovega prijateljčka Mussolinija usmrtilo italijansko odporniško gibanje; to je verjetno povečalo njegovo odločnost, da se na vsak način izogne zajetju.

30. aprila 1945, ko so bile sovjetske čete le še ulico ali dve od Reichkanzlerei, se je Hitler ustrelil v glavo, Eva Braun pa je pregriznila kapsulo s cianidom. Njuna trupla so med obstreljevanjem Rdeče Armade odnesli na vrt za porušeno palačo, ju položili v bombni krater, polili z bencinom in zažgali. 

Podobnosti s kako manjšo državico in njenim diktatorjem (ter njegovimi prijateljčki) v aktualnem času so seveda povsem naključne, zapisane pa namerno. Pa čeprav bi morda kak mali današnji diktator častil in polagal vence tistim, ki so z zaprisego sklenili pakt z zgoraj opisanim, ki je to deželo želel napraviti zopet nemško! Vzporednice z željami malega, tlačenega, a trdoživega naroda, so pa sploh plod vaše domišljije …

———-
Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili.
Vzelo vam bo le trenutek. Hvala.



OPOMBA: donirate lahko tudi, če imate čitalec kod:

Ideja: KLIK
Vir naslovne fotografije: KLIK

Vir naslovne fotografije: KLIK

Advertisements